Jedro

Odločilnega pomena za razrešitev takega spora so bile predvsem ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je tožnik podal zahtevo za prodajo stanovanja kot ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice to je očeta B. in da je zahtevo za odkup utemeljil s pismeno privolitvijo imetnika stanovanjske pravice za nakup stanovanja z dne 5.11.1991, ki jo je izdal in podpisal kot imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju B. H.. Navedena ugotovitev kaže, da je tožnik zahtevo za prodajo stanovanja oprl na navedeno dejansko podlago (kar je tudi odločilno). Iz ugotovitev istih sodišč pa dalje izhaja, da je toženka tožnikovo zahtevo za prodajo stanovanja zavrnila, ker je ugotovila, da si je tožnikov oče kot bivši imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju izmere 57,91 m2 zgradil novo enodružinsko hišo izmere 97,77 m2, ki je tudi po presoji nižjih sodišč primerna za družino H. to je tožnikovega očeta, mater, tožnika in njegovega brata. Te ugotovitve pa predstavljajo drugi sklop odločilnih okolnosti za presojo spora po 128. členu SZ (pri čemer sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili še vrsto okoliščin, s katerimi sta utemeljili svojo odločitev, med drugim, da tožnik ni bil imetnik stanovanjske pravice ampak njegov oče).

Pravna presoja navedenih odločilnih okoliščin pripelje tudi po presoji revizijskega sodišča do zaključka, da je toženka upravičeno (utemeljeno) zavrnila tožnikovo zahtevo za prodajo stanovanja, ker mu spornega stanovanja ni bila dolžna prodati glede na to, da je bilo tožnikovemu očetu mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov v skladu z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih (predvsem 60. člena).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnika T. H., da je toženka dolžna z njim skleniti kupoprodajno pogodbo za trisobno stanovanje v izmeri 53,33 m2 v tretjem nadstropju hiše na V., U. po pogojih 117. člena stanovanjskega zakona in da mu je dolžna izstaviti za prepis zemljiškoknjižne lastnine ustrezno listino. Ugodilo pa je nasprotnemu zahtevku nasprotne tožnice I. u. V., da mora nasprotni toženec T. H. izprazniti sporno stanovanje in ga njej izročiti ter ji plačati tudi stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika oziroma nasprotnega toženca T. H. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik oziroma nasprotni toženec iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba spremeni tako, da se njegovemu zahtevku ugodi in nasprotni zahtevek zavrne. V reviziji poudarja, da je nesporno dejstvo, da se je njegov oče kot imetnik stanovanjske pravice izselil v letu 1985 in je tedaj prenehal trajno uporabljati sporno stanovanje, čeprav se je res na novem naslovu prijavil šele 8.5.1992. Tožnik uporablja sporno stanovanje vse od rojstva. Nikjer ni normirano, da se je dolžan izseliti skupaj z očetom. Gre tudi za vprašanje ločitve generacij. Pomembno je dejstvo, kdaj se je oče dejansko izselil. Očetova izjava z dne 5.11.1992 o njegovi privolitvi tožniku, da odkupi sporno stanovanje, ne utemeljuje zaključka, da se je oče do tedaj štel za imetnika stanovanjske pravice.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala, da naj se revizija zavrne.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija formalno ni opredelila, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP naj bi bila zagrešena, niti ni taka kršitev ugotovljiva iz vsebine revizijskih izvajanj. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo pobijano sodbo v smeri postopkovnih kršitev le v okviru določb 386. člena ZPP ter pri takem preizkusu ni ugotovilo, da bi bila v postopkih na nižjih stopnjah zagrešena uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Predmet spora po tožbi je utemeljenost tožnikove zahteve, da mu toženka proda sporno stanovanje po določbah 117. člena stanovanjskega zakona (SZ). Po prvem odstavku navedenega člena so lastniki dolžni prodati stanovanje, ki je bilo prej v družbeni lasti, imetniku stanovanjske pravice na njegovo zahtevo, z njegovo pismeno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu. Kupoprodajno pogodbo so morali lastniki skleniti najpozneje v 30 dneh po vloženi zahtevi (peti odstavek istega člena). Če pa je lastnik zavrnil zahtevo za prodajo stanovanja, ker je menil, da so podani pogoji drugega odstavka 128. člena (po katerem lastnik ni dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih), je lahko prizadeti sprožil spor na sodišču, da odloči o upravičenosti zavrnitve sklenitve kupoprodajne pogodbe (tretji odstavek 128. člena SZ).

Glede na navedena določila je tako predmet revizijskega očitka zmotne uporabe materialnega prava presoja vprašanja, ali je toženka upravičeno (utemeljeno) zavrnila tožnikovo zahtevo za prodajo stanovanja. Odločilnega pomena za razrešitev takega spora so bile predvsem ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je tožnik podal zahtevo za prodajo stanovanja kot ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice to je očeta B. in da je zahtevo za odkup utemeljil s pismeno privolitvijo imetnika stanovanjske pravice za nakup stanovanja z dne 5.11.1991, ki jo je izdal in podpisal kot imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju B. H.. Navedena ugotovitev kaže, da je tožnik zahtevo za prodajo stanovanja oprl na navedeno dejansko podlago (kar je tudi odločilno). Iz ugotovitev istih sodišč pa dalje izhaja, da je toženka tožnikovo zahtevo za prodajo stanovanja zavrnila, ker je ugotovila, da si je tožnikov oče kot bivši imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju izmere 57,91 m2 zgradil novo enodružinsko hišo izmere 97,77 m2, ki je tudi po presoji nižjih sodišč primerna za družino H. to je tožnikovega očeta, mater, tožnika in njegovega brata. Te ugotovitve pa predstavljajo drugi sklop odločilnih okolnosti za presojo spora po 128. členu SZ (pri čemer sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili še vrsto okoliščin, s katerimi sta utemeljili svojo odločitev, med drugim, da tožnik ni bil imetnik stanovanjske pravice ampak njegov oče).

Pravna presoja navedenih odločilnih okoliščin pripelje tudi po presoji revizijskega sodišča do zaključka, da je toženka upravičeno (utemeljeno) zavrnila tožnikovo zahtevo za prodajo stanovanja, ker mu spornega stanovanja ni bila dolžna prodati glede na to, da je bilo tožnikovemu očetu mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov v skladu z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih (predvsem 60. člena). Tožnikov zahtevek, da mu je toženka dolžna prodati stanovanje po določbah 117. člena SZ, tako ni utemeljen. Sodišči nižjih stopenj sta zato pravilno uporabili materialno pravo, ko sta njegov tožbeni zahtevek zavrnili.

Po presoji revizijskega sodišča tožnikova revizija ni utemeljena niti v delu, s katerim pobija odločitev po toženkini nasprotni tožbi, da mora sporno stanovanje izprazniti. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnik v spornem stanovanju brez naslova, ker z nasprotno tožnico ni sklenil najemne pogodbe (predvsem razlogi sodbe sodišča druge stopnje na 3. strani v drugem odstavku). Po določilu 58. člena SZ je uporaba stanovanja brez sporazuma z lastnikom nezakonita. Lastnik pa lahko v takih primerih zahteva izpraznitev stanovanja (drugi odstavek 58. člena SZ). Glede na ugotovljeno dejansko stanje sta tako sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo tudi pri odločanju po nasprotni tožbi. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da tožnikova revizija ni utemeljena, zaradi česar jo je zavrnilo (393. člen ZPP).

Zahtevo toženke oziroma nasprotne tožnice za povrnitev stroškov odgovora na revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo, ker vloga vsebuje zgolj ponovitev nekaterih ugotovitev postopka, zaradi česar z njo nastali stroški niso potrebni stroški postopka v smislu 155. člena ZPP.