27. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 9. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 29/2006 z dne 5. 12. 2006 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 984/2004 z dne 30. 9. 2005 ter s sodbo in sklepom Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 620/2003 z dne 23. 3. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je v petič ponovljenem postopku zavrnilo pritožničin zahtevek, naj se ugotovi, da je njena razporeditev k drugemu delodajalcu nezakonita in da ji delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo. Hkrati je zavrnilo njen zahtevek za povrnitev materialnih prikrajšanj iz tega naslova za čas od 11. 4. 1992 do 31. 1. 2001. Ugotovilo je, da je pritožnica od 28. 2. 1990 dejansko bila v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, nad katerim je bil v letu 1992 začet stečajni postopek. Višje delovno in socialno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njeno revizijo.

2.Pritožnica je 25. 11. 2005 vložila ustavno pritožbo zoper sodbi nižjih sodišč, 13. 2. 2007 pa še zoper sodbo Vrhovnega sodišča. Zatrjuje kršitev 22., 23., 25. in 66. člena Ustave. Pritožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. Navaja, da ji delovno razmerje pri tožencu ni zakonito prenehalo in da so sodišča napačno uporabila materialno pravo. Vrhovnemu sodišču zlasti očita, da se ni opredelilo do njenih revizijskih navedb v tej smeri. Izpodbijani odločitvi tudi očita, da je drugačna od odločitev Vrhovnega sodišča v sodbi št. VIII Ips 49/97 z dne 9. 9. 1997 (glede obličnosti sklepa o razporeditvi) in sodbi št. VIII Ips 41/96 z dne 19. 11. 1996 (glede obličnosti podaljšanja delovnega razmerja za določen čas) ter da je drugačna od odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišče v sodbi št. Pdp 982/2004 z dne 25. 11. 2004 (glede trajanja začasne razporeditve). Tožencu očita, da ni nikoli sprejel sklepa o razporeditvi z obrazložitvijo in s pravnim poukom ter ji s tem odvzel možnost, da bi pravočasno uveljavljala svoje pravice. Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijane sodbe.

B.

3.Uporaba relevantnih določb delovne zakonodaje, ki so veljale v času pritožničine razporeditve, je vprašanje pravilne uporabe prava, ki na raven človekovih pravic ne posega. S tem ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče namreč preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Kršitev človekovih pravic lahko sicer pomeni sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno in kot takšno v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar pa takšne kršitve izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Temeljno vprašanje, ki se je reševalo v tem sporu, je bilo, ali je pritožnica v spornem obdobju opravljala delo pri drugem delodajalcu na podlagi začasne razporeditve oziroma na podlagi dejanskega delovnega razmerja za nedoločen čas. Sodišča so se postavila na stališče, da je za razporeditev iz ene TOZD v drugo sicer bil potreben sklep v skladu s tedanjo delovno zakonodajo in da opustitev vročitve takšnega sklepa ne pomeni, da je brez pravnega učinka dalj trajajoče dejansko delovno razmerje, do katerega je prišlo na podlagi ustne razporeditve. Zato opustitev obličnosti ne more biti edini razlog za ugoditev pritožničinemu zahtevku. Sodišča so zato ugotavljala, ali je med pritožnico in drugim delodajalcem dejansko nastalo delovno razmerje. Ugotovila so, da je pritožnica v spornem obdobju prejemala plačo pri drugem delodajalcu, pri njem je bila socialno zavarovana, ta njen status pa je bil tudi vpisan v delovno knjižico, ki je javna listina. Sodišča so torej za svojo odločitev navedla bistvene pravne argumente in odločitve temeljijo na sklepih, ki so mogoči glede na pravila interpretacije pravnih norm. Zakaj naj bi bilo stališče sodišč o dejanskem delovnem razmerju pritožnice neskladno s prvim odstavkom 23. člena Ustave, pa pritožnica niti ne pojasni.

4.Pritožnica očita Vrhovnemu sodišču, da se ni opredelilo do njenih revizijskih navedb. S tem zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja obveznost sodišča, da se seznani z navedbami strank, pretehta njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Očitek je neutemeljen. Revizijske navedbe, na katere naj Vrhovno sodišče ne bi odgovorilo, je mogoče povzeti v očitek, da sta nižji sodišči napačno uporabili materialno pravo. Čeprav se Vrhovno sodišče v obrazložitvi svoje sodbe ni izrecno opredelilo do posameznega očitka o kršitvi materialnega prava, pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je strinjalo z razlogi iz izpodbijanih sodb nižjih sodišč, pritožničin revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava pa je zavrnilo, kar pomeni, da se je do njih opredelilo. To pa zadostuje za skladnost izpodbijane odločitve z omenjeno ustavno zahtevo iz 22. člena Ustave.

5.Z navedbo, da je sodišče v njeni zadevi drugače odločilo kot v zadevah št. VIII Ips 49/97 in št. Pdp 982/2004, pritožnica smiselno zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Iz te pravice med drugim izhaja zahteva, da sodišče ne sme brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. Vendar je tudi ta očitek neutemeljen. Sodišča so pritožnici že med postopkom pojasnila, da v navedenih zadevah ne gre za iste dejanske in pravne podlage kot v njenem primeru. Prav tako te kršitve ne more izkazati s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 41/96. V tej zadevi je sodišče ugotavljalo, ali so bili izpolnjeni pogoji za podaljšanje delovnega razmerja za določen čas oziroma ali so bili izpolnjeni pogoji za preoblikovanje delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Iz navedene odločitve torej ne izhaja, da bi šlo za primer, ki bi bil v dejanskih in pravnih okoliščinah podoben njenemu.

6.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ki naj bi jo storil toženec s tem, da ni nikoli sprejel sklepa o razporeditvi z obrazložitvijo in pravnim poukom ter ji s tem odvzel možnost, da bi pravočasno uveljavljala svoje pravice. S temi navedbami pritožnica ne more utemeljevati kršitve te človekove pravice, saj se ta ne nanaša na postopke pri delodajalcu, temveč je ta pravica zagotovljena zoper odločbe sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

7.Neutemeljen je tudi očitek pritožnice o kršitvi 66. člena Ustave, ker naj bi ji delovno razmerje pri tožencu ne prenehalo na zakoniti podlagi. Že Višje delovno in socialno sodišče je ta očitek pritožnice zavrnilo in navedlo, da je pritožnici delovno razmerje prenehalo na način, ki je bil predviden v zakonu, tj. na podlagi razporeditve iz ene TOZD v drugo.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Milojka Modrijan

Predsednica senata