Jedro

Sodišče s sklicevanjem, da ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom in ki nasprotujejo moralnim pravilom, lahko prepreči le tako imenovane materialne procesne dispozicije, ne more pa preprečiti umika tožbe, zato je zgrešeno nedopustnost umika tožbe utemeljevati iz teh razlogov. Zaradi umika tožbe in potem, ko tožeča stranka kot sosporniški intervenient ni niti poskušala nadaljevati postopka, tožeči stranki ni mogla nastati škoda. S prodajo terjatev in cesijo terjatve se je zgolj zamenjal upniški položaj v razmerju do tožeče stranke. Odplačna cesija ne pomeni protipravnega razpolaganja toženih strank niti ne gre pri takem razpolaganju za ravnanje, po katerem bi oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno, bila dolžna vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila zaradi izpodbitega pravnega dejanja, po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega, saj kupnina za odkupljene terjatve ne gre v stečajno maso tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se glede izpodbijane sodbe (I. in II. točka izreka odločbe) zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Pravdne stranke nosijo same vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 311/2010 z dne 6. 9. 2013 izreklo: “I. Zavrne se tožbeni zahteve tožeče stranke, ki glasi: “Toženi stranki I. R., R. S., P. u. ..., C. in J. d.o.o., S. ..., N. m. sta dolžni solidarno v stečajno maso tožeče stranke plačati 42.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 21.000,00 EUR od 4. 3. 2009 dalje do plačila in od zneska 21.000,00 EUR od 3. 9. 2009 dalje do plačila. II. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki znesek 4.144,95 EUR pravdnih stroškov, drugo toženi stranki znesek 4.144,95 EUR pravdnih stroškov in stranskemu intervenientu pravdne stroške 4.120,55 EUR v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo. S sklepom pa izreklo: III. Zaradi delnega umika tožbenega zahtevka za znesek 190.553,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2007 dalje do plačila se postopek v tem delu ustavi.” Zoper sodbo (to je glede I. in II. točke izreka odločbe) je po svoji pooblaščenki vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke in stroške pritožbe, podredno pa, da pritožbi tožeče stranke ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v točkah I. in II. izreka sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču I. stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa prizna vse doslej nastale in priglašene pravdne stroške, vključno s stroški te pritožbe, kot so razvidni iz stroškovnika v nadaljevanju.

Pritožba najprej povzame iz obrazložitve izpodbijane sodbe razloge zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek: - da sklenjena izven sodna poravnava z dodatkom k izvensodni poravnavi (B5 in B6) in aneksom (B7) po vsebini ni protipravna niti ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati, umik tožbe v zadevi I Pg 784/2008 pa po oceni sodišča ne more predstavljati škodnega dejanja; - da bi šele v primeru, če bi sodišče ugodilo izpodbojni tožbi nastopil učinek izpodbitega dejanja proti stečajni masi, ki bi imel za posledico vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, pridobljene zaradi izpodbitega dejanja, do česar pa ni prišlo; - da je bil namen pooblaščencev M. T. in M. R. razrešiti spor I Pg 784/2008 izven sodno in da iz dodatka k izvensodni poravnavi izhaja, da je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi pogodbe o odkupu terjatve, saj je bil na ta način zavarovan položaj M., hkrati pa se s plačilom kupnine za odstopljeno terjatev ni posegalo v stečajno maso; - da izven sodna poravnava nikoli ni bila realizirana, saj je do plačila s strani M. d.o.o. prišlo po sklenitvi Dodatka k izvensodni poravnavi, dodatek pa predvideva odplačen odstop terjatve, s čimer naj bi bil seznanjen tudi stečajni upravitelj; - stečajna masa tožeče stranka ni bila prikrajšana, ker je terjatev toženih strank zgolj prešla na družbo M. d.o.o. kot novega upnika, M. d.o.o. pa je 42.000,00 EUR plačala kot kupnino za odstopljene terjatve; - po oceni sodišča tudi s sklenitvijo izven sodne poravnave, v kolikor dodatek k njej ne bi bil sklenjen, ne bi prišlo do posega v stečajno maso, pri čemer se je sodišče oprlo na izpoved M. T., da je bil denarni znesek 42.000,00 EUR že po besedilu izven sodne poravnave določen kot plačilo na račun terjatve R. S. s.p. in J. d.o.o.; - da se sodišču ne pojavlja dvom v listinsko dokumentacijo spisa, saj tožeča stranka ni predložila dokaza o tem, da bi bil Dodatek k izven sodni poravnavi antidatiran; - da v ravnanju toženih strank sodišče ni zaznalo elementov protipravnosti niti neupravičeno pridobljene koristi, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožba meni, da so razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje kot odločilna napačni in protispisni in izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, tako da je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa tudi bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do ključnih trditev tožeče stranke in sicer, da je bil dogovor o odstopu terjatev fiktiven, kar ima za posledico njegov ničnost, izven sodna poravnav pa s tem ni veljavna, saj toženi stranki nista imeli razpolagalne sposobnosti, da se dogovorita, da se znesek plača njima ne pa stečajni masi.

Pritožba meni, da je napačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da sklenjena izven sodna poravnava po svoji vsebini ni protipravna, če pa je jasno, da sta plačilo prejeli toženi stranki in ne tožeča stranka oziroma njena stečajna masa. Tožeča stranka poudarja, da je izven sodna poravnava nadomestila sodbo v zadevi I Pg 784/2008 in se tako pokaže za zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi šele v primeru, če bi bilo ugodeno izpodbojni tožbi, nastopil učinek izpodbitega dejanja proti stečajni masi.

Pritožba opozarja na nejasne razloge sodišča prve stopnje, ko navede , da izven sodna poravnava z dne 6. 2. 2009 ni bila realizirana zaradi zamude pri plačilu prvega obroka, po drugi strani pa je štelo, da zamuda s plačilom drugega obroka ni vplivala na vprašanje domnevnega aneksa z dne 25. 2. 2008. Sodišče prihaja tudi v notranje protislovje, ko navede, da izven sodna poravnava ni bila realizirana, po drugi strani pa pove, da je bil namen sklenitve izven sodne poravnane in dodatka, da se med drugim razreši spor I Pg 784/2008 izvensodno.

Pritožba nadalje meni, da je napačen dejanski in materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tudi sklenitev sporne izven sodne poravnave brez dodatka ne pomeni poseg v stečajno maso, pri čemer se je v celoti oprlo na izpovedbo stranskega intervenienta, da denarni znesek 42.000,00 EUR že po prvotnem tekstu poravnave ni bil določen kot poplačilo terjatve B. C., pač pa je bilo izrecno navedeno, da gre za plačilo na račun terjatev R. in J. d.o.o., pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejansko besedilo izven sodne poravnave z dne 6. 2. 2009, da se ta nanaša na sodni spor I Pg 784/2008 in je torej šlo za terjatvi do M. d.o.o., ki sta jih sedaj toženi stranki uveljavljali v korist stečajne mase.

Pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tega, kateri od zaslišanih prič verjame in meni, da pa sicer s strani sodišča prve stopnje ugotovljeni namen izven sodne poravnave ne more biti dejanski namen poravnave. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi samo spremenilo svojo oceno, kaj je bil namen sklenitve izven sodne poravnave ob upoštevanju 17. in 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo glede ključnega vprašanja, in sicer, zakaj je štelo, da je med toženima strankama in družbo M. d.o.o. z izvensodno poravnavo in Dodatkom dogovorjen odstop terjatve in ni pojasnilo, zakaj je sledilo le pričama R. in T., ne pa stečajnemu upravitelju in priči M. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo kontno kartico z dne 3. 9. 2009, iz katere na izhaja da bi bila terjatev razknjižena 30. 6. 2009 in dokazuje, da je prvotožena stranka še po stanju na 30. 6. 2009 vodila terjatve do B. C. in to torej dokazuje fiktivnost Dodatka z dne 25. 2. 2009. Pritožba sicer pove, da se je priča M. res nekoliko zapletal, kako je prišlo do zapisa njegove izjave z dne 17. 11. 2009, vendar pa sodišče vseeno ni podalo zadostni razlog, zakaj mu ni verjelo in če bi mu, potem bi moralo zaključiti, da družba M. d.o.o ni dala soglasja za prevzem terjatev in je dodatek z dne 25. 2. 2009 simuliran posel. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Toženi stranki in stranski intervenient so odgovorili na pritožbo.

V vsebinsko enakih odgovorih na pritožbo navajajo, da je nesporno in da je to potrdil tudi zaslišani stečajni upravitelj, da je bil tožbeni zahtevek v zadevi I Pg 784/2008 neutemeljen in stečajna masa že od vsega začetka ni imela temelja, da bi karkoli dobila od M. d.o.o. in že zato so očitki, da sta toženca oškodovala in se obogatila na račun stečajne mase neutemeljeni. Tisti, ki vloži tožbo, jo lahko tudi umakne, kar je skladno s 188. členom ZPP in tudi očitek o protipravnosti umika tožbe je tako neutemeljen.

Ravnanje toženih stranka ni imelo učinka, da bi kakorkoli zavezovalo v izpodbojni tožbi udeleženega stečajnega dolžnika, da iz pravde izstopi tudi ta ali da bi se moral čemu odpovedati - dogovor z M. d.o.o. in umik tožbe v I Pg 784/2008 sta toženi stranki izvedli tako, da sta tožeči stranki ohranili vse možnosti, da bi sama nadaljevala pravdo, saj je bila o umiku tožbe seznanjena še pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka in je kot sosporniški intervenient lahko nadaljevala pravdo.

Plačilo 42.000,00 EUR ni zmanjšalo stečajno mase, saj bi stečajni dolžnik, če bi bil izpodbojni zahtevek zoper M. d.o.o. utemeljen lahko nadaljeval pravdo ne glede na sklenjen dogovor med tožencema in M. d.o.o., in sicer za 232.553,12 EUR, ne pa še dodatnih 42.000,00 EUR kot vtožuje od tožencev.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta toženki prejeli kupnino za svoji terjatvi, ki sta ju imeli do B. C. d.o.o iz zadev Ig 2005/743 in Ig 2004/1839 in nista prejeli kupnine za zahtevek do stečajnega dolžnika. Upnik ima pravico razpolagati s svojo terjatvijo, tako da jo proda in cedira, kupnina pa pripada cedentu.

Pravda se ni končala s poravnavo oziroma s cesijo ampak s sodno odločbo - sklepom sodišča o ustavitvi pravde in poravnava ni nadomestila sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prvotno besedilo poravnave bilo z dodatkom z dne 25. 9. 2009 modificirano tako, da je šlo za cesijo in se tožnica spreneveda, ko trdi, da naj bi šlo za simuliran posel in antidatirano listino.

Stečajni upravitelj je bil sproti seznanjen o poteku celotne zadeve in tudi cesiji terjatve, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno izpovedi S. in M. ocenilo kot neverodostojne. Stečajni upravitelj bi z odškodninsko tožbo zoper družbenike tožeče stranke, ki so si razdelili na osnovi asignacije z dne 23. 5. 2007 368.351,95 EUR, najmanj v znesku 232.335,12 EUR lahko v celoti zagotovil poplačilo vseh upnikov tožeče stranke, zakaj pa tega ni storil, pa ni znano.

Toženi stranki in stranski intervenient priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - tožeča stranka B. C. d.o.o. je po sklepu Okrožnega sodišča v Celju St 26/2008 z dne 21. 5. 2008 (sedaj St 1497/2008) v stečajnem postopku; - stečajna upnika tožeče stranke, sedaj toženi stranki, sta pri Okrožnem sodišču v Celju dne 21. 12. 2008 vložila tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj in plačila 232.553,12 EUR s pripadki zoper M. d.o.o. C., - tožba je bila vložena skladno z določilom drugega odstavka 130. člena Zakona o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) v korist stečajne mase (A5 listina ); - upnika sta izpodbijala pravno dejanje asignacije z dne 23. 5. 2007, ki jo je stečajni dolžnik kot asignant sklenil z družbo I. kot asignatom in toženo stranko - družbo M. d.o.o. kot asignatarjem v višini 232.553,12 EUR; - toženi stranki, tedaj kot upnika, sta tožbo vložili zato, ker je stečajni upravitelj ni bil pripravljen vložiti; - o vložitvi tožbe je bil obveščen stečajni upravitelj z dopisom z dne 3. 12. 2008 (B3 priloga), stečajni upravitelj pa je z dopisom z dne 2. 2. 2009 priglasil stransko intervencijo v postopku I Pg 784/2008, v katerem se je obravnavala izpodbojna tožba; - med postopkom sta upnika ugotovila, da dejanski prejemnik plačila iz asignacije ni bila družba M. d.o.o., ampak je po vnaprejšnjem dogovoru in zavezi M. d.o.o. do B. C. d.o.o. denar bil razdeljen med družbenike B. C. d.o.o. kot poplačilo njihovega posojila oziroma vložke v to družbo; - ker je bilo ugotovljeno, da z izpodbojno tožbo ne bo mogoče uspeti, so se med upnikoma in toženo stranko M. d.o.o. začela pogajanja za izvensodno rešitev spora; - tožena stranka je bila zainteresirana za izven sodno rešitev zadeve v izogib nastanku večje finančne škode in tako je prišlo dne 6. 2. 2009 (A2 in B 36) do sklenitve izven sodne poravnave, ki sta jo podpisala pooblaščenca (odvetnika M. T. za upnika in M. R. za M. d.o.o.); - izven sodna poravnava ni bila realizirana, in ker je še vedno obstajala nevarnost, da bi stečajni upravitelj vložil odškodninsko tožbo zoper (nekdanjega) zakonitega zastopnika stečajnega dolžnika M. je še pred realizacijo izven sodne poravnave bil sklenjen Dodatek k izven sodni poravnavi (Pogodba o prodaji in odstopu terjatev) z dne 25. 2. 2009 (B6 listina), s katero sta upnika svoji terjatvi prodali M. d.o.o. in je ta pridobila položaj upnika v razmerju do stečajne mase, kupnina pa je bila nakazana 4. 3. 2009 v višini 21.000,00 EUR in dne 3. 9. 2009 v višini 21.000,00 EUR; - v posledici sklenitve izven sodne poravnave z Dodatkom je tožeča stranka umaknila tožbo in dne 17. 9. 2009 je bil izdan sklep I Pg 784/2008, s katerim je bil postopek ustavljen; - sklep o ustavitvi postopka je bil vročen tudi stečajnemu upravitelju B. S. dne 22. 9. 2009 in ta je še pred tem z obvestilom sodišča z dne 14. 9. 2009 bil obveščen, da je narok preklican zaradi umika tožbe; - stečajni dolžnik, ki ima status sosporniškega intervenienta, s postopkom ni nadaljeval. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeči stranki zaradi umika tožbe ni mogla nastati nobena škoda, saj bi kot pravilno zaključuje, lahko prevzela pravdo kljub umiku tožbe.

Pritožba trdi, da je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da izven sodna poravnava z dodatkom in aneksom (B7) po vsebini ni protipravna in da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati, saj naj bi spregledalo, da sta toženi stranki s sklenitvijo izven sodne poravnave razpolagali s terjatvijo v svojo korist, smeli pa bi le v korist stečajne mase, ki je zaradi tega bila oškodovana, poravnava pa je nična (1052. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

Pritožbeno sodišče zavrača ta pritožbeni očitek, saj soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko stranke prosto razpolagajo z zahtevki, ki so jih postavile v postopku (3. člen ZPP) in v zvezi s prostim razpolaganjem z zahtevki (odpoved zahtevku, pripoznava zahtevka, sodna poravnava) sodišče s sklicevanjem na tretji odstavek 3. člena ZPP (sodišče ne prizna razpolaganja strank: 1. ki nasprotujejo prisilnim predpisom; 2. ki nasprotujejo moralnim pravilom) lahko prepreči le tako imenovane materialne procesne dispozicije, ne more pa preprečiti umika tožbe in je očitno zgrešeno nedopustnost umika tožbe utemeljevati s tretjim odstavkom 3. člena ZPP (1). Tako je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in presodilo, da zaradi umika tožbe in potem, ko tožeča stranka kot sosporniški intervenient ni niti poskušala nadaljevati postopka, tožeči stranki ni mogla nastati škoda v smislu 132. člena OZ oziroma 168. člena OZ.

Pritožba ni utemeljena, ko trdi, da je izven sodna poravnava z dne 6. 2. 2009 dejansko nadomestila sodno odločbo v smislu razveljavitve učinkov izpodbijanih pravnih dejanj stečajnega dolžnika, saj sta si sedaj toženi stranki z njo namesto v korist stečajne mase, kot sta pravilno tožili, dogovorili korist zgolj zase in da je zato zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi šele v primeru, če bi sodišče ugodilo izpodbojni tožbi, nastopil učinek izpodbitega dejanja proti stečajni masi, ki bi imel za posledico vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi pridobljene zaradi izpodbitega dejanja (drugi odstavek 130. člena ZPPSL), saj pritožbeno sodišče sprejema v celoti kot pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje (20. točka obrazložitve) v povezavi z njegovimi zaključki iz 17. in 18. točke obrazložitve.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se ni izjasnilo o vseh odločilnih dejstvih v zvezi z zatrjevanji tožeče stranke o oškodovanju stečajne mase tožeče stranke in o fingiranosti ter antidatiranosti Dodatka k izven sodni poravnavi ter protispisnost in notranje nasprotje, vendar pa pritožbeno sodišče zavrača tudi ta pritožbeni očitek, saj je sodišče prve stopnje ravno v obrazložitvi od 17. do 20. točke izpodbijane sodbe podalo razloge o vseh odločilnih dejstvih za presojo v sporni zadevi in razloge tudi jasno obrazložilo, tako da niso sami s sabo v nasprotju in v notranjem nasprotju, le povzeti jih je potrebno v celoto in potem se pokaže, da je pritožbeni očitek glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena povsem neutemeljen.

V čem bi bila protispisnost v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba niti ne pojasni, saj gre za takšno kršitev le tedaj, če sodišče v razlogih sodbe napačno povzame vsebino listin ali izjav, nikakor pa ne v primeru, ko sodišče naredi dokazno oceno na podlagi sicer pravilno vsebinsko povzetih izpovedi oziroma pravilno povzete vsebine listin. Da bi sodišče prve stopnje naredilo napako s tem, da bi napačno povzelo katero od izpovedi ali vsebino listin, pritožba ne zatrjuje, očita le, kako bi sodišče prve stopnje moralo „brati“ vsebino listin in kako dokazno oceniti izpovedi, to pa po povedanem ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je dokazna ocena izvedenih dokazov naloga sodišča prve stopnje, ki dokaze izvaja in neposredno zaznava izpovedi zaslišanih in na to dokazno oceno je pritožbeno sodišče vezano ob upoštevanju trditev pravdnih strank, ki sta v obravnavani zadevi bili diametralno nasprotni in sodišče prve stopnje je moralo presoditi, katera dejstva šteje za dokazana oziroma katera ne, ter kateri priči verjame ali ne, pritožba pa ni navedla takšnih podatkov, ki bi drastično omajalo presojo sodišča prve stopnje, kateri izpovedi sledi in jo šteje za verodostojno.

Razumljivo je, da pritožba želi, da bi sodišče prve stopnje izpovedi njenih prič in dokazno oceno listinskih dokazov naredilo drugače kot jo je, vendar pa je naloga sodišča prve stopnje, da po izvedenem dokaznem postopku skrbno oceni vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in nato presodi, katera dejstva šteje za dokazna (8. člen ZPP) in ravno to je sodišče prve stopnje nedvomno vestno in skrbno naredilo, čeprav pritožba tega zmotno ne priznava.

Tako je sodišče prve stopnje najprej ugotavljalo namen, zaradi katerega je prišlo do sklenitve izven sodne poravnave dne 6. 2. 2009 in Dodatka k njej z dne 25. 2. 2009 (listini B5 in B6) in v celoti sprejelo kot nepristransko izpoved priče M. R., pooblaščenega podpisnika teh dokumentov za M. d.o.o., ki je pojasnil, da je zakoniti zastopnik M. d.o.o., ki je bil tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke pred stečajem, in v tem postopku zaslišana priča A. M., po njegovi profesionalni odvetniški oceni, lahko upravičeno pričakoval morebitno odškodninsko tožbo stečajnega upravitelja tožeče stranke zaradi poplačila družbenikov B. c. d.o.o. na podlagi asignacije, ki je bila predmet izpodbijanja. Ta priča, ki ji je sodišče v celoti poklonilo vero, je izpovedal, da sta bila Izvensodna poravnava in kasnejši Dodatek sklenjena prav zaradi zaščite njegovega klienta, medtem ko ni moglo slediti pisni izjavi priče M. (A15 listina) z dne 17. 11. 2009, ker je to izjavo sestavil in zapisal stečajni upravitelj tožeče stranke B. S. in sama vsebina izjave je v direktnem nasprotju z izjavo priče Rožiča, da je M. bil obveščen o vsebini Dodatka in o tem, da se z njim sklepa pogodba o prodaji in odstopu terjatev, saj je M. s tem pridobil ugodnejši položaj v stečajnem postopku, kot če bi samo nekaj plačal tožnikoma iz izpodbojne tožbe. Na to, da je bil M. opozorjen na njegovo boljšo pozicijo, če odkupi terjatvi tožnikov, po mnenju sodišča prve stopnje kaže tudi dejstvo, da je M. d.o.o. izvedel plačilo šele po sklenitvi Dodatka k izvensodni poravnavi in ne pred tem, poleg tega pa je sodišče prve stopnje štelo izpoved priče M. kot neverodostojno, saj ni želel sodišču povedati, da je izjavo sestavil in zapisal stečajni upravitelj S. Pritožba nima prav, da sodišče prve stopnje spreminja zaključke glede namena sklenjene izven sodne poravnave z Dodatkom, saj je enako, kot je zapisalo v 17. točki obrazložitve to navedlo v za pritožbo sporni 18. točki obrazložitve, kjer ponovi izpovedbo priče R. in sledi še izpovedbi priče T., ki sta pojasnila, da je bil namen izvensodne poravnave z Dodatkom v tem, da se razreši izven sodno spor v zadevi I Pg 784/2008, hkrati pa se z odkupom terjatev zaščiti položaj M. v razmerju do stečajnega dolžnika B. c. d.o.o. , saj je M. d.o.o. z odkupom terjatev od toženih strank, ki sta bili v razmerju do stečajnega dolžnika upniški terjatvi, pridobil položaj novega upnika do B. c. d.o.o, stečajna masa pa s tem ni bila prikrajšana, saj je plačilo izvedla M. d.o.o. Pritožba meni, da na prikrajšanje stečajne mase tožeče stranke kaže dejstvo, da je predmet izvensodne poravnave bil v resnici terjatev toženih strank do M. d.o.o iz postopka I Pg 784/2008, kot je zapisano v izven sodni poravnavi, vendar pa pritožba očitno ne želi poznati vsebine 6. člena izven sodne poravnave, kjer je jasno zapisano, da se s sklenitvijo poravnave razrešijo vsa sporna vprašanja iz zadev I Pg 784/2008 pa tudi iz zadev Ig 20057743 in Ig 2004/1839, to pa sta izvršilni zadevi, iz katerih izhajata terjatvi toženih strank, ki sta jih oba prijavila v stečaju zoper tožečo stranko in torej toženi stranki nista razpolagali s terjatvijo, do katere bi bila upravičena tožeča stranka, temveč s svojima upniškima terjatvama do sedaj tožeče stranke.

S prodajo teh terjatev in cesijo terjatve se je zgolj zamenjal upniški položaj v razmerju do tožeče stranke in kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje odplačna cesija ne pomeni protipravnega razpolaganja toženih strank niti ne gre pri takem razpolaganju za ravnanje v nasprotju z drugim odstavkom 130. člena ZPPSL, saj kupnina za odkupljene terjatve ne gre v stečajno maso tožeče stranke.

Pritožba poleg tega vztraja, da je Dodatek k izven sodni poravnavi navidezen in antidatiran, vendar pa to svoje stališče gradi na izjavi priče M., ki je sodišče prve stopnje ni štelo za verodostojno, hkrati pa je tudi pojasnilo, da je stečajni upravitelj bil seznanjen s potekom izvensodnih pogajanj, ker to ne izhaja le iz izpovedi priče M. R. in stranskega intervenienta temveč tudi iz listin v spisu (dopis odvetnika R. z dne 17. 3. 2009, iz dopisa z dne 29. 9. 2009 - priloga B9), že iz dopisa z dne 17. 3. 2009 pa izhaja, da je tožeča stranka obveščena, da je M. d.o.o. sklenil izvensodno poravnavo, na podlagi katere se je zavezala poravnati terjatvi tožečih strank, kar po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno kaže na to, da ni šlo za navideznost Dodatka k izvensodni poravnavi in tudi da ne drži, da bi toženi stranki razpolagali s terjatvijo, s katero ne bi smeli, torej s terjatvijo do katere bi bila upravičena stečajna masa, temveč s svojima terjatvama kot upnika tožeče stranke.

Tudi izpis salda kontne kartice z dne 3. 9. 2009 (priloga A19) ne dokazuje navideznost Dodatka k izvensodni poravnavi, kot zatrjuje pritožba, saj gre za knjiženje po stanju 30. 6. 2009, M. d.o.o. pa je nesporno v celoti svojo obveznost iz odkupa terjatev izpolnil šele 3. 9. 2009, dotlej pa je seveda tožena stranka R. še vodila knjigovodsko to terjatev do tožeče stranke, vendar pa sodišče pravilno šteje, da je že poknjižena na debetni in kreditni strani in pravilno šteje, da pripis plačilo po izven sodni poravnavi ne more pomeniti, da je Dodatek k izvensodni poravnavi navidezen ali pa antidatiran.

Pritožba tudi nima prav, da sodišče prve stopnje prihaja v nasprotje, ko najprej šteje, da je posel potrebno šteti kot celoto, torej izvensodno poravnavo z Dodatkom in da kot celota ne pomeni oškodovanja tožeče stranke, nato pa v 20. točki obrazložitve še presoja zgolj izvensodno poravnano in pride do enakega zaključka, saj sodišče prve stopnje pravilno pojasni, da že iz besedila izven sodne poravnave izhaja, da gre za plačili terjatev sedaj toženih strank do B. c., ki jih imata kot njena upnika, ne pa za plačilo iz naslova terjatve B. c. do M. d.o.o. po izpodbojni tožbi.

Tako je po stališču pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje v celoti pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da s sklenitvijo izven sodne poravnave z dodatkom tožeči stranki ni nastala nobena škoda oziroma, da toženi stranki nista neupravičeno obogateni na račun tožeče stranke in je zato utemeljeno v celoti zavrnilo skrčeni tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Tožeča stranka ni konkretno izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v izpodbijanem delu (glede I. in II. točke izreka odločbe) zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa tudi ni prispeval k razjasnitvi zadeve ali odločitvi pritožbenega sodišča, zato morajo tudi toženi stranki in stranski intervenient sami nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 46.