Jedro

Gradbeni inšpektor je pri izdaji izpodbijane odločbe bistveno kršil določbe upravnega postopka, saj se niti v ponovljenem postopku ni opredelil do dokazov in navedb tožeče stranke, pač pa je ponovno, brez njenega sodelovanja ugotovil, da v zadevi ne gre za neskladno gradnjo, pač pa za nelegalno gradnjo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, št. 06122-3305/2008/33 z dne 31. 5. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR-ov, v 15-ih dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper je z izpodbijano odločbo v točki 1. izreka naložil tožeči stranki, da takoj po vročitvi odločbe ustavi gradnjo stanovanjskega objekta na naslovu …, zunanje velikosti cca 14,38 m x 13,63 m, etažnosti K+P+1 s prizidano garažo ob vzhodni fasadi s stopniščem zunanje velikosti cca 10,08 m x 5,80 m, kletne etažnosti, na parcelah številka 5732/2 in 5732/1 obe k.o. A. Z isto odločbo je bilo tožeči stranki še naloženo, da mora v treh mesecih po vročitvi odločbe odstraniti stanovanjski objekt z garažo, ki je naveden v točki 1. izreka, ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške (točka 2. izreka odločbe).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je bilo ob ogledu nadomestne gradnje stanovanjskega objekta na naslovu … na parcelah št. 5732/2 in 5732/1, obe k.o. A., ugotovljeno, da se gradnja ne izvaja skladno z gradbenim dovoljenjem št. 351-179/2007-17 z dne 19. 10. 2007, saj je nadomestna gradnja stanovanjskega objekta neskladna z gradbenim dovoljenjem, kar v desetih točkah. Zaradi ugotovljenih nepravilnosti je bila tožeči stranki izdana, skladno s 153. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), odločba št. 06122-3305/2008-18-PG z dne 27. 9. 2010, s katero ji je bilo naloženo, da ustavi gradnjo stanovanjskega objekta na naslovu …, ki velja toliko časa dokler si tožeča stranka ne pridobil spremenjenega gradbenega dovoljenja. Zoper navedeno odločbo se je tožeča stranka pritožila, njeni pritožbi pa je upravni organ druge stopnje ugodil in zadevo vrnil upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje.

V ponovljenem postopku je gradbeni inšpektor ugotovil, da se je v času reševanja pritožbe spremenila pravna praksa. Upravno sodišče Republike Slovenije, je namreč s sodbo I U 484/2011-8 z dne 14. 4. 2011 odločilo, da je v primerih neskladne gradnje, ko je za uskladitev gradnje z gradbenim dovoljenjem treba odstraniti celoten objekt, treba uporabiti 152. člen ZGO-1 in ne 153. člen ZGO-1. Ker je bilo ugotovljeno, da je obravnavani stanovanjski objekt na naslovu … zgrajen na parcelah št. 5732/2 in 5732/1, obe k.o. A., z gradbenim dovoljenjem pa je bila dovoljena gradnja stanovanjskega objekta na parceli številka 5732/2 k.o. A. in, da je zgrajeni stanovanjski objekt od projektiranega (dovoljenega) stanovanjskega objekta zamaknjen proti vzhodu za 11,60 m, dejansko zgrajenega stanovanjskega objekta ni možno uskladiti z gradbenim dovoljenjem, ne da bi se ga v celoti odstranilo, saj gre za popolnoma drug objekt, ki je dejansko zgrajen brez gradbenega dovoljenja, zato je bilo treba za odločanje v tej zadevi uporabiti 152. člen ZGO-1. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 0612-369/2010-5 z dne 4. 8. 2011 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ob ogledu inšpektorja na gradbišču dne 19. 8. 2010 ni bilo nikogar. Gradbeni inšpektor je ni povabil, da bi sodelovala pri ogledu, kakor ji tudi ni izročil zapisnika, da bi nanj podala pripombe. Po tako izvedenem postopku je upravni organ prve stopnje izdal odločbo, ki pa jo je upravni organ druge stopnje na njeno pritožbo, odpravil in zadevo vrnil upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje, ker je ugotovil, da se upravni organ prve stopnje do vseh predloženih dokazov ni izrekel in ji ni predložil zapisnika o opravljenem ogledu. Pojasnil tudi ni na kakšni podlagi in na kakšen način je opravil izmere, zlasti še, ker geodetske izmere, ki so bile organu posredovane, in ki so tudi predmet uradnega postopka evidentiranja pri GURS niso niti podobne izmeram, na katere se sklicuje upravni organ prve stopnje. Navedene kršitve se nadaljujejo tudi v izpodbijani odločbi, saj se tudi v tej odločbi gradbeni inšpektor ne opredeljuje do njenih navedb in dokazov, pač pa le zaključuje, da gre za nelegalno gradnjo, zato je treba objekt odstraniti. Iz navedenega izhaja, da v ponovljenem postopku upravni organ prve stopnje ni upošteval navodil drugostopnega organa v odločbi s katero je bila prvostopna odločba odpravljena, pač pa samovoljno odločil in celo posegel v pravni položaj v zvezi z izdanim pravnomočnim gradbenim dovoljenjem ter morebitno neskladno gradnjo razglasil za nelegalno gradnjo. Zaradi vseh navedenih kršitev v postopku in kršitev materialnih predpisov predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je gradbeni inšpektor dne 19. 8. 2010 opravil ogled nadomestne gradnje stanovanjskega objekta na naslovu … na parcelah številka 5732/2 in 5732/1 obe k.o. A., ter na temelju ugotovljenih neskladnosti med izdanim gradbenim dovoljenjem številka 351-179/2007-17 z dne 19. 10. 2007 in izvedeno gradnjo, izdal odločbo št. 06122-3305/2008-18-PG z dne 27. 9. 2010, s katero je tožeči stranki v skladu s 153. členom ZGO-1 odredil, da ustavi gradnjo stanovanjskega objekta, ki velja do pridobitve spremenjenega gradbenega dovoljenja. Ministrstvo za okolje in prostor je, po pritožbi tožeče stranke zoper navedeno prvostopno odločbo, izdalo odločbo številka 0612-369/2010-3 z dne 5. 5. 2011, s katero je odločbo upravnega organa prve stopnje odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek, ker je bila odločba izdana, ne da bi se v obrazložitvi le te upravni organ prve stopnje opredelil do navedb in dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka kot investitor. Ker so bila s tem bistveno kršena pravila upravnega postopka, je upravni organ druge stopnje naložil upravnemu organu prve stopnje, da v ponovljenem postopku presodi navedbe tožeče stranke v odgovoru na ugotovljena dejstva, se do njih opredeli in ponovno odloči o izreku inšpekcijskega ukrepa.

Upravni organ prve stopnje pa v izpodbijani odločbi ni sledil napotkom upravnega organa druge stopnje, saj se ni opredelil do dokazov in navedb tožeče stranke, pač pa ponovno brez sodelovanja tožeče stranke ugotovil, da dejansko ne gre za neskladno gradnjo pač pa za nelegalno gradnjo, zato je izpodbijano odločbo izdal na podlagi 152. člena ZGO-1. Sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru, pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo mogoče uporabiti 4. točke prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katere se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. V zvezi z izgradnjo stanovanjskega objekta namreč ne obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti, kot to določa drugi odstavek 144. člena ZUP. Zato bi moral upravni organ prve stopnje izvesti ugotovitveni postopek v skladu s 145. členom ZUP, ki določa, da se postopek izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali za to, da se da strankam možnost, da uveljavljajo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Ker tožena stranka v upravni postopek ni pritegnila tožeče stranke, da bi lahko uveljavljala in zavarovala svoje pravice in pravne koristi, ima to za posledico bistvene kršitve pravil upravnega postopka (2. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Ob tem pa sodišče le dodaja, da sklicevanje tožene stranke na spremenjeno sodno prakso, ki naj bi izhajala iz sodbe I U 484/2011-8 z dne 14. 4. 2011, ni utemeljeno, saj je treba v vsakem konkretnem primeru posebej presoditi ali glede na dejansko ugotovljene okoliščine in dejstva še gre za neskladno gradnjo oziroma gre že za nelegalno gradnjo po 152. členu ZGO. Treba je namreč, kot izhaja tudi iz navedene sodbe, ugotoviti ali je v konkretni zadevi dejansko prišlo zgolj do prekoračitve pogojev iz upravnih dovoljenja ali pa morda za gradnjo povsem samostojnega objekta, na katerega se izdano dovoljenje sploh ne nanaša. Tega pa tožena stranka v tem upravnem postopku in v izpodbijani odločbi, kot že povedano, sploh ni ugotavljala.

Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbi, v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo, v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

K točki II. izreka: Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se tožeči stranki, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 27/07), ki v drugem odstavku 3. člena določa, da se tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in jo je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR.