Jedro

Izvedensko mnenje, ki ga katerakoli od strank pridobi izven pravdnega postopka in se nanj sklicuje, druga stranka pa ga ne sprejema, se lahko v pravdi upošteva zgolj kot del trditvenega (in ne dokaznega) gradiva stranke, ki ga je pridobila, torej kot strankina navedba. Gre le za gradivo, s katerim stranka v postopku zastopa svojo dejansko tezo. V skladu z načelom kontradiktornosti mora biti taka strankina dejanska teza v pravdi obravnavana, čemur je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno, saj je bila zgoraj izpostavljena obrambna trditev toženke med postopkom preizkušena s pomočjo dveh neodvisnih izvedencev, postavljenih v skladu s pravili ZPP

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (prvi odstavek izreka) ter v odločitvi o pravdnih stroških (tretji odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna v petnajstih dneh plačati tožniku znesek 7.889,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2005 dalje do plačila (prvi odstavek izreka). V presežku, to je glede 664,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2005 dalje ter glede zakonskih zamudnih obresti od 7.889,87 EUR od 9.1.2005 do 12.6.2005 je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka). Toženki je nadalje naložilo, da je dolžna v petnajstih dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 2.662,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (tretji odstavek izreka).

Zoper tako odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka s primarnim pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožnikovega tožbenega zahtevka v celoti. V okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja poudarja že v postopku na prvi stopnji izpostavljeno, da v obravnavani zadevi ni moglo priti do trčenja na način, kot ga zatrjujeta tožnik in povzročitelj nesreče. Iz mnenja izvedenca C. namreč izhaja, da zaradi nizkih hitrosti pri trčenju ni moglo priti do aktiviranja varnostnih vreč in zategovalnikov pasov oz. bi v tej smeri bila potrebna dodatna analiza. Po prepričanju pritožnice bi moralo sodišče prve stopnje po izvedencu izpostavljen dvom o načinu nastanka obravnavane nesreče odpraviti oz. take ugotovitve pri odločitvi o temelju upoštevati in tožnikov zahtevek zavrniti. Izpostavlja tudi nasprotje med tožnikovo izpovedbo o položaju avta povzročitelja nesreče (le-ta naj bi stal vzporedno na cestišče ob tožnikovi desni strani) ter opisom v tožbi in skici, ki naj bi jo narisala tožnik in povzročitelj nesreče (položaj povzročiteljevega avta pravokotno na cestišče). Ker sta tožnik in povzročitelj prometne nesreče izpovedbo glede nastanka nesreče ves čas spreminjala, iz česar je mogoče sklepati, da sta se na zaslišanje na sodišču pripravila, saj sta bili njuni izpovedbi preveč usklajeni, jima sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti. Po prepričanju toženke je odločitev sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru podana odgovornost toženke, "napačna in zmotna". Prvostopno sodišče se tudi ni opredelilo do po izvedencu C opisanih večih možnih variant nastanka nesreče, do mnenja izvedenca L.B., do določenih navedb policista L. ter do dopisa policijske uprave ..., ki kaže na dvom v nastanek škodnega dogodka (smiselni pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka). Toženka priglaša pritožbene stroške.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo tudi pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa sprejet ustrezen materialnopravni zaključek.

V obravnavani zadevi je tožnik od toženke terjal plačilo premoženjske škode, nastale v prometni nezgodi, ki naj bi jo povzročil voznik vozila, za katerega je bilo obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti sklenjeno pri toženki. Ker se je toženka tožbenemu zahtevku zoperstavljala z zatrjevanjem, da naj do škode ne bi prišlo na po tožniku zatrjevan način, saj naj bi šlo za nameščeno prometno nezgodo (zavarovalniško goljufijo), se je sodišče prve stopnje utemeljeno najprej ukvarjalo z raziskovanjem okoliščin in načina nastanka sporne prometne nesreče. Toženka je sicer razpolagala s pred pravdo pridobljenim mnenjem izvedenca cestno prometne stroke L.B., iz katerega je izhajalo, da škoda na vozilih ni nastala na tak način, kot to zatrjuje tožnik. Tega mnenja pa tožnik ni sprejel, ker naj bi bilo napačno in temelječe na napačnih zaključkih. Izvedensko mnenje, ki ga katerakoli od strank pridobi izven pravdnega postopka in se nanj sklicuje, druga stranka pa ga ne sprejema, se lahko v pravdi upošteva zgolj kot del trditvenega (in ne dokaznega) gradiva stranke, ki ga je pridobila, torej kot strankina navedba. Gre le za gradivo, s katerim stranka v postopku zastopa svojo dejansko tezo. V skladu z načelom kontradiktornosti mora biti taka strankina dejanska teza v pravdi obravnavana, čemur je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno, saj je bila zgoraj izpostavljena obrambna trditev toženke med postopkom preizkušena s pomočjo dveh neodvisnih izvedencev, postavljenih v skladu s pravili ZPP. Neutemeljena je zato pritožbena graja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko se do pred pravdo pridobljenega mnenja ni opredelilo. Resničnost toženkinih trditev, da naj poškodbe na vozilih ne bi nastale na po tožniku zatjevan način (kar je izhajalo tudi iz pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja), je namreč sodišče prve stopnje po že obrazloženem preizkusilo, svoje zaključke pa tudi dovolj izčrpno obrazložilo, kot bo še pojasnjeno v nadaljevanju.

Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena graja iste narave, da naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do po izvedencu C. opisanih večih možnih variant nastanka nesreče. Ta med pravdnim postopkom postavljeni izvedenec je sicer res analiziral tri kinograme gibanja obeh v nezgodi udeleženih vozil, ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe (stran 5) dovolj izčrpno povzelo. Vendar pa je izvedenec nadalje ocenil, da bi zgolj v primeru gibanja po drugem kinogramu vozili lahko trčili v relativni legi, ki še najbolj ustreza poškodbenemu stanju obeh vozil in izvedenčevi predhodni ugotovitvi, da je glede na razpored poškodb na obeh vozilih tehnično možno, da sta prišla v dotik sprednji srednji del golfa (tožnikovega vozila) in sprednji levi del audija (vozila, zavarovanega pri toženki). Ob nadaljnjem izvedenčevem sklepu, da prvi in tretji kinogram gibanja vozil nista konsistentna s poškodbenim stanjem vozil, kar je prvostopno sodišče v svoji sodbi pravilno povzelo (obrazložitev na strani 5), se sodišču s takima zgolj možnima načinoma gibanja vozil, ki ju je ob upoštevanju poškodb na vozilih v svojem mnenju kot načina nastanka nezgode izključil že izvedenec, ni bilo treba podrobneje ukvarjati.

Prvostopno sodišče je zgoraj opisani izvedenčev zaključek, da drugi kinogram gibanja vozil (pri izvedenem speljevanju audija z lege neposredno ob desnem robu vozišča, gledano v smeri M, preko voznega pasa, namenjenega vožnji v smeri M - po katerem je pravilno pripeljal tožnik - na vozni pas, namenjen v smeri G) najbolj ustreza poškodbenemu stanju vozil, primerjalo s tožnikovimi zatrjevanji o načinu nastanka prometne nezgode in z njegovo izpovedbo v tej smeri. Na podlagi vsega navedenega je pravilno zaključilo, da tak kinogram gibanja vozil ustreza izpovedbi tožnika kot stranke kakor tudi pričanju povzročitelja nesreče (voznika audija), zato jima je sledilo. Neutemeljena je smiselna pritožbena graja take prvostopne dokazne ocene, v okviru katere toženka izpostavlja, da naj bi tožnik svoje trditve o nastanku obravnavane nesreče kakor tudi svoje izpovedbe s tem v zvezi med postopkom spreminjal. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je tožnik način nastanka nesreče, vse od prijave škodnega primera na obrazcu Z.M., na obrazcu S. za odškodninski zahtevek iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti kakor tudi v ugovoru na Pritožbeno komisijo avtomobilskih škod, nenazadnje pa tudi v obravnavani pravdi, opisoval v bistvenem enako (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 4). Pritožbena zatrjevanja, da naj bi iz opisa v tožbi in med postopkom priložene skice izhajal položaj povzročiteljevega avtomobila pravokotno na cestišče, iz zapisnika o zaslišanju tožnika pa naj bi izhajal drugačen položaj tega vozila, tako rekoč vzporedno na cestišče, ob njegovi desni strani oziroma nekoliko postrani, so namreč v nasprotju s podatki v spisu. V tožbi sicer položaj nasprotnega vozila ni bil izrecno naveden, vendar pa je iz skic v listinah priloženih tožbi (poročilo o prometni nezgodi - A6, prijava škodnega primera na obrazcu Z.M. zavarovanja avtomobilske odgovornosti na obrazcu S. z dne 12.1.2005 - A13) mogoče razbrati, da vozilo drugega udeleženca nezgode ni stalo pravokotno na cestišče, po katerem je pripeljal tožnik, ampak nekoliko postrani. Da je na njegovi desni strani poševno na cestišče oz. skoraj vzporedno, vendar malo postrani, stalo vozilo drugega udeleženca v prometni nezgodi, ki je nato speljalo na njegovo cestišče, pa je zaslišan kot stranka opisal tudi tožnik. Sodišče druge stopnje po vsem obrazloženem zaključuje, da v pritožbi izpostavljeno nasprotje oziroma spreminjanje zatrjevanj tožnika, ki naj bi omajalo njihovo verodostojnost, ni podano.

Prvostopno sodišče tudi ni spregledalo ocene izvedenca C., da glede na deformacijsko stanje vozil pri takšnem trčenju do aktivacije zračnih blazin v vozilih ne bi smelo priti. V tem toženka vidi dokaze za svojo trditev, da je šlo v obravnavani zadevi za nameščeno prometno nesrečo (saj so se v obeh vozilih zračne blazine sprožile). Ob tem pa ni bilo mogoče zanemariti izvedenčevega izrecnega opozorila, da gre zgolj za njegovo oceno, zato bi bilo za tehnično bolj določen odgovor na to vprašanje potrebno izvesti dodatno analizo vozil. Dopolnitve izvedenskega mnenja v smeri razjasnitve okoliščine, ali bi pri takšnem trčenju lahko prišlo do aktivacije zračnih blazin ali ne, pa nobena izmed pravdnih strank ni predlagala. Izvedenčev pomislek zgoraj opisanemu načinu nastanka prometne nesreče, ki po prepričanju izvedenca sicer najbolj ustreza poškodbenemu stanju vozil, je tako glede na pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) ostal nedokazan v škodo toženke. Slednja je namreč svojo obrambo utemeljevala na zatrjevanju, da prometna nesreča ni nastala na način, kot ga opisuje tožnik. Na toženki je bilo zato dokazno breme za dokaz, da je pravilna izvedenčeva ocena oziroma domneva, ki oporeka načinu nastanka nezgode, kot ga je zatrjeval tožnik, kot tehnično možnega in še najbolj ustreznega poškodbam na vozilih pa sicer opisal tudi izvedenec. Povsem sprejemljiv je zato prvostopni zaključek, da zgolj opisana nedokazana izvedenčeva ocena oz. pomislek ne more omajati prvostopnega zaključka, da je do nesreče prišlo na zgoraj opisan način, kot ga je zatrjeval tožnik in kot tehnično možnega ter s poškodbami najbolj ujemajočega se dopuščal izvedenec.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi sicer res ni izrecno opredelilo do dopisa policijske uprave M (o sumu, da bi lahko šlo tudi v obravnavani zadevi za zavarovalniško goljufijo), kakor tudi ne do celotne v poročilu T.A. d.o.o. povzete izpovedbe policista, ki je obravnaval sporno prometno nezgodo. S tem pa po prepričanju sodišča druge stopnje prvostopno sodišče ni zagrešilo v pritožbi smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prvostopno sodišče omenjenim dopisom namreč očitno ni pripisovalo odločilnega pomena za odločitev, zato se v obrazložitvi svoje odločitve do njihove vsebine ni izrecno opredeljevalo. Ker je v skladu s 14. členom ZPP pravdno sodišče vezano zgolj na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, pa še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, iz omenjenih dopisov pa izhaja zgolj sum storitve kaznivega dejanja (zavarovalniške goljufije), navedene listine same po sebi ne morejo omajati prvostopnega zaključka, da toženka svojega ugovora ni uspela dokazati. Utemeljenost suma, da naj obravnavana prometna nesreča ne bi nastala na način, zatrjevan v tožbi (tak sum naj bi izhajal tudi iz omenjenega dopisa Policijske uprave ...), je imela toženka možnost dokazovati v obravnavanem pravdnem postopku, pa ji to, kot že zgoraj obrazloženo, ni uspelo dokazati. Za odločitev v obravnavani zadevi nebistven je tudi nadaljnji listinski dokaz (dopis T.A. d.o.o.), iz katerega izhajajo izpovedbe oseb, ki v obravnavani zadevi niti niso bile predlagane kot priče. Tega dokaza sodišče prve stopnje (tudi v izogib kršitvi načela neposrednosti) povsem utemeljeno ni podrobneje obravnavalo.

Po vsem obrazloženem, ko je sodišče prve stopnje stopnje pravilno ugotovilo način nastanka obravnavane prometne nezgode, toženka pa svojih ugovorov ni uspela dokazati, je odgovornost toženke tudi pravilno utemeljilo na določilih 964. in 965. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Sodišče druge stopnje nadalje v izogib ponavljanju v celoti sprejema prvostopno razlogovanje o višini prisojene odškodnine (obrazložitev na straneh 5 in 6 prvostopne sodbe), česar toženka v svoji pritožbi izrecno niti ne graja.

Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 353. členu ZPP.

Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka.