Jedro

Pritožba utemeljeno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pisanja, v katerih stranki odreja rok za opravo določenega procesnega dejanja, zamuda roka pa pripelje do neupoštevanja dejanja, stranki vročiti osebno. Ob tehtanju načela kontradiktornosti, po katerem morajo stranke imeti možnost, da se opredelijo do navedb nasprotne stranke in na drugi strani načela ekonomičnosti in hitrosti postopka, čemur je namenjena neosebna vročitev, namreč v primerih kot je obravnavani prevlada načelo kontradiktornosti.

Glede na vsebino ugovora in dejstvo, da se je tožena stranka v njem sklicevala na navedene račune ter jih priložila kot dokaz, bi se morala oziroma se je imela tožeča stranka možnost na dejstvo, da ji računi niso bili vročeni, sklicevati v vlogi, s katero je dopolnila tožbo. V njej pa je zgolj pavšalno in nesubstancirano navedla, da navedbe tožene stranke v ugovoru niso relevantne za navedeno zadevo in terjatev tožeče stranke ni mogla ugasniti, pri čemer ni trdila, da ji računi, na katere se je sklicevala tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi, niso znani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 129557/2016 z dne 12. 12. 2016 v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. odstavek izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti 341,90 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. odstavek izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

6. Predmetni spor je gospodarski spor majhne vrednosti (495. člen ZPP). V tovrstnih sporih veljajo stroga pravila glede tega v katerih vlogah lahko pravdne stranke navajajo dejstva in predlagajo dokaze ter v kakšnih rokih lahko te vloge vložijo. Tako je v drugem odstavku 452. člena ZPP določeno, da lahko tožeča stranka v 8 dneh od prejema odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo. Dejstvo je torej, da ima tožeča stranka za vložitev pripravljalne vloge na voljo relativno kratek rok, ki teče od prejema odgovora na tožbo.

7. Pritožba zato utemeljeno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pisanja, v katerih stranki odreja rok za opravo določenega procesnega dejanja, zamuda roka pa pripelje do neupoštevanja dejanja, stranki vročiti po pravilih iz 142. člena ZPP (osebno). Ob tehtanju načela kontradiktornosti, po katerem morajo stranke imeti možnost, da se opredelijo do navedb nasprotne stranke in na drugi strani načela ekonomičnosti in hitrosti postopka, čemur je namenjena neosebna vročitev, namreč v primerih kot je obravnavani prevlada načelo kontradiktornosti.

8. Kljub temu, da odgovor na tožbo tožeči stranki ni bil vročen osebno, ji možnost obravnavanja pred sodiščem v konkretnem primeru ni bila odvzeta (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V vlogi z dne 26. 4. 2017 je namreč tožeča stranka navedla le, da je »tožena stranka prepozno uveljavljala jamčevanje za napake pri popravilu rotorja«, saj navedenega ni trdila v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga predpravdnega pobotanja, zatrjevana prekluzija trditev o napakah pri popravilu rotorja, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni oziroma ne bi mogla vplivati. Poleg tega je tožena stranka trditve o napakah pri popravilu podala v vlogi z dne 6. 4. 2017, s katero je odgovorila na tožbo. V postopku v sporih majhne vrednosti lahko vsaka stranka vloži eno pripravljalno vlogo. Tožeča stranka lahko v 8 dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo. Tožena stranka lahko v 8 dneh po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (452. člen ZPP), kar pomeni, da so bile trditve tožene stranke o napakah pri izvedbi popravila v vlogi z dne 6. 4. 2017, s katero je odgovorila na tožbo, pravočasne.

9. Nadalje je navajala, da ji sodišče skupaj z ugovorom in sklepom o ugovoru ni vročilo računov tožene stranke št. 432, 663, 555 in 556, ki so bili podlaga za ugasnitev vtoževane terjatve s predpravdnim pobotom, zaradi česar se o njih ni mogla podrobneje izreči. Očitek ni utemeljen. Tožena stranka se je na navedene račune sklicevala v ugovoru zoper sklep o izvršbi in jih priložila kot dokaz (list. št. 12 – 15). Iz vročilnice na r. št. 3 izhaja, da je bil tožeči stranki vročen ugovor, sklep o ugovoru in priloga. Glede na vsebino ugovora in dejstvo, da se je tožena stranka v njem sklicevala na navedene račune ter jih priložila kot dokaz, bi se morala oziroma se je imela tožeča stranka možnost na dejstvo, da ji računi niso bili vročeni, sklicevati v vlogi, s katero je dopolnila tožbo (prvi odstavek 286.b člena ZPP). V njej pa je zgolj pavšalno in nesubstancirano navedla, da navedbe tožene stranke v ugovoru niso relevantne za navedeno zadevo in terjatev tožeče stranke ni mogla ugasniti, pri čemer ni trdila, da ji računi, na katere se je sklicevala tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi, niso znani. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovitev o predpravdnem pobotu utemeljilo tudi na ugotovitvi, da tožena stranka ni prerekala trditev tožene stranke o tem, da je zakoniti zastopnik tožene stranke neposredno v pogovoru z zakonitim zastopnikom tožeče stranke podal izjavo o pobotu štirih računov tožene stranke z računom tožeče stranke. Glede na navedeno tožeča stranka zgolj z očitki, da k ugovoru in sklepu o ugovoru, ki ji je bil vročen, kot priloga naj ne bi bili priloženi štirje računi, ki so sicer v spisu, ne more omajati odločitve sodišče prve stopnje.

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je terjatev tožeče stranke ugasnila zaradi predpravdnega pobota in uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

11. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).