Jedro

S pravnomočnostjo sodbe nastopi domneva, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno oziroma je takšno, kot ga je ugotovilo sodišče prve oziroma druge stopnje, mogoče oziroma dopustno pa ga je izpodbijati le v zakonu posebej določenih primerih (z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka), ne pa z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva zagovornika obsojenega B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan kot stroške postopke z zahtevo za varstvo zakonitosti plačati povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 8.5.2003 spoznalo B.K. za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, J.K. pa kaznivega dejanja napeljevanja k tatvini po 1. odstavku 211. člena v zvezi s 26. členom KZ. Obema je bila izrečena pogojna obsodba, pri čemer je bila B.K. določena kazen tri mesece in petnajst dni zapora ter preizkusna doba tri leta, J.K. pa tri mesece zapora in preizkusna doba dve leti. Nadalje je bilo odločeno, da sta obsojenca dolžna po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oškodovancu, Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, nerazdelno povrniti 238.400,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočne sodbe dalje do plačila, plačilo tega zneska pa je sodišče tudi določilo kot dodaten pogoj v izrečeni pogojni obsodbi. Sodišče je obsojenega B.K. oprostilo plačilo stroškov kazenskega postopka, obsojeni J.K. pa je naložilo povrnitev polovice stroškov postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in ji naložilo plačilo povprečnine 50.000,00 SIT.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 17.11.2004 zavrnilo pritožbi zagovornika obdolženega B.K. in obdolžene J.K. ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencema pa naložilo plačilo povprečnine vsakemu 100.000,00 SIT.

3. Zagovornik obsojenega B.K. je zoper pravnomočno sodbo dne 16.2.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 1. in 3. točke 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil in se pri tem sklicuje na izpovedbo soobsojene J.K. Zatrjuje, da ni dokazano, da je bil sporni les posekan na parceli, št. 863/1 k.o. S.P., predvsem pa poudarja, da meja med to parcelo in zemljišči Sklada kmetijskih in gozdnih zemljišč sploh ni določena, tako da se ne ve, na kateri gozdni parceli je bil sporni les posekan. V zvezi s tem zaključuje, da je na tako ugotovljeno dejansko stanje očitno, da sta sodišči prve in druge stopnje prekršili kazenski zakonik (1. točka 372. člena ZKP), saj dejanje, zaradi katerega se obsojenca preganja ni kaznivo dejanje. Nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka (11. točka 374. člena ZKP), da izrek sodbe nima razlogov, oziroma so ti v nasprotju z odločilnimi dejstvi, pri čemer opozarja, da sporni les sploh ni bil posekan na parc. št. 863/1, ker meje med zemljišči ni določila za to pooblaščena oseba (geometer).

Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, obsojenega pa oprosti vsake krivde in kazni.

4. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da zahteva ponavlja pritožbene razloge in uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodiščema neutemeljeno očita, da nista ugotovili, na kateri parceli je bil les posekan in da se to ne da ugotoviti, ker meje v naravi niso določene. Vse to pa je bilo obravnavano in ugotovljeno v kazenskem postopku in v celoti upoštevana izpoved priče, ki jo zahteva za varstvo zakonitosti sama deloma citira, ko je bila meja ugotovljena, ustno dovoljena in označena s sprejem. Vse to so dejanska vprašanja, ki jih sodišče ne bo moglo obravnavati. Ugotovilo pa bo lahko, da sodišči kazenskega zakona nista kršili. Opis kaznivega dejanja ima vse zakonite znake očitanega kaznivega dejanja. Sodišči tudi nista zagrešili kršitve procesnega zakona. Zahteva za varstvo zakonitosti sicer citira točko 11. člena 374 ZKP, čeprav uveljavlja kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Državni tožilec ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

5. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Takšno kršitev je mogoče ugotoviti le, če so bila odločilna dejstva v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljena, pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno sodbo. S pravnomočnostjo sodbe nastopi domneva, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno oziroma je takšno, kot ga je ugotovilo sodišče prve oziroma druge stopnje. Takšno dejansko stanje je mogoče oziroma dopustno izpodbijati le v zakonu posebej določenih primerih (z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka), med tem ko v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP to ni mogoče oziroma zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vložnik zahteve v obravnavani zadevi zatrjevano kršitev kazenskega zakona opira na trditev, da sta sodišči prve in druge stopnje dejansko stanje glede odločilnega dejstva - lastništva parcele, na kateri je obsojenec sekal les, napačno ugotovili, s tem nedopustno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne kršitev zakona.

6. Kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila podana, ker izrek sodbe nima razlogov. Takšne kršitve ni mogoče storiti, saj izrek sodbe nikoli ne vsebuje razlogov. Te mora obsodilna sodba po določbi 6., 7. in 8. odstavka vsebovati v obrazložitvi, mora pa izrek sodbe vsebovati vse potrebne podatke, ki so navedeni v 359. členu ZKP (4. odstavek 364. člena ZKP). Po navedeni določbi mora obsodilna sodba vsebovati v izreku dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Izrek mora vsebovati tako imenovani opis dejanja. Takšen opis izpodbijana sodba vsebuje. Zatrjevano nasprotje med izrekom in odločilnimi dejstvi (kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom) vložnik opira na zatrjevanje, da sta sodišči prve in druge stopnje dejansko stanje zmotno ugotovili - trdi, da sporni les sploh ni bil posekan na parc. št. 863/1, ker meje med zemljišči ni določila za to pooblaščena oseba (geometer). S tem ponovno uveljavlja razlog, ki ga po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni dopustno uveljavljati.

7. Vrhovno sodišče v zvezi s prej navedenim ugotavlja, da je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja oziroma da si vložnik napačno razlaga bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Kršitve zakona, ki jih navaja v zahtevi, niso podane, zahteva zato ni utemeljena. V skladu z določbo člena 425 ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

8. Izrek o stroških temelji na določilu 6. točke 2. odstavka 92. člena, 1. odstavka 95. člena ter 98.a člena ZKP. Višina povprečnine je bila obsojencu določena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka in premoženjskih razmer obsojenca (3. odstavek 92. člena ZKP).