Jedro

Pri tem se sodišče druge stopnje glede na dokumentacijo v spisu, razloge sodišča prve stopnje ter nenazadnje tudi glede na nadaljnje trditve same pritožbe, ne more strinjati s pritožnikom, da so storilcu tekom postopka bila kršena temeljna jamstva poštenega postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo njegovih družinskih članov. Kot je bilo storilcu pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, je dokazni predlog v zahtevi za sodno varstvo, opredeljen kot zaslišanje družinskih članov, katerih imena bo storilec sporočil naknadno in ki bodo potrdili, da je storilec v kritičnem času spal doma, nekonkretiziran, saj niso navedena niti imena teh družinskih članov, niti njihovi naslovi. Teh podatkov glede na dokumentacijo v spisu storilec sodišču ni posredoval niti do izdaje izpodbijane sodbe, še več, iz vsebine pritožbe izhaja, da storilec niti ne ve, kdo od družinskih članov bi njegove trditve, da je kritičnega dne spal doma, sploh lahko potrdil oziroma ne ve, kdo je tega dne bil doma.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka glede odločitve o zahtevi za sodno varstvo glede prekrška po drugem odstavku 50.b člena ZCestn in posledično v II. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) glede prekrška po petem odstavku 50. člena ZCestn in prekrška po drugem odstavku 50.b člena ZCestn zavrnilo kot neutemeljeno ter storilcu v plačilo naložilo sodno takso v znesku 116 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec zaradi kršitve materialnih določb zakona ter zaradi odločitev o sankcijah po 2. in 4. točki 154. člena ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da ase ZSV ugodi in izpodbijana odločba prekrškovnega organa odpravi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ s plačilnim nalogom (PN) z dne 27. 1. 2022 storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po **petem odstavku 50. člena ZCestn,** ki naj bi ga storil s tem, ko je s tovornim vozilom, katerega lastnik je in katerega največja dovoljena masa presega 3.500 kg, dne 17. 9. 2021 ob 23:18:49 uri na cestninski postaji, kjer se plačuje cestnina, prevozil točko cestninjenja z OBU napravo s premalo dobroimetja in sicer brez, saj je bilo stanje na OBU napravi na navedenem portalu negativno, prav tam pa je z negativnim stanjem zapeljal mimo počivališča Lopata, kjer se nahaja DarsGo servis, brez nalaganja dobroimetja (v zvezi s tem prekrškom mu je izrekel globo 1.000,00 EUR), ter prekrška po **drugem odstavku 50.b člena ZCestn,** ki naj bi ga storil dne 31. 12. 2021, ko do izteka 15 dnevnega roka za predložitev dokumentacije po pozivu prekrškovnega organa z dne 11. 12. 2021, ki mu je bil vročen dne 15. 12. 2021 in s katerim mu je bilo odrejeno, da zaradi suma neplačane cestnine izroči prekrškovnemu organu na vpogled izpis iz tahografa za celotno vožnjo njegovega tovornega vozila za 17. 9. 2021, zahtevane dokumentacije ni predložil (v zvezi s tem prekrškom mu je izrekel globo 160,00 EUR), ter mu v zvezi s prekrškoma izrekel skupno globo 1.160,00 EUR.

5. Po vloženi ZSV, v kateri je storilec _zatrjeval in izkazoval_, - da je kritičnega dne v kritičnem času spal doma in ne ve, kdo je vzel vozilo ter - da je kritičnega dne bilo tovorno vozilo uporabljeno za zasebno vožnjo, v zvezi s katero ni bilo potrebno vključiti tahografa, zato izpisa ni mogel predložiti, je sodišče prve stopnje _dopolnilo dokazni postopek_, v katerem je zaslišalo storilca in vpogledalo v listinske dokaze ter z gotovostjo ugotovilo: - da storilcu ni uspelo vzbuditi dvoma glede domnevanega dejstva, da je kot lastnik vozila kritičnega dne v kritičnem času bil tudi voznik tega vozila, - da storilec do izteka roka 30. 12. 2021 ni posredoval zahtevanega izpisa iz tahografa.

Pri tem se sodišče druge stopnje glede na dokumentacijo v spisu, razloge sodišča prve stopnje ter nenazadnje tudi glede na nadaljnje trditve same pritožbe, ne more strinjati s pritožnikom, da so storilcu tekom postopka bila kršena temeljna jamstva poštenega postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo njegovih družinskih članov. Kot je bilo storilcu pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, je dokazni predlog v ZSV, opredeljen kot zaslišanje družinskih članov, katerih imena bo storilec sporočil naknadno in ki bodo potrdili, da je storilec v kritičnem času spal doma, nekonkretiziran, saj niso navedena niti imena teh družinskih članov, niti njihovi naslovi. Teh podatkov glede na dokumentacijo v spisu storilec sodišču ni posredoval niti do izdaje izpodbijane sodbe, še več, iz vsebine pritožbe izhaja, da storilec niti ne ve, kdo od družinskih članov bi njegove trditve, da je kritičnega dne spal doma, sploh lahko potrdil oziroma ne ve, kdo je tega dne bil doma. Sodišče prve stopnje je vsled navedenemu postopalo povsem zakonito, ko takega nekonkretiziranega dokaznega predloga ni izvedlo, saj ga niti ni bilo možno izvesti1. Ker pritožnik sam zatrjuje, da ne ve, kdo od družinskih članov je bil v kritičnem času doma, so pritožbene trditve, da bi ga sodišče prve stopnje moralo pozvati na dopolnitev nekonkretiziranega dokaznega predloga neutemeljene že zato, ker tega dokaznega predloga storilec ne bi mogel dopolniti in tako pritožbeno očitano že zato na zakonitost sodbe ni moglo vplivati. Pritožbeni očitki o kršitvi pravic obrambe se vsled navedenemu izkažejo za neutemeljene.

6. 27. člen ZCestn kot obveznosti cestninskega zavezanca v četrtem odstavku določa tudi, da le ta uporablja OBU napravo med vožnjo po cestninski cesti na način, določen v splošnem aktu iz 21. člena tega zakona. Cestninski zavezanec takoj po vstopu na cestninsko cesto in med vožnjo po njej preverja pravilnost delovanja OBU naprave in zagotavlja zadostno višino dobroimetja na OBU napravi pri prehodu točke cestninjenja. Če cestninski zavezanec zazna premalo dobroimetja na OBU napravi, njeno nedelovanje ali nepravilno delovanje, mora to odpraviti na prvi cestninski uporabniški točki, na kateri pridobi tudi informacije o načinu in postopku odprave zaznane napake. Po določbi tretje alineje **petega odstavka 50. člena ZCestn** se z globo 1.000,00 EUR kaznuje posameznik, ki nadaljuje vožnjo mimo cestninske uporabniške točke, čeprav je na OBU napravi premalo dobroimetja.

V zvezi s predmetnim prekrškom je storilcu v obdolžilnem predlogu odgovornost očitana po domnevi iz prvega odstavka 43. člena ZCestn, torej kot lastniku tovornega vozila, s katerim je bil prekršek storjen. V tem primeru se odgovornost skladno z navedeno določbo izjemoma domneva, lastnik vozila pa lahko to domnevo izpodbije, če dokaže, da prekrška ni storil. Pritrditi je sicer pritožbenim trditvam, da lastnik ni dolžan dokazati, kdo je vozil, vendar pa kaj takšnega iz razlogov izpodbijane sodbe niti ne izhaja, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s tem storilcu pojasnilo le, da pravna dobrota velja le za družinske člane storilca, ne pa, da se lahko storilec odgovornosti razbremeni le, v kolikor dokaže, kdo je kritičnega dne v kritičnem času vozil njegovo tovorno vozilo. Ob tem ko je storilec v zvezi s trditvami, da je kritičnega dne ob kritičnem času spal doma predlagal nekonkretiziran dokaz, je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da dvom glede domnevanega dejstva, da je očitani prekršek po petem odstavku 50. člena ZCestn storil lastnik tovornega vozila – storilec, ni izkazan. Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi načela materialne resnice, saj ob nekonkretiziranih dokaznih predlogih s strani storilca, neskrbnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z domnevo odgovornosti po prvem odstavku 43. člena ZCestn, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati. Ker storilčeva odgovornost za navedeni prekršek temelji na navedeni domnevi odgovornosti, pri čemer v postopku ni sporno, da je storilec lastnik tovornega vozila, opredeljenega v obdolžilnem predlogu, pa tudi pritožbene trditve, da prekrškovni organ ni predložil nobenih materialnih dokazov, da je storilec prekršek storil, ne vzdržijo pritožbene presoje.

Pritožbena izpostavljanja, da je storilec v tistem času spal doma, so nedopustna, saj pomenijo zatrjevanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v predmetnem postopku glede na izrecno določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dopusten pritožbeni razlog.

Ob tem ko ni sporno, da so izpolnjeni vsi objektivni znaki očitanega prekrška, v okviru pritožbenega preizkusa pa je bilo ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje glede na prej navedene razloge pravilno zaključilo tudi glede obstoja domneve odgovornosti lastnika vozila oziroma uspešnosti izpodbijanja te domneve s strani storilca, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ZSV v zvezi s tem prekrškom neutemeljena.

Glede na navedeno, ko so pritožbene navedbe glede utemeljenosti ZSV v zvezi s prekrškom po petem odstavku 50. člena ZCestn neupoštevne in neutemeljene, prav tako pa ni podana nobena izmed kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu s 159. členom ZP-1, je pritožbeno sodišče pritožbo storilca delno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (glede neutemeljenosti ZSV storilca v zvezi s prekrškom po petem odstavku 50. člena ZCestn), potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

7. Skladno z določbo dvanajste alineje četrtega odstavka 41. člena ZCestn ima cestninski nadzornik pri opravljanju nadzora nad določbami tega zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi pooblastilo odrediti cestninskemu zavezancu, da v primeru suma storitve prekrška v zvezi z neplačilom cestnine dovoli pregled podatkov iz tahografa oziroma izroči na vpogled tahografske vložke ali izpis iz tahografa. **Drugi odstavek 50.b člena ZCestn** določa, da se globo 160 eurov se kaznuje posameznik, ki ne upošteva odredbe pooblaščene uradne osebe o izročitvi računa ali potrdila o plačilu cestnine oziroma drugih listin na vpogled.

V zvezi s tem prekrškom se je storilec v postopku z ZSV branil s trditvami, da gre za zasebno vozilo, pri katerem lastnik ni dolžan uporabljati tahografa, zato izpisa na zahtevo uradne osebe ni mogel predložiti. Pritožba pri tem vztraja oziroma pojasnjuje, da tahografa pri vožnji v zasebne namene ni potrebno uporabljati. Sodišče prve stopnje je zaključek o neutemeljenosti storilčeve ZSV v tem delu vezalo na ugotovitve, da je bil storilec dne 11. 12. 2021 obveščen in pozvan, da posreduje izpis tahografa od tovornega vozila, ki ga ni posredoval. Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 3. 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 (v nadaljevanju: Uredba), ki določa pravila o času vožnje, odmorih in času počitka za voznike, ki opravljajo prevoz blaga in potnikov po cesti (1. člen Uredbe), kar se dokumentira z uporabo tahografa (izvrševanje te Uredbe je urejeno z določbami Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih), v točki (h) 3. člena določa, da se ta uredba ne uporablja za prevoz po cesti z vozili ali kombinacijami vozil z največjo dovoljeno maso, ki ne presega 7,5 ton in se uporabljajo za komercialni prevoz blaga.

Glede na povzete razloge sodišča prve stopnje v zvezi z neutemeljenostjo storilčeve ZSV glede tega prekrška sodišče druge stopnje zaključuje, da glede na trditve obrambe v postopku z ZSV manjkajo razlogi o zatrjevanih dejstvih, ki bi lahko bila odločilna. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do storilčevih trditev, da je kritičnega dne ob kritičnem času šlo za zasebni prevoz ter da zato tahografa ni bil dolžan uporabljati. Navedeno namreč lahko vpliva na zaključek o krivdi storilca, ki pa prav tako iz razlogov sodišča prve stopnje v zvezi s tem prekrškom ne izhaja. Vsled navedenemu so razlogi sodišča prve stopnje o pravno relevantnih dejstvih pomanjkljivi, izpodbijana odločitev pa je zato v tem delu obremenjena s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Ker pritožbeno sodišče glede na njeno naravo izkazane kršitve določb postopka o prekršku ne more samo odpraviti, je utemeljeni pritožbi storilca delno ugodilo, izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo glede odločitve o neutemeljenosti ZSV v zvezi s prekrškom po drugem odstavku 50.b člena ZCestn in posledično tudi glede odločitve o stroških postopka (II. točka izreka) ter zadevo **v tem obsegu** vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek (peti odstavek 163. člena ZP-1).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje znova odločiti o tistem delu storilčeve ZSV, ki se nanaša ne prekršek po drugem odstavku 50.b člena ZCestn ter pri tem odpraviti v obrazložitvi tega sklepa izpostavljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku in za svojo določitev v zvezi z odločilnimi dejstvi navesti celovite razloge. Glede na povzeto besedilo Uredbe se bo tako moralo opredeliti do storilčevih trditev, da je kritičnega dne ob kritičnem času njegovo tovorno vozilo bilo uporabljeno v zasebne namene, torej da ni bilo uporabljeno za prevoz blaga po cesti. Šele nato bo lahko sprejelo zaključek, ali je podana situacija iz člena 2/1a Uredbe ali iz člena 3/h Uredbe ter posledično, ali je bil storilec v zvezi z očitano vožnjo v svojem tovornem vozilu dolžan uporabljati tahograf (pri tem bo potrebno ugotoviti tudi težo samega tovornega vozila).

1 Glej: VSRS Sodba IV Ips 53/2007, VSC Sodba PRp 197/2021.