Jedro

Glede na očitke, s katerimi tožnica utemeljuje toženkino odškodninsko odgovornost, vprašanja zakonitosti Odločbe BS, ki bo predmet odločanja v postopkih po ZPSVIKOB-1, v tem postopku ni treba presojati.

Vprašanje, ali bi tožnica z ukrepanjem proti predhodnim odredbam Banke Slovenije lahko preprečila izdajo Odločbe in nastalo škodo, lahko sodišče prve stopnje reši samo. Dejanske okoliščine, ki jih bo v zvezi s tem moralo ugotoviti, nimajo narave predhodnega vprašanja, ki bi utemeljevalo prekinitev postopka v smislu 1. odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se gospodarski postopek nadaljuje z dnem 19. 12. 2024.

2.Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica).

Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 13. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP, v posledici česar je izpodbijani sklep o nadaljevanju predhodno pravilno prekinjenega postopka nepravilen in nezakonit. Tožnica vztraja, da je v obravnavani zadevi, glede na očitana protipravna ravnanja toženke, vprašanje obstoja pogojev za izdajo Odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih z dne 17. 12. 2013, z oznako PBH-24.20-022/13-009 (v nadaljevanju Odločba Banke Slovenije oziroma Odločba) oziroma zakonitosti izdane Odločbe predhodno vprašanje za odločanje o odškodninski odgovornosti toženke in bi zato postopek moral ostati prekinjen do rešitve tega vprašanja v posebnem postopku, ki po pravilih Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (v nadaljevanju ZPSVIKOB-1) pred Okrožnim sodiščem v Mariboru teče zoper Banko Slovenije. O tem vprašanju naslovno sodišče ne sme odločiti samo, saj bi to zaradi neenakosti položaja med banko in nekdanjimi imetniki kvalificiranih obveznosti vodilo v kršitev pravice tožnice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Okoliščine glede pogojev za izdajo Odločbe se bodo lahko na ustavno skladen način ugotavljale le v postopkih, ki bodo tekli po ZPSVIKOB-1.

V zvezi s presojo, ali je vprašanje zakonitosti oziroma ustavnosti Odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje za odločitev o odškodninski odgovornosti toženke, se je sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 41/2022 z dne 16. 4. 2024 (v nadaljevanju sodba VS RS II Ips 41/2022). Sklicevanje sodišča prve stopnje na citirano sodbo je nekritično in ne upošteva pomembnih razlik s predmetno zadevo. Predmetni postopek se od zadeve II Ips 41/2022 razlikuje v tem, da tožnica v obravnavani zadevi svojega zahtevka ne utemeljuje na istih podlagah kot tožnik v zadevi II Ips 41/2022, tj. na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi in pravil o kršitvi pojasnilne dolžnosti banke. Tožnica zahtevek utemeljuje na neposlovni odškodninski odgovornosti toženke zaradi njenega neukrepanja zoper samo Odločbo, kot tudi zoper že pred tem izdane odredbe Banke Slovenije, podredno pa zaradi nepravilnih in zavajujočih objav toženke o višini njenega kapitala oziroma njeni kapitalski ustreznosti pred objavo rezultatov stresnih testov, na katere se je tožnica zanesla ob sprejemanju svojih poslovnih odločitev v zvezi s kvalificiranimi obveznostmi. V konkretnem primeru je zato vprašanje zakonitosti Odločbe oziroma pogojev za njeno izdajo bistveno, saj v primeru, da ga sodišče ne bo raziskalo, sploh ne bo vedelo, na katero od vtoževanih pravnih podlag (primarno, ki jo tožnica uveljavlja za primer, da pogoji za izdajo odločbe niso bili podani, ali podredno, ki jo uveljavlja za primer, da so bili ti pogoji podani) naj opre svojo odločitev. Nadaljnja bistvena razlika med zadevama je v tem, da je v predmetni zadevi vprašanje (ne)utemeljenosti Odločbe relevantno z vidika ugotavljanja vzročne zveze, saj tožnica v zvezi z obstojem le-te uveljavlja drugačno trditveno podlago kot tožnik v zadevi II Ips 41/2022. VS RS samo meni, da je pri presoji odškodninske odgovornosti (in vzročne zveze) predhodno ukrepanje poslovne banke lahko pomembno, da pa morajo tožniki s tem povezane navedbe zadosti konkretizirati, kar je tožnica, za razliko od tožnika v zadevi II Ips 41/2022, v obravnavanem primeru (glede na razpoložljivo dokumentacijo) tudi storila. Za presojo utemeljenosti navedb o tem, da bi lahko toženka z ustreznim ravnanjem preprečila izdajo Odločbe, je bistvenega pomena ugotovitev, v kakšnem stanju je bila toženka v času izdanih predhodnih odredb Banke Slovenije in posledično, ali je bila predhodna odredba in nato Odločba izdana utemeljeno, kar pa se bo lahko ugotavljalo le v postopku po ZPSVIKOB-1.

Za odločitev o tem, ali je treba predmetni postopek prekiniti ali ne, po mnenju pritožnice stališča sodišča prve stopnje iz 5. točke izpodbijanega sklepa niso relevantna. Protipravnost ravnanja toženke in vzročna zveza, pa tudi relevantnost primerjave pasivnega ravnanja toženke z aktivnim ravnanjem banke A. d.d., se bosta namreč ugotavljala šele v nadaljnjem teku postopka (tj. po izvedbi predlaganih dokazov).

Nadaljevanja prekinjenega postopka v predmetni zadevi ne utemeljuje niti sprejem ZPSVIKOB-1. Dejstvo, da se ZPSVIKOB-1 ne uporablja za postopke, ki tečejo zoper poslovne banke, ni bistvenega pomena za odločitev o prekinitvi oziroma nadaljevanju postopka, saj zahteva po prekinitvi postopka temelji na določbi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP in ne neposredno na določilih ZPSVIKOB-1. Četudi posamezni postopek ne poteka po določbah ZPSVIKOB-1, a se izkaže, da je v njem relevantno vprašanje pravilnosti in zakonitosti Odločbe, o tem vprašanju to sodišče ne more odločati samo, temveč mora prekiniti postopek do sprejema pravnomočne odločitve Okrožnega sodišča v Mariboru v postopku, ki bo o tem vprašanju tekel po določilih ZPSVIKOB-1.

Pritožnica k zgoraj navedenemu dodaja, da je ureditev po ZPSVIKOB-1, ki jo sodišče prve stopnje šteje kot ključno za sprejem odločitve o nadaljevanju postopka, predmet ustavne presoje, saj je več nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti vložilo pobudo za oceno ustavnosti določenih določb ZPSVIKOB-1, ki jo je Ustavno sodišče RS sprejelo v prednostno obravnavo. Zato je treba predmetni postopek v vsakem primeru prekiniti vsaj do odločitve Ustavnega sodišča o vloženih pobudah za presojo ustavnosti 48. člena ZPSVIKOB-1.

Glede na vse navedeno tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženki pa naloži plačilo priglašenih pritožbenih stroškov.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da lahko nekdanji imetniki kvalificiranih obveznosti uveljavljajo odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločb Banke Slovenije izključno zoper Banko Slovenije in izključno v skladu s postopkom po določbah ZPSVIKOB-1, ki izključuje odgovornost poslovnih bank za izvrševanje ukrepov Banke Slovenije. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo stališče VS RS v sodbi II Ips 41/2022, da odločitev o odškodninski odgovornosti poslovne banke ni odvisna od vprašanja zakonitosti oziroma ustavnosti odločbe Banke Slovenije o izrednem ukrepu prenehanja podrejenih obveznic. Iz navedenega jasno izhaja, da zakonitost in pravilnost Odločbe Banke Slovenije ne predstavlja predhodnega vprašanja pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke in da ob upoštevanju določb ZPSVIKOB-1 ni več razlogov za prekinitev konkretnega postopka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o nadaljevanju postopka pravilna. Toženka predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Tako opravljeni preizkus je pokazal, da je izpodbijana procesna odločitev, ob upoštevanju dejanske podlage zadeve in materialno pravnih določb ZPSVIKOB-1, pravilna.

6.Predmet postopka v zadevi je obravnava tožbe za povračilo škode, ki je tožnici nastala v povezavi z izdano Odločbo Banke Slovenije, s katero je prišlo do prenehanja kvalificiranih obveznosti toženke - poslovne banke, izdajateljice vrednostnih papirjev, med drugim tudi finančnih instrumentov, katerih imetnica je bila tožnica. Odškodninsko odgovornost toženke tožnica utemeljuje na dejstvu, da toženka ni sprožila postopka sodnega varstva zoper Odločbo Banke Slovenije in da se ni poslužila (čeprav bi se ob zadostni skrbnosti morala) drugih pravnih sredstev v predhodnih postopkih Banke Slovenije zoper njo, z uporabo katerih bi toženka preprečila izdajo Odločbe, s tem pa tudi škodo, ki je nastala tožnici. Za primer, da bi se izkazalo, da je bila izdana Odločba pravilna in zakonita, tožnica odškodninsko odgovornost toženke utemeljuje tudi s podrednim pravnim temeljem, in sicer zaradi nepravilnih in zavajujočih objav o višini kapitala oziroma kapitalski ustreznosti toženke v času pred izdajo Odločbe.

7.Že ob vložitvi tožbe je tožnica predlagala prekinitev postopka. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 7. 6. 2017 postopek prekinilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, ker je sklenilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, ali je bila Odločba Banke Slovenije zakonita oziroma ali so bili izpolnjeni pogoji za njeno izdajo, kar naj bi se ugotavljalo v postopkih po tedaj veljavnem ZPSVIKOB.

8.Postopek, ki je bil prekinjen iz razlogov, ki so navedeni v 1. točki prvega odstavka in v drugem odstavku 206. člena ZPP, se nadaljuje, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem ali drugim pristojnim organom ali ko sodišče spozna, da ni več razlogov, da bi se čakalo na njegov konec (drugi odstavek 208. člena ZPP). To pomeni, da lahko sodišče svojo odločitev o tem, da bo čakalo na rešitev predhodnega vprašanja, naknadno spremeni, če nastopijo nove okoliščine ali celo, če situacijo drugače oceni.

9.Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa o nadaljevanju prekinjenega postopka, sprejeta odločitev temelji na spoznanju sodišča, da zaradi nastopa novih okoliščin ni več razlogov za prekinitev postopka. Sodišče prve stopnje navaja, da je bilo v posledici neobstoječega oziroma neustavnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznic bank, ki so prenehale na podlagi Odločbe Banke Slovenije, več let sporno in nejasno, ali so zahtevki do Banke Slovenije in do poslovnih bank soodvisni in ali predstavlja zakonitost in pravilnost Odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje v odškodninskih sporih zoper poslovne banke - izdajateljice izbrisanih finančnih instrumentov

Ta nejasnost je po stališču sodišča prve stopnje odpadla s sprejetjem sodbe VS RS II Ips 41/2022 z dne 16. 4. 2024 in sprejetjem ZPSVIKOB-1.

10.Nedvomno je s sprejetjem ZPSVIKOB-1 odpadel razlog za prekinitev postopkov (tudi) zoper poslovne banke, ki je bil (po stališču dela sodne prakse) v tem, da prej še ni bilo zakona, ki bi na ustavno skladen način urejal sodno varstvo imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov oziroma je bila njegova uporaba s sklepi Ustavnega sodišča zadržana Zaradi tega je bila nejasna ureditev odškodninske odgovornosti za škodo nastalo zaradi izrednih ukrepov Banke Slovenije, nejasna pa so bila tudi razmerja med zahtevki oškodovancev do Banke Slovenije in do poslovnih bank. ZPSVIKOB-1 ne izključuje prekinitve postopka zoper poslovno banko, če bi bila odločitev v zadevi odvisna od rešitve predhodnega vprašanja in sodišče sklene, da ga ne bo reševalo samo. V tem smislu ima pritožnica prav, da dejstvo, da se ZPSVIKOB-1 ne uporablja za postopke, ki tečejo zoper poslovne banke, ni bistvenega pomena za odločitev o prekinitvi oziroma nadaljevanju postopka, če zahteva po prekinitvi postopka temelji na določbi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP. Za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve o nadaljevanju postopka je tako ključno, ali v konkretnem primeru vprašanje obstoja pogojev za izdajo oziroma zakonitost Odločbe Banke Slovenije predstavlja predhodno vprašanje za odločitev o odškodninski odgovornosti toženke. Vprašati se je treba, ali je za odločitev o odškodninski odgovornosti toženke nujno odgovoriti na vprašanje o pravilnosti in zakonitosti Odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih.

11.Sodišče prve stopnje je pri presoji tega vprašanja pravilno sledilo odločbi VS RS II Ips 41/2022. Neutemeljeno je stališče pritožnice, da zaključkov v citirani zadevi ni mogoče upoštevati v konkretnem primeru, ker naj bi bilo dejansko stanje drugačno in ker naj bi se stališče VS RS v zadevi II Ips 41/2022 nanašalo le na kondikcijske zahtevke oziroma obveznosti, ki pa niso predmet predmetnega postopka. Pritožnica je nenatančna oziroma selektivna pri povzemanju razlogov VS RS. V bistvenem je namreč dejansko stanje v obeh zadevah povsem primerljivo. V obeh primerih tožeča stranka primarno uveljavlja (neposlovno) odškodninsko odgovornost poslovne banke zaradi njenih protipravnih ravnanj oziroma opustitev (nevložitev pravnih sredstev oziroma neukrepanje banke pred izdajo odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih). In Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 41/2022 jasno odgovorilo na zastavljeno revizijsko vprašanje, da odločitev o odškodninski odgovornosti toženke (poslovne banke) ni odvisna od vprašanja zakonitosti in ustavnosti odločb banke Slovenije in da očitana opustitev vložitve pravnega sredstva zoper sporno odločbo zaradi normativne ureditve 350. člena Zakona o bančništvu (ZBan-1) ni v pravno relevantni vzročni zvezi s škodo, nastalo tožniku.

12.Glede na očitke, s katerimi tožnica utemeljuje toženkino odškodninsko odgovornost, vprašanja zakonitosti Odločbe BS, ki bo predmet odločanja v postopkih po ZPSVIKOB-1, v tem postopku ni treba presojati. Morebitne protipravnosti ravnanja toženke namreč ni enačiti z razlogi, zaradi katerih bi bila Odločba o izrednih ukrepih nezakonita. Četudi so navedbe tožnice glede posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti v predmetni zadevi bolj konkretizirane (očitane opustitve dolžnega ravnanja, se nanašajo tudi na obdobje pred izdajo Odločbe), so očitki o protipravnem ravnanju (opustitvah toženke) še zmeraj postavljeni v kontekst opustitve vloženih pravnih sredstev zoper odločbe Banke Slovenije. Vprašanje, ali bi tožnica z ukrepanjem proti predhodnim odredbam Banke Slovenije lahko preprečila izdajo Odločbe in nastalo škodo, lahko sodišče prve stopnje reši samo. Dejanske okoliščine, ki jih bo v zvezi s tem moralo ugotoviti, nimajo narave predhodnega vprašanja, ki bi utemeljevalo prekinitev postopka v smislu 1. odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP. Vprašanje finančnega stanja toženke, ki je bilo podlaga za izdajo predhodnih odredb in Odločbe o izrednih ukrepih, in ki bi ga po mnenju pritožnice bilo na ustavno skladen način dovoljeno presojati le v postopkih, ki tečejo zoper Banko Slovenije na podlagi določil ZPSVIKOB-1, namreč ni vprašanje o obstoju kake pravice ali pravnega razmerja, pač pa dejansko vprašanje. Ugotavljanja dejstev pa ni mogoče preko instituta predhodnega vprašanja prenesti na drug postopek. Tožnica želi preko instituta predhodnega vprašanja olajšati svojo trditveno in dokazno stisko, ko pravi, da dejstva (o finančnem stanju banke), ki se bodo ugotavljala v postopkih po ZPSVIKOB-1, in dokaze, ki bodo dostopni v virtualni podatkovni sobi, potrebuje za substancirano in konkretitzirano oblikovanje trditvene podlage glede obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti toženke v konkretni zadevi. Temu pa institut predhodnih vprašanj ni namenjen. Zagotovitev učinkovitega sodnega varstva imetnikom izbrisanih finančnih instrumentov po ZPSVIKOB-1 ne pomeni, da so do takšnega varstva (niti posredno preko instituta predhodnih vprašanj) upravičeni v drugih postopkih, zoper druge stranke, ob obravnavanju na drugih podlagah temelječih zahtevkov, ne glede na to, ali se bodo v teh postopkih ugotavljala sorodna ali ista dejstva (tako tudi VSL I Cpg 402/2024 z dne 18. 9. 2024).

13.V kontekstu zgoraj obrazloženega tudi ni slediti argumentu pritožnice, da sodišče ne more samostojno presojati določenih dejanskih vprašanj v zadevi, ker naj bi bila dokumentacija v zvezi s predhodnimi odredbami Banke Slovenije tožeči stranki dostopna le v virtualni podatkovni sobi na podlagi ZPSVIKOB-1. Virtualne podatkovne sobe so nekdanjim imetnikom podrejenih obveznic (prim. 11. in 12. člen ZPSVIKOB-1) dostopne že od 16. 9. 2024, pri čemer vsebujejo tudi dokumentacijo na kateri je temeljila odločba Banke Slovenije (20. člen ZPSVIKOB-1). V kolikor stranka z določenimi listinami za dokazovanje pravno pomembnih dejstev ne razpolaga, lahko do njih pride preko instituta edicijske dolžnosti (226. - 228. člen ZPP).

14.Nadaljevanje postopka v konkretni zadevi ne preprečujejo niti vložene pobude za oceno ustavnosti posameznih določb ZPSVIKOB-1 in obravnava le-teh pred Ustavnim sodiščem. Začetek postopka za oceno ustavnosti je razlog za prekinitev postopka v primeru, ko zahtevo vloži sodišče, ki meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven (prvi odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) v zvezi s 6. točko prvega odstavka 205. člena ZPP). V takšnem primeru mora torej sodišče postopek prekiniti. Te obveznosti pa sodišče nima, če protiustavnost zakona oziroma dela zakona uveljavljajo stranke.

15.Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker tudi ni podana kakšna od kršitev, na katere ob odločanju pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16.O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka pa do povračila stroškov za odgovor na pritožbo ni upravičena, saj s svojimi navedbami ni bistveno prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Glede razlogov za prekinitev oziroma potrebnosti prekinitve postopkov proti poslovnim bankam je bila tudi sodna praksa precej neenotna (prim. VSL sklep I Cp 1816/2023 z dne 9. 11. 2023, VSL sklep I Cp 213/2023 z dne 2. 9. 2023, VSL sklep II Cp 1040/2022 z dne 26. 8. 2022, VSL sklep II Cp 1804/2022 z dne 22. 12. 2022 in drugi).

2Prim. VS RS II Ips 41/2022.

3Npr. v tč. 21 pritožbe.

4Obvestilo Ministrstva za finance o vzpostavitvi virtualnih podatkovnih sob objavljeno v Uradne listu RS št. 79 dne 16. 9. 2024.

5Ustavno sodišče RS je sicer pobude sprejelo v obravnavo (odločba opr. št. U-I-118/24 z dne 5. 12. 2024, opr. št. U-I-156/24, Up-1133/24 z dne 9. 1. 2025, opr. št. U-I-137/24, Up-1050/24, U-I-140/24, Up-1060/24... z dne 9. 1. 2025), ni pa zadržalo izvajanje določb ZPSVIKOB-1, ki bodo predmet ustavne presoje.

6Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23 Zakon o bančništvu (2006) - ZBan-1 - člen 350 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 13, 205, 205/1, 205/1-6, 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/2 Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (2024) - ZPSVIKOB-1 - člen 11, 12, 20, 48 Zakon o ustavnem sodišču (1994) - ZUstS - člen 23, 23/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.