Jedro

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je organ pri svoji odločitvi upošteval osebnost obdolženca, saj ni navedel nobenih okoliščin, ki bi bile povezane s tožnikovo osebnostjo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 1008/2013 z dne 29. 5. 2013 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila tožniku zavrnjena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku opr. št. I Kpd 18677/2013, ki je v teku pri Okrajnem sodišču v Mariboru. V obrazložitvi tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca oz. njegovo družino življenjskega pomena. V skladu z določbo tretjega odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

V navedeni kazensko- preiskovalni zadevi, v zvezi s katero je prosilec zahteval dodelitev brezplačne pravne pomoči, je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru predlagalo, da se opravijo posamezna preiskovalna dejanja zoper prosilca in A.A. zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika, ker naj bi 4. 6. 2012 na na naslovu ... z zavestnim sodelovanjem pri storitvi drugemu vzela tuje premične stvari, da bi si jih protipravno prilastila, na ta način, da naj bi se prosilec s kombiniranim vozilom pripeljal v skladišče družbe B. d.d., kjer je A.A. v vozilo z viličarjem naložil 5 kovinskih sodov, v katerih je bilo skupno 800 l različnega goriva, vrednega skupaj 1.000,00 EUR, vse last družbe C., prosilec pa je gorivo odpeljal iz skladišča. Za navedeno kaznivo dejanje je predpisana kazen zapora 3 let, torej teža kaznivega dejanja ni taka, da bi že po sami višini zagrožene kazni opravičevala postavitev zagovornika. Z vidika opisa in teže kaznivega dejanja ter upoštevaje zbrano gradivo, predlog tožilstva, da naj zasliši prosilca in osumljenega A.A. in predstavnika oškodovane družbe ter dejstva, da prosilec ni imel ustrezne dokumentacije za prevoz blaga, in da se je v dveh sodih nahajal bencin, ki ga v skladišču ne točijo v sode ampak samo v avtocisterne ter da je bilo v knjigo, ki se vodi pri vhodu zapisano, da je imel prosilec v avtu material in ne gorivo, po oceni sodišča ne gre za pravno in dejansko zapleten postopek, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se prosilcu samo zato dodeli pomoč zagovornika. Citira določbe Zakona o kazenskem postopku v zvezi z domnevo nedolžnosti, kakor tudi Ustavo RS ter Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi z pravico do obrambe s pomočjo zagovornika, ter ob upoštevanju temeljnega načela ZKP glede iskanja resnice, po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti, organ za brezplačno pravno pomoč ni našel okoliščin, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe, zato ocenjuje, da že splošna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti ter načelo in dubio pro reo zagotavljajo pošten postopek. Sklicuje se tudi na sodno prakso Upravnega sodišča RS. Zaključuje, da je zadeva očitno nerazumna, glede na to, da bi bila dodelitev brezplačne pravne pomoči v navedeni kazensko-preiskovalni zadevi v nasprotju z interesom pravičnosti, torej v neskladju z namenom, kot ga zasleduje ZBPP.

Tožeča stranka z izpodbijano odločitvijo ne soglaša in v vloženi tožbi zatrjuje, da izpolnjuje vse kriterije po določbah ZBPP. Dodaja, da je brez prihodkov, da živi na robu eksistenčnega minimuma ter da je zadeva izjemno pomembna za njen osebni in socialno ekonomski položaj, oz. da je pričakovani izid zadeve zanjo in njeno družino življenjskega pomena. To utemeljuje z dejstvom, da sama skrbi za onemoglo mater, ki ima zgolj 330 EUR pokojnine, jo dnevno neguje, hodi v trgovino, občasno kaj skuha, jo spremlja k zdravniku, prav tako pa prispeva k tekočim življenjskim stroškom in mesečnim položnicam. Zadeva, v zvezi s katero prosi za odobritev brezplačne pravne pomoči, tudi ni očitno nerazumna, saj pričakovanje ali zahtevek prosilca ni v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Tožnik brezplačne pravne pomoči ni zlorabljal, prav tako bi si bil v primeru boljšega premoženjskega stanja zagotovo „privoščil“ odvetnika. Tožnik povsem realno pričakuje oprostilno sodbo, saj že iz opisa zahteve za preiskavo izhaja, da ni storil opisanega kaznivega dejanja, ki se preiskuje. Tožnik naj bi odpeljal zgolj 5 kovinskih sodov, v katerih je bilo 800 litrov različnega goriva, last družbe C. Sode mu je z viličarjem na njegov kombi naložil soobtoženi A.A. Že iz opisa zahteve za preiskavo izhaja, da je bil tožnik zgolj voznik, ki se ni zanimal in vedel kaj je v sodih in čigava last so, saj je opravljal zgolj prevoze. Za očitano kaznivo dejanje je zagrožena zaporna kazen do 3 let. Tudi sama teža kaznivega dejanja je takšna, da opravičuje strokovno pomoč zagovornika, to je še posebej utemeljeno, saj iz opisa zahteve za preiskavo ne izhaja, ali naj bi tožnik vedel za protipravno prilastitev goriva. Gre za ključen podatek, ki se bo razjasnil v sami preiskavi, kjer bo sledil kontradiktorni postopek. V kolikor tožnika ne bo zastopal odvetnik, soobdolžencu in tudi pričam tožnik, zaradi svoje nizke stopnje izobrazbe, ne bo zmogel postavljati vprašanj, pravica do njegove obrambe pa bo vsled tega onemogočena, kakor tudi možnost razjasnitve dejanskega stanja v fazi preiskave. Čeprav je moderni kazenski postopek mešani postopek, je vendarle pravica do obrambe temeljna pravica obdolženca v postopku, ki zagotavlja nepristransko sojenje in enakost orožij. To velja tako v fazi preiskave, kakor tudi v fazi glavne obravnave. Načelo pravičnosti je širok pravni pojem, ki ga je potrebno napolniti z vsebino na podlagi pravnega sklepanja. Po svojem bistvu je interes po pravičnosti interes po enakosti primerljivih položajev. Enakost položaja obdolženega v kazensko preiskovalnem postopku pa nikakor ni enaka, kadar se posameznik brani z ali brez ustrezne strokovne pomoči odvetnika. Pravica obdolženca, da se brani z zagovornikom spada med ustavno zajamčene človekove pravice. Obramba z zagovornikom obdolžencu zagotavlja enakost orožij in s tem enakost strank v kazenskem postopku, zato je bistveni element pravice do poštenega sojenja. Obdolženec ima pravico vzeti si zagovornika po lastni izbiri. Zagovornik je strokovni pomočnik obdolženca, ki mu s svojim pravnim znanjem in izkustvom pomaga pri njegovi obrambi. Zato je odločitev organa za brezplačno pravno pomoč materialno pravno napačna ter posledično nepravilna in nezakonita. Organ za BPP za odločanje o teži samega kaznivega dejanja in pri presoji interesa pravičnosti ni imel drugih podatkov, kot tistih, ki jih je posredovalo tožilstvo v zahtevi za preiskavo. Prav tako organ ne more presojati utemeljenosti obrambe obdolženih v kazensko preiskovalnem postopku in to povezati z načelom pravičnosti in utemeljenosti zgolj na podlagi podatkov iz zahteve za preiskavo, ne da bi svoje navedbe podal tudi tožnik. Kolikor se bo izpodbijana odločitev obdržala v veljavi in se bo moral tožnik zagovarjati sam, ker sredstev za zagovornika nima, mu bo kršena ustavno zajamčena pravica do obrambe z zagovornikom. Prav tako obdolženi ne bo enakopraven subjekt v kazenskem postopku, saj nima toliko pravnega znanja, kot specializiran državni organ na drugi strani, to je Okrožno državno tožilstvo. Poudarja tudi, da ne gre za bagatelno zadevo, saj se zadeva obravnava pred Okrajnim sodiščem in je zagrožena visoka zaporna kazen in sicer 3 let. Prav tako je obdolženi starejši državljan Republike Slovenije, ki pred tem še ni bil kaznovan, ki skrbi še za svojo starejšo nepreskrbljeno mater. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu za brezplačno pravno pomoč. Podredno pa, da se prošnji ugodi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Ta zakonska določba zavezuje toženo stranko, da v vsakem primeru posebej ugotovi okoliščine primera, po katerih bi bilo mogoče zaključiti, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh in je zadeva pomembna za njegov osebni in socialno ekonomski položaj oz. da je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. Te okoliščine je treba presojati v vsakem primeru posebej ter izhajati iz obdolženčeve osebnosti, teže kaznivega dejanja ter zahtevnosti zadeve iz dejanskega in pravnega vidika. Presoditi je potrebno tudi okoliščine, ki jih v zvezi s tem navaja sam prosilec in druge specifične okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel zagovornika.

Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da glede na okoliščine konkretnega primera dodelitev brezplačne pravne pomoči ni v interesu pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Pri pojmu pravičnosti se organ sklicuje na sodno prakso, po kateri je treba pri odločanju upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Na to pa organ zaključuje, da teža dejanja, kot zapletenost samega postopka, nista takšni, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se tožniku za navedeni kazenski postopek dodeli strokovna pomoč zagovornika v okviru brezplačne pravne pomoči. Sodišče se zato strinja s tožečo stranko, da ta ni upoštevala vseh relevantnih okoliščin konkretne zadeve ter je pri svojem zaključku upoštevala predvsem, da gre za pravno in dejansko nezapleten postopek. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je organ pri svoji odločitvi upošteval osebnost obdolženca oz. tožnika, saj ni navedel nobenih okoliščin, ki bi bile povezane s tožnikovo osebnostjo. Tožnik pa se v tožbi sklicuje na nizko stopnjo svoje izobrazbe, zaradi česar ne more biti enakovredna stranka državnemu tožilcu, razen tega ne gre za bagatelno zadevo, saj je zagrožena za navedeno kaznivo dejanje zaporna kazen do 3 let. Iz navedenih razlogov sodišče zaključuje, da je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijan odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral organ ponovno presoditi, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči oz. natančneje, ali je dodelitev brezplačne pravne pomoči v obravnavanem primeru v skladu z načelom pravičnosti, pri čemer bo moral ugotoviti tudi okoliščine, ki se nanašajo na osebnost obdolženega, vključno s presojo navedb tožeče stranke. Če bo ugotovil, da je pogoj iz 24. člena ZBPP izpolnjen, pa bo moral tudi ugotoviti, ali je izpolnjen še finančni pogoj iz 13. člena ZBPP glede na obvezno kumulativno izpolnjevanje vsebinskega in finančnega pogoja po ZBPP.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).