Jedro

Dogovor o neto izplačilu za opravljeno delo, ki je višje, kot bi šlo delavcu po zakonu in kolektivni pogodbi, je dopusten, saj lahko delodajalec vedo priznava večji obseg pravic, kot izhaja iz splošnih aktov.

Izrek

Pritožbi tožečih strank in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici M.P. obračunati premalo izplačane plače za obdobje od 31. 10. 2006 do 31. 8. 2008, plačati prispevke in davke iz bruto zneskov ter tožnici izplačati neto zneske, obračunane od naslednjih bruto zneskov plače od novembra 2006 do vključno 2008 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto zneska plače od 16. dne v mesecu dalje do plačila (I./1. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku N.H. obračunati premalo izplačane plače za obdobje od 14. 1. 2004 do 31. 8. 2008, plačati prispevke in davke iz bruto zneskov ter tožniku izplačati neto zneske, obračunane od bruto zneskov za obdobje od januarja 2004 do septembra 2008 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 16. dne v mesecu dalje do plačila (I./2. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna povrniti tožečima strankama njune stroške, v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (I./3. točka). Odločilo je, da sta tožnika dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka in sicer vsak v znesku 698,58 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka).

Tožnika vlagata pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po določilih 338. člena ZPP, ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnikov. Navajata, da sta nekdanja delavca tožene stranke, pri čemer sta pred nastopom dela sklenila pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bila (med drugim) določena njuna osnovna bruto plača, ki pa je bila sicer dejansko dogovorjena v višjem znesku. Prav tako je bilo dogovorjeno, da delavcu pripadajo k osnovni plači dodatki, ki jih ureja kolektivna pogodba oziroma splošni akti delodajalca. Med strankami ni sporno, da je bila plača višja od tiste, ki je navedena v pogodbah o zaposlitvi, pri čemer je bila pri tožniku najprej vezana na procent ustvarjenega prometa, kasneje pa je bila odvisna od prevoženih kilometrov, takšen dogovor je s toženo stranko sklenila tudi tožnica. Sporno je le, ali se je dogovor o višjem plačilu nanašal le na osnovno plačo ali pa so bili v tem višjem plačilu zajeti tudi vsi dodatki. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da se tožnika v konkretnem primeru nista dogovorila za plačo, temveč za neto plačilo opravljenega dela, v katerega so bili vključeni tudi stroški za prihod z dela in na delo. Sodišče je prezrlo izpovedbe drugih delavcev B.H., B.R. in L.G.. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in zato je ni mogoče preizkusiti, saj iz nje ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče pravzaprav zaključilo, da se tožnika nista dogovorila za plačo, temveč za neto plačilo opravljenega dela. Smiselno je sklepati, da se s toženo stranko posebej o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela niso dogovorili. Prvenstveno je opozoriti, da ni pomembno, kakšen dogovor s toženo stranko so imeli drugi delavci, temveč kaj so se glede plače in stroškov prevoza na delo in z dela dogovorile pravdne stranke. Zato je tudi (smiselno) sklicevanje sodišča na izjave B.H., B.R. in L.G. nepravilno in neutemeljeno. Poudariti je, da izjave pravzaprav dokazujejo neresničnost navedb in trditev tožene stranke iz odgovora na tožbo in nadaljnjih vlog. Na podlagi določil 212. člena ZPP je sodišče vezano na trditveno podlago v tožbi in odgovoru na tožbo ter v ostalih (pravočasnih) vlogah strank. Tako je napačno ravnanje sodišča, ko tožnikoma ni verjelo, da sta se s toženo stranko dogovorila za plačilo 14 % od prometa oziroma 0,12 EUR/km (+ 75,00 EUR za vikend) in da se jima povrnejo stroški za prihod na delo in z dela. S predložitvijo plačilnih list je dokazano, da jima je tožena stranka priznavala, obračunavala in izplačevala tudi prevozne stroške. Tožena stranka je tožnikoma neutemeljeno zniževala plačo. Sodišče bi moralo upoštevati pogodbi o zaposlitvi, ki v členu 11 in 10 določata, da tožnikoma pripadajo tudi dodatki, ki jih ureja kolektivna pogodba oziroma splošni akti delodajalca, kot tudi druge materialne predpise, ki urejajo strošek prevoza na delo in z dela, to je določila 130. člena Zakona o delovnih razmerjih, 62. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci in 50. člen Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo. Tožnika priglašata pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja pritožbo zoper odločitev o stroških postopka in sicer navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da sta tožnika dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 698,58 EUR vsaki. Sodišče je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo iz razloga, ker ni priznalo nagrado za vse tri naroke za glavno obravnavo opravljene v zadevi, ampak je priznalo zgolj nagrado za en narok, nagrada za narok je vsekakor predvidena v ZOdvT in sicer s tar. št. 3102. Postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči ureja tretji del tarife, ki pod opombo 3 določa, da nagrada za narok nastane z zastopanjem stranke na naroku ali za sodelovanje pri pogovorih izven naroka, usmerjenih h končanju in preprečitvi sodnega postopka. Nagrada ne nastane za odvetnikove razgovore s svojo stranko. ZOdvT oziroma tarifa ne govori o nagradi za glavno obravnavo, ampak o nagradi za narok. Glavna obravnava je ena, narokov za glavno obravnavo pa je seveda lahko več. Zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano 2. točko izreka sodbe ob pravilni uporabi materialnega prava spremeniti tako, da se tožnikoma naloži v plačilo tudi znesek stroškov nagrade za preostala dva naroka za glavno obravnavo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnikov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje (razen v odločitvi o stroških postopka, zoper katero je tožena stranka dne 16. 12. 2010 že vložila pritožbo). Tožnika sta res nekdanja delavca tožene stranke, ki sta pred nastopom dela sklenila pogodbo o zaposlitvi in sicer tožnik N.H. 14. 1. 2004, njegova zunajzakonska partnerica tožnica M.P. pa 31. 10. 2006. V delovnem razmerju sta bila pri delodajalcu do konca avgusta 2008, ko je tožena stranka tožniku najprej dne 18. 8. 2008 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je le-ta kršil pogodbene obveznosti, žalil delodajalca in ga celo fizično napadel, pri čemer je dogodek obravnavala Policija, potem pa je tožena stranka pristala na bolj prijazen način prenehanja delovnega razmerja – sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 8. 2008. Ker sta bila tožnik in tožnica zasebno partnerja, je enako ravnala tožena stranka tudi za tožnico. Po prenehanju delovnega razmerja pa sta tožnik in tožnica vložila predmetni tožbi. Tožnika sta imela v pogodbi o zaposlitvi določeno osnovno bruto plačo za njun tarifni razred, ki bi skupaj z vsemi dodatki in povračili stroškov skladno s kolektivno pogodbo in ostalimi materialnimi predpisi, znašala bistveno manj, kot sta za svoje delo pri toženi stranki dejansko prejemala tožnika na podlagi dogovora o neto plačilu za delo. Tako je bilo dogovorjeno neto plačilo, ne pa plača kot taka. Plačilo za delo v avtoprevozniški dejavnosti je namreč zaradi narave dela specifično, način plačila, kot je veljal in še velja pri toženi stranki in s katerim so še vedno zadovoljni vsi zaposleni, je bil za oba tožnika občutno ugodnejši, kot bi bil v primeru izplačevanje plače po pogodbi o zaposlitvi in kolektivno pogodbo. To med strankami tudi ni bilo sporno. Tožnika nikakor nista izjemi od ostalih cca 100 zaposlenih, ker so imeli vsi neto plačo za delo dogovorjeno na enak način. Tudi tožnica je izpovedala, da je pred nastopom dela vedela za način plačila in je mesečno prejemala med 2.000,00 in 3.000,00 EUR neto izplačila. Tožena stranka je prepričljivo izpovedala, da je za tožnika veljal povsem enak dogovor o plačilu za delo kot za vse ostale zaposlene voznike. O potnih stroških se tožena stranka ni v ničemer posebej in drugače dogovarjala s tožnikoma. Logično je, da je bil dogovor o neto izplačilu tak, kot ga je pojasnila tožena stranka in to velja že leta za vse zaposlene pri toženi stranki. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožbi tožečih strank in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku ( Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o določilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev sodišča, ki je jasna in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, pri čemer je izrek sodbe skladen z obrazložitvijo in so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih pomembnih za odločitev.

Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z zaslišanjem obeh tožnikov, tožene stranke in prič A.B., B.H., B.R., L.G. in V.C. ter z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki so jo predložile pravdne stranke, ugotovilo, da sta tožbena zahtevka tožnikov neutemeljena. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene navedbe pa dodaja: Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno verjelo izpovedbi tožene stranke, njegovemu sinu in V.C., ne pa tožnikoma, da je bil sicer sistem obračuna plač oziroma stroškov za delavce enak, da je vseboval tako osnovno plačo v neto znesku, stroške za prihod na delo in z dela ter malico in dnevnice in tako ni verjelo obema tožnikoma, sicer zunajzakonskima partnerjema, da sta se s toženo stranko dogovorila za plačo po pogodbi o zaposlitvi oziroma plačilo 14 % od prometa oziroma 0,12 EUR/km (+ 75,00 EUR na vikend) in da se povrnejo stroški za prihod na delo in z dela. Tožnika v postopku nista zatrjevala, da jima je tožena stranka izplačevala nižjo osnovno plačo, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi za oba in tudi nista eventualni razliki utemeljevala na ta način. Prav tako nista trdila, da jima tožena stranka ni izplačevala plače določene z zakonom in kolektivno pogodbo. Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi delovno mesto razvrščeno v IV. tarifni razred in IV. plačilni razred, kot to izhaja iz 3. člena pogodbe o zaposlitvi, v pogodbi za tožnico pa ni posebej določeno, oba pa sta sicer opravljala delo na delovnem mestu voznika tovornega vozila v mednarodnem prometu. Tožnika nista trdila, da bi prejemala nižjo osnovno plačo za IV. tarifni razred, kot jo je določala Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91 – s sprem.) in ne Kolektivno pogodbo za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/2008), ki je sicer veljala za zadnji mesec dela pri toženi stranki. Tožena stranka je tožnikoma izplačevala, kot je bilo ugotovljeno višje zneske, tožena stranka je celo navajala, da je šlo za 2.000,00 EUR do 3.000,00 EUR, pri čemer za IV. tarifni razred pripada 580,00 EUR. Višji zneski izhajajo tudi iz predloženih plačilnih list. Tožnika tudi nista navajala, da jima je tožena stranka obračunavala prenizko stroške za prihod na delo in z dela ter dnevnice in iz tega naslova tudi nista zahtevala ničesar. Tudi siceršnji eventualni dogovor o neto izplačilu (višjem kot bi šlo po zakonu ali kolektivni pogodbi) ni v nasprotju z določili o minimalnih pravicah, saj delodajalec lahko priznava delavcu več kot je minimum, seveda v skladu s podpisano in veljavno pogodbo o zaposlitvi. Tožnika se v konkretnem primeru nista dogovorila za plačo, temveč za neto izplačilo opravljenega v sicer višji višini kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz izvedenih dokazov je tožnik recimo dobil plače v mesecu januarju 2008 2.057,52 EUR, pri čemer pa izplačilo, ki vključuje tudi dnevnice, prevozne stroške ni nižje kot gre po pogodbi o zaposlitvi.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke glede plačila stroškov, saj je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sta tožnika na podlagi določil 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili potrebni na podlagi določil 155. člena ZPP. Sodišče je stroške odmerilo skladno z veljavno odvetniško tarifo in sicer pravilno le eno nagrado za postopek, ne pa za vse naroke posebej, kot si to zmotno tolmači tožena stranka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov in tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.