Jedro

Postopek osebnega stečaja se vodi z namenom, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih. Drugi namen, ki ga je dopustno zasledovati s postopkom osebnega stečaja, je v odpustu dolžnikovih obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (red. št. 64) končalo postopek osebnega stečaja (1. točka izreka), razrešilo upravitelja M. F. (2. točka izreka), o tem, katere terjatve upnikov, ki so bile prijavljene v tem postopku, so priznane in o znesku teh terjatev, ki v tem postopku ni bil plačan, pa je odločilo tako, kot je navedeno v seznamu neplačanih priznanih terjatev z dne 29. 12. 2014, ki je sestavni del izreka izpodbijanega sklepa in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa (3. točka izreka). Odločilo še je, da mora stečajni dolžnik upnikom plačati znesek neplačanih terjatev iz 3. točke izreka (4. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se je laično pritožil (red. št. 65) dolžnik in predlagal, da se sklep razveljavi in vrne zadeva v prvotno stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Določba 396. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) določa, da s sklepom o končanju postopka osebnega stečaja sodišče poleg odločitev iz prvega odstavka 376. člena (odločitev o končanju stečajnega postopka, razrešitev upravitelja in sodni depozit) odloči tudi, katere terjatve upnikov, ki so bile prijavljene v postopku osebnega stečaja, so priznane in o znesku teh terjatev, ki v postopku osebnega stečaja ni bil plačan (1. točka prvega odstavka citiranega člena), in naloži stečajnemu dolžniku, da plača neplačani del terjatev. Četrti odstavek 396. člena ZFPPIPP določa, da je pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev.

Postopek osebnega stečaja se vodi z namenom, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih. V delu, v katerem terjatve niso plačane v stečajnem postopku, terjatve ne prenehajo in jih upniki lahko uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka, če ni v zakonu drugače določeno (382. člen ZFPPIPP). Drugi namen, ki ga je dopustno zasledovati s postopkom osebnega stečaja, je v odpustu dolžnikovih obveznosti (pod oddelek 5.11.2 ZFPPIPP), da bi lahko dolžnik, ki se znajde v primežu dolgov in pri katerem ni ovir za odpust, po preteku poizkusne dobe ponovno normalno zaživel. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru že pravnomočno ugotovilo s sklepom z dne 6. 6. 2014 (redna št. 12), da predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti ni utemeljen in ga je zavrnilo, saj je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zoper premoženje, ki še ni izbrisano, kar je v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP ovira za odpust obveznosti. Pri dolžniku torej drugi namen osebnega stečaja (odpust obveznosti), ki ga on sam zasleduje, ne more biti dosežen, ker je bil obsojen za kaznivo dejanje zoper premoženje.

Sodišče prve stopnje je v skladu z zgoraj navedenimi določbami ZFPPIPP pravilno ugotovilo, da je bilo v postopku unovčeno vse premoženje stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso in opravljena razdelitev upnikom in je zato zaključilo stečajni postopek. Pritožnik se moti, ko sodišču prve stopnje očita procesno napako, saj je bilo postopanje sodišča prve stopnje popolnoma pravilno. Iz laične pritožbe pritožnika izhaja, njegovo napačno razumevanje instituta osebnega stečaja, da vsak postopek osebnega stečaja že avtomatično vključuje odpust obveznosti. Pri postopku osebnega stečaja gre namreč za vodenje postopka odpusta obveznosti po posebnem predlogu znotraj postopka osebnega stečaja. V primeru, da sodišče predlogu dolžnika za odpust obveznosti ugodi, mu določi preizkusno dobo, po poteku katere se mu odpustijo obveznosti, če niso podane ovire za odpust. Kot že rečeno, je bil dolžnikov predlog za odpust obveznosti znotraj stečajnega postopka zaradi podanih ovir za odpust pravnomočno zavrnjen in je zato sodišče prve stopnje vodilo stečajni postopek do konca brez odpusta obveznosti.

Pritožnik se tudi moti, ko navaja, da je bistveno, da je bil obsojen na pogojno obsodbo, ki je opozorilne narave in jo je spoštoval in to zadostuje za ugotovitev, da ni bil obsojen za kaznivo dejanje zoper premoženje. Citirana določba 399. člena ZFPPIPP določa kot oviro za odpust obveznosti pravnomočno obsodbo za kaznivo dejanje proti premoženju, pri tem pa sam izrek sankcije, ki je lahko v različnih oblikah (tudi kot pogojna obsodba), ni bistven. Bistveno je, da je bil dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zoper premoženje in to še ni izbrisano iz kazenske evidence. V takšnih primerih odpust obveznosti ni mogoč in se postopek stečaja izvede po rednem postopku do zaključka brez odpusta dolžnikovih obveznosti.

Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnika, ki so odločilnega pomena.

Pritožba tako ni utemeljena in odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Višje sodišče je ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).