Jedro

Za odločanje o zatrjevani kršitvi oziroma posegu v tožnikove ustavne pravice z dejanji vklepanja v zavodu in načinom prevoza od zavoda do sodišča oziroma do naroka za glavno obravnavo je (bilo) pristojno Upravno sodišče, saj ni bilo drugega učinkovitega sodnega varstva.

Sodišče prve stopnje pa je ob obravnavi tožbe v tem delu napačno uporabilo 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in napačno zavrglo tožbo kot da očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakon oprto korist. Po tej določbi je mogoče tožbo zavreči, kadar gre za pomanjkanje aktivne legitimacije za tožbo, ker z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali o kakšni njegovi neposredni na zakon oprti osebni koristi oziroma z dejanjem ni bilo poseženo v njegov pravni položaj. Že na prvi pogled mora biti očitno, da mu določena pravica ne pripada oziroma da izpodbijani akt (ali dejanje) ne posega v njegove pravne koristi.

Glede zatrjevanih posegov v ustavne pravice z uporabo prisilnih ukrepov in številčnim spremstvom pravosodnih policistov na glavni obravnavi pa ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v samem kazenskem postopku. V okvir vodstva glavne obravnave, kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, sodi tudi odločanje o uporabi sredstev za vklepanje obtoženca ter navzočnosti pravosodnih policistov. Predsednik senata je gospodar postopka in vodi postopek ter skrbi za red v sodni dvorani. Spoštovanje ustavnih pravic, ki gredo obtožencu v kazenskem postopku med glavno obravnavo zagotavlja sodnik oziroma predsednik senata, ki vodi postopek. Tožnik bi tako lahko tekom obravnave uveljavljal zatrjevane posege v svoje ustavne pravice, lahko pa bi jih uveljavljal tudi v pritožbenem postopku zoper sodbo kazenskega sodišča. Tako bi lahko v pritožbi uveljavljal tudi zatrjevane posege v domnevo nedolžnosti ter nezmožnost oziroma oviranje pri učinkoviti obrambi zaradi zatrjevanih prekomernih ukrepov vklepanja in preštevilčnega spremstva pravosodnih policistov. Torej ima, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, zagotovljeno drugo (primarno) sodno varstvo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1111/2013-16 z dne 21. 5. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 226/2013 z dne 4. 6. 2013 tožbo tožeče stranke zavrglo in sicer delno na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker ima zagotovljeno sodno varstvo v kazenskem postopku (v delu, s katerim tožnik uveljavlja kršitev ustavnih pravic pred sodiščem oziroma med glavno obravnavo) ter delno na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (v delu, s katerim uveljavlja kršitev ustavnih pravic v zavodu in med prevozom od zavoda do sodišča), ker očitno ne posega v tožnikovo pravico. Tožnik je namreč s tožbo, vloženo na podlagi 4. člena ZUS-1 uveljavljal varstvo ustavnih pravic po prvem odstavku 21. člena Ustave RS (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), 22. členu Ustave RS (pravica do enakega varstva pravic), prvem odstavku 23. člena Ustave RS (pravica do sodnega sredstva) in 27. členu Ustave RS (domneva nedolžnosti). Navajal je, da je tožena stranka s svojim ravnanjem v zvezi s prevozi in privedbami tožnika pred Okrožno sodišče v Kranju, kjer je tekel postopek v kazenski zadevi I K 24252/2012, na nedopusten in protipraven način posegla v njegove človekove pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva, enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva in domnevo nedolžnosti, in sicer zaradi načina privedbe na obravnavne naroke, ko je uporabila prekomerno uporabo prisilnih sredstev v obliki vklepanja rok in nog ter preštevilnega spremstva oboroženih pravosodnih policistov.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje uvodoma ugotavlja, da je za razrešitev tega upravnega spora bistvena pravno relevantna okoliščina vprašanje v zvezi s katerimi konkretnimi dejanji tožnik uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu. V sklepu I Up 226/2013 je namreč Vrhovno sodišče v nasprotju s sodiščem prve stopnje ugotovilo, da tožnik s tožbo uveljavlja tudi sodno varstvo zaradi kršitev ustavnih pravic tekom prevozov in pred samo privedbo v sodno dvorano in bi sodišče moralo ta del tožbenega zahtevka obravnavati ločeno od zahtevka za varstvo pravic ob privedbi na glavno obravnavo in tekom glavne obravnave. V zvezi s slednjim delom zahtevka je Vrhovno sodišče v navedenem sklepu pritrdilo stališču Upravnega sodišča, da ima tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo. Iz podatkov v spisu izhajajo datumi narokov, na katere je bil tožnik priveden z uporabo prisilnih sredstev in sodišče prve stopnje ugotavlja, da glede na zakonski rok 30 dni za vložitev tožbe prideta v poštev le zadnji dve dejanji, to je privedba na narok dne 26. 4. 2013 in 24. 5. 2013, vendar, kot že navedeno, ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer v kazenskem postopku (po določbah Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP). Zato je v tem delu tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

3. Glede prevozov do sodišča dne 26. 4. 2013 in 24. 5. 2013 pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da ker člani sodnega senata niso prisotni, nista relevantni pravici do domneve nedolžnosti ali enakega varstva pravic, ampak samo pravica do človekovega dostojanstva (34. člen Ustave RS) in prepoved nečloveškega ravnanja (18. člen Ustave RS), vendar pa tožnik v zvezi z dejanji prevozov od zavoda do sodne dvorane ne uveljavlja varstva splošne pravice do človekovega dostojanstva iz 34. člena, ampak tudi za ta del uveljavlja varstvo spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskem postopku (21. člen Ustave RS), ko tožnik navaja, gre za lex specialis v odnosu do 34. člena Ustave RS. Sodišče je ta del zahtevka presojalo z vidika 34. člena Ustave RS ob upoštevanju, da so bila dejanja izvedena izven sodne dvorane in ne med vodenjem kazenskega postopka, vseeno pa se vežejo na potek kazenskega postopka v širšem pomenu te besede. Vse tožnikove navedbe v tožbi se vežejo na dejanja privedbe v sodno dvorano, kar nima zveze s prevozom od zavoda do sodne dvorane. Tožnik se dejansko osredotoča na poseg v njegove pravice na javni obravnavi oziroma v zvezi s procesom sojenja, saj navaja, da „se je počutil ponižanega in nemočnega, skrbelo ga je, kaj si mislijo o njem prisotni v dvorani, ni mogel razmišljati o samem poteku kazenskega postopka in tako učinkovito razmišljati o svojem zagovoru. Poleg tega je bil ustvarjen nepopravljiv vtis na sodni senat /..../ in se je s tem neposredno impliciralo njegovo krivdo. Zaradi velike medijske izpostavljenosti primera in navzočnosti velikega števila ljudi je takšno ravnanje Pravosodne policije predstavljalo tudi ponižujoče in nehumano ravnanje.“ Tožnik je torej subjektivni opis ponižanosti in nemoči ter nehumanega ravnanja vezal na okoliščine ob vstopu v sodno dvorano in med sojenjem v sodni dvorani. Nobenega opisa subjektivnih občutkov, ki bi jih bilo mogoče obravnavati kot poseg v človekovo dostojanstvo, pa ni omenil tekom prevoza od zavoda do sodne dvorane. Tožnik tako z ničemer ni opisal ali konkretiziral subjektivne prizadetosti v njegovem osebnem dostojanstvu, ko je bil vklenjen peljan iz zavoda do sodne dvorane, zato sodišče nima nobene trditvene podlage za ugotovitev, da je šlo v teh dejanjih za poseg v njegovo pravico do osebnega dostojanstva. Kljub temu je sodišče prve stopnje, tudi ob upoštevanju argumentov tožene stranke v odgovoru na tožbo, presojalo te navedbe ter zaključilo, da iz odgovora na tožbo izhaja, da tožena stranka prisilnih ukrepov očitno ni uporabilo arbitrarno, saj je navedla, da le-ti temeljijo na izdani odredbi, saj je bil tožnik ocenjen kot begosumen, grozi mu visoka zaporna kazen do deset let, obdolžen je kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem, je član hudodelske družbe, dvakrat mu je bil podaljšan pripor zaradi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, je državljan Črne Gore, ki živi v Franciji in v Sloveniji nima zaposlitve, sorodnikov ter ga na Slovenijo nič ne veže, v hotelu A. se ni prijavil pod svojim imenom, policija ga je izsledila ter ga privedla (torej ne drži njegova navedba, da se je sam odzval za potrebe kazenskega postopka), zaloten je bil, ko je poškodoval okensko mrežo, kjer je bil zaprt. Odločitev tožene stranke torej ni bila arbitrarna, kar je pomembno tudi z vidika načela sorazmernosti ukrepa. Glede na to, da tožnik z ničemer ni opisal občutkov ponižanosti oziroma kršitve osebnega dostojanstva med prevozi in ker odločitev tožene stranke očitno ni bila arbitrarna, ampak je bila utemeljena z dejstvi, ki jim tožnik v upravnem sporu ne oporeka in ne predlaga nasprotnega dokazovanja, je sodišče ugotovilo, da sporna dejanja prevozov očitno ne posegajo v njegovo pravico iz 34. člena Ustave RS v zvezi z 21. členom Ustave RS. Zato je sodišče ta del tožbenega zahtevka zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker samo dejanje tožene stranke očitno ne posega v tožnikovo pravico.

4. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo iz nerazumljivih ter nelogičnih zaključkov in gre za enak razlog za zavrženje, kot ga je uporabilo že v sklepu I U 849/2013-8 z dne 31. 5. 2013. Tako je v samem bistvu odločilo enako kot s prej navedenim sklepom. Pravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, ko protipraven poseg tožene stranke umetno secira na dva dela in sicer na vklepanje v zavodu in prevoz do sodišča ter na v pretirani meri vklenjeno spremljanje glavne obravnave s preštevilnim spremstvom pravosodnih policistov. Glede pravnega varstva oziroma pravnih sredstev v zvezi z uveljavljanimi kršitvami na glavni obravnavi splošni določbi 299. in 301. člena ZKP nista odraz učinkovitega sodnega varstva. Zagotovljeno mora biti namreč vsebinsko in učinkovito sodno varstvo, ti dve določbi pa urejata le potek kazenskega postopka, kar izhaja tako iz jezikovne kot teleološke razlage obeh členov. Ne gre za dve oziroma tri situacije, ampak eno, katere namen je zgolj procesuiranje obtoženca in ne drži, da v pravico do domneve nedolžnosti z navedenimi ukrepi nikoli ne bi bilo mogoče poseči, saj naj bi bilo pravno varstvo zagotovljeno že z ZKP in pred sodečim senatom v glavni zadevi. Tožnik opozarja, da je ravno preko kršitve ustavnega načela varstva človekove osebnosti in dostojanstva, enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva poseženo še v pravico do domneve nedolžnosti. Nasprotuje umetni ločenosti oziroma seciranju na dva dela, saj se s tem ustvarja neživljenjska situacija, po kateri bi tožnik moral imeti določene občutke ponižanja in posegov v njegovo dostojanstvo tekom samega prevoza na sodišče in potem drugačne občutke posegov v njegove pravice, ko bi prispel na sodišče. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, da gre za enotno dejanje oziroma da zatrjevanih kršitev pravic ni mogoče ločiti na dva dela. Sodišče prve stopnje je pravilno obravnavalo zatrjevane kršitve ločeno in sicer posebej v delu, ki se nanaša na vklepanje v zavodu ter prevoz od zavoda do sodišča ter posebej v delu, ki se nanaša na zatrjevane kršitve v razpravni dvorani oziroma med potekom obravnave.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je taka ločitev utemeljena tako zaradi različne pravne podlage kot zaradi različne stvarne pristojnosti za uveljavljanje varstva pred zatrjevanimi kršitvami tožnikovih pravic. Tožnik lahko, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, uveljavlja varstvo ustavnih pravic, v katere naj bi mu bilo poseženo v zavodu in v času prevoza od zavoda do sodišča oziroma začetka obravnave, v upravnem sporu. Medtem ko lahko varstvo pravic, ki naj bi bile kršene s prekomernim vklepanjem in preštevilčnim spremstvom med potekom obravnave, uveljavlja v kazenskem postopku, že tekom samega naroka za glavno obravnavo ali v okviru pritožbenega postopka.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je za odločanje o zatrjevani kršitvi oziroma posegu v tožnikove ustavne pravice z dejanji vklepanja v zavodu in načinom prevoza od zavoda do sodišča oziroma do naroka za glavno obravnavo (bilo) pristojno Upravno sodišče, saj ni bilo drugega učinkovitega sodnega varstva. V času, ko je prišlo do zatrjevanega posega, je namreč bilo za uveljavljanje tovrstnih kršitev predvideno varstvo na podlagi 213.d člena ZKP, ki je določal, da nadzorstvo nad ravnanjem s priporniki izvršuje predsednik okrožnega sodišča (ki mora vsaj enkrat na teden obiskati pripornike in jih, če misli, da je to potrebno, tudi brez navzočnosti pravosodnih policistov, vprašati, kako se z njimi ravna, ter je dolžan ukreniti kar je potrebno, da se odpravijo nepravilnosti, ki jih je opazil pri obisku zavoda) in na podlagi 83. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki je določal, da lahko obsojenec, ki meni, da je bil podvržen mučenju ali drugim oblikam nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, s predlogom zahteva sodno varstvo. Slednja določba je bila kasneje, tudi na podlagi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Jakob Štrucl in ostali proti Sloveniji (v kateri je ugotovilo, da nobenega od pravnih sredstev, na katere se je sklicevala vlada, ni z zadostno stopnjo zanesljivosti mogoče šteti za učinkovito pravno sredstvo za pritožnike), bistveno dopolnjena tako, da je zagotovljeno sodno varstvo, ki ima takojšen učinek na dejanske okoliščine, ki predstavljajo kršitev, oziroma gre za učinkovit instrument, ki naj bi zagotavljal hiter odziv na neprimerne pogoje in takojšnje ukrepanje. S spremembo zakona se tako zagotavlja učinkovito varstvo pravic obsojencev (glej Poročevalec DZ, obrazložitev k 39. členu ZIKS-1F). In sicer predsednik okrožnega sodišča odloča glede zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine s smiselno uporabo zakona, ki ureja upravni spor, dolžan je odločiti v petih dneh, zoper odločbo pa je dovoljena pritožba na višje sodišče (83. člen ZIKS-1).

9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je sodišče prve stopnje ob obravnavi tožbe v tem delu napačno uporabilo 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in napačno zavrglo tožbo kot da očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakon oprto korist. Po tej določbi je mogoče tožbo zavreči, kadar gre za pomanjkanje aktivne legitimacije za tožbo, ker z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali o kakšni njegovi neposredni na zakon oprti osebni koristi oziroma z dejanjem ni bilo poseženo v njegov pravni položaj. Že na prvi pogled mora biti očitno, da mu določena pravica ne pripada oziroma da izpodbijani akt (ali dejanje) ne posega v njegove pravne koristi. Če pa neprizadetost pravic ali pravnih koristi tožnika ni očitna, sodišče na tej zakonski podlagi ne sme zavreči tožbe, ampak jo mora obravnavati po vsebini in šele, če na podlagi meritorne presoje ugotovi, da tožnik v svojih pravicah ni prizadet, tudi zavrniti (glej: Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in Upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 719-720). Če namreč dejstvo, da izpodbijani akt (ali dejanje) ne posega v tožnikov pravni položaj, ni očitno, je treba tožbo obravnavati meritorno in če se ugotovi, da izpodbijani akt ne posega v tožnikovo pravico ali pravno korist, tožbo zavrniti (glej: Breznik in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 254). Namen te procesne predpostavke je, da se iz nadaljnjega obravnavanja izločijo zadeve, v katerih vsebinska izvedba postopka očitno ne bi privedla k spremembi pravnega položaja tožnika. Za očitno neposeganje v tožnikov pravni položaj gre na primer, če izpodbija negativno (zavrnilno) odločbo, izdano na podlagi zahteve nasprotne stranke v upravnem postopku ter v drugih podobnih primerih.

10. V obravnavani zadevi pa po presoji vrhovnega sodišča ne gre za tako očitnost, torej ni bilo očitno – na prvi pogled jasno – da z dejanjem ni bilo poseženo v kakšno tožnikovo človekovo pravico ali temeljno svoboščino. To izhaja že iz samega izpodbijanega sklepa, saj je sodišče natančno in izčrpno analiziralo tožnikovo tožbo ter njegova zatrjevanja v zvezi z uveljavljanimi kršitvami ter nato tožbo zavrglo. Zato je po presoji Vrhovnega sodišče bila napačno uporabljena določba 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in s tem podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.

11. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevanimi posegi v ustavne pravice na sodišču oziroma na glavni obravnavi. Kot je Vrhovno sodišče poudarilo že v svojem sklepu I Up 226/2013 z dne 4. 7. 2013, se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ima tožnik glede zatrjevanih posegov v njegove ustavne pravice z uporabo prisilnih ukrepov in številčnim spremstvom pravosodnih policistov na glavni obravnavi zagotovljeno sodno varstvo v samem kazenskem postopku. V okvir vodstva glavne obravnave, kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, sodi tudi odločanje o uporabi sredstev za vklepanje obtoženca ter navzočnosti pravosodnih policistov. Predsednik senata je gospodar postopka in vodi postopek ter skrbi za red v sodni dvorani. Spoštovanje ustavnih pravic, ki gredo obtožencu v kazenskem postopku med glavno obravnavo zagotavlja sodnik oziroma predsednik senata, ki vodi postopek. Tožnik bi tako lahko tekom obravnave uveljavljal zatrjevane posege v svoje ustavne pravice.

12. Tožnik bi lahko zatrjevane posege v svoje ustavne pravice uveljavljal tudi v pritožbenem postopku zoper sodbo kazenskega sodišča. Tako bi lahko v pritožbi uveljavljal tudi zatrjevane posege v domnevo nedolžnosti ter nezmožnost oziroma oviranje pri učinkoviti obrambi zaradi zatrjevanih prekomernih ukrepov vklepanja in preštevilčnega spremstva pravosodnih policistov. Torej ima, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, zagotovljeno drugo (primarno) sodno varstvo, saj bi v skladu z določbami ZKP o pritožbi zoper sodbo, v kateri bi lahko uveljavljal tudi tu uveljavljane oziroma zatrjevane kršitve, odločalo višje sodišče, ki bi se opredelilo do pritožbenih ugovorov (tudi glede zatrjevanih kršitev), torej je to primarno sodno varstvo tudi učinkovito. Tako stališče izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča (Up-1321/06 in Up-547/04 ter Up-661/04), ki je pojasnilo, da tudi sodni postopki in sodne odločitve lahko posežejo v človekove pravice, zagotovljene z Ustavo, vendar pa mora biti varstvo teh pravic zagotovljeno v okviru sodnega postopka s pravnimi sredstvi. Ustavno sodišče je tudi že večkrat sprejelo stališče, da pravica do sodnega varstva ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka.

13. Upravno sodišče, kot je Vrhovno sodišče navedlo v že citiranem sklepu, pa seveda tudi ni pristojno za izvajanje sodnega nadzora nad delom sodišča v kazenskem postopku. Ob tem pa bi stališče, ki ga uveljavlja tožnik, lahko pomenilo, da bi o istih zatrjevanih kršitvah odločalo tako sodišče v kazenskem postopku (tudi po pritožbi), kot tudi Upravno sodišče v upravnem sporu. Zato tudi ni dopustno izpodbijati v upravnem sporu aktov oziroma dejanj organov sodne oblasti, ker je glede njih zagotovljeno drugo sodno varstvo.

14. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zatrjevane kršitve ustavnih pravic na obravnavnem naroku, in se pri tem oprlo na 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri se tožba zavrže, če akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, saj ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo.

15. Glede na vse navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker je nepravilno uporabilo 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in tožbo zavrglo v delu, s katerim tožnik uveljavlja kršitev pravic v zavodu in med prevozom, ker da s tem, glede na njegove tožbene navedbe, očitno ni bilo poseženo v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakon oprto korist. Zato je pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 77. člena ZUS-1 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

16. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).