Jedro

Znižanje odškodnine zaradi prenizkega ovrednotenja tožnikove prizadetosti zaradi trajnih posledic v povezavi z njegovo mladostjo.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 6.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2002 dalje do plačila in mu povrniti 510.212 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2002 dalje do plačila, vse v 15 dneh, v presežku, to je za znesek 2.600.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje, pa se tožbeni zahtevek zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 97.782 SIT." V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožniku stroške revizijskega postopka v znesku 44.933 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožniku v zvezi s prometno nezgodo z dne 17.4.1999 plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 4.500.000 SIT, in sicer za telesne bolečine 2.000.000 SIT, za strah 500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.000.000 SIT.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in zvišalo odškodnino za telesne bolečine na 2.500.000 SIT ter tako naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v skupnem znesku 5.000.000 SIT.

Proti drugostopenjski sodbi je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka in da bi bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti. Tožnik je bil namreč v času nezgode še otrok, vendar ravno take starosti, da se je začel zavedati pomembnosti zdravja in psihofizične sposobnosti za normalno delovanje in življenje. Tožnik čuti omejenost gibanja, zaradi bolečin pa ne trenira več nobenega športa. Od aktivnega športa se je bil prisiljen čez noč posloviti in se s športom ne more ukvarjati niti rekreativno. Ne more se sprijazniti z mislijo, da se s športom ne bo mogel ukvarjati tako, kot drugi zdravi mladostniki. Glede na ugotovitve izvedencev je moč predvideti, da se bodo v bodočnosti razvili znaki hitrejših poškodbenih degenerativnih sprememb poškodovanega sklepa. Ob vseh težjih poškodbah je tožnik utrpel tudi številne udarnine in odrgnine v ledvenem predelu, kar je bilo za tožnika boleče in neprijetno. Zdravljenje je bilo težko in dolgotrajno, z berglami je hodil 4 do 5 mesecev. Tožnika neprijetni občutki spremljajo skozi življenje, boji se morebitnih novih poškodb in mu je neprijetno ob daljših vožnjah z avtomobilom. Strah ga je vseh fizičnih aktivnosti, strahovi v zvezi s škodnim dogodkom ga spremljajo tudi še sedaj, tožnikovo stanje pa se lahko še poslabša, česar se tožnik tudi zaveda in intenzivno občuti vsa prikrajšanja. Višje sodišče je telesne bolečine, strah in duševne bolečine prenizko ocenilo ter ni odmerilo pravične denarne odškodnine.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Tožnik uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji nobena kršitev postopka ni niti opredeljena niti obrazložena. Revizijsko sodišče bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni dolžno upoštevati po uradni dolžnosti. Pavšalno uveljavljanje kršitve postopka torej ni mogoče upoštevati.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in za strah pravilno upoštevalo obe načeli. Ugotovilo je vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotilo. Zneska odškodnin za telesne bolečine in za strah tudi ustrezno odsevata razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnik v nezgodi dne 17.4.1999 dobil zlom desne črevnice z razprtjem desnega črevnično-križnega sklepa, zlom obeh sramnih kosti, udarnino in odrgnino v levem predelu ter zlom leve kolčne ponvice. Zaradi navedenih poškodb je bil 33 dni hospitaliziran, od česar je moral 4 tedne mirovati v postelji. Zdravljenje je bilo zaključeno po 6 mesecih, v tem času je 4 do 5 mesecev hodil z berglami. Deležen je bil fizikalne terapije in rehabilitacije v Laškem. Njegove telesne bolečine so bile 10 dni hude, 3 tedne srednje hude, 4 do 6 tednov lahke in še 1 do 2 meseca občasne lahke, ki so sčasoma izzvenele. Med zdravljenjem je imel številne nevšečnosti (rentgen, laboratorijske preiskave, zdravila, neprijetnosti pri osebni negi). V zvezi z opisanimi bolečinami in nevšečnostmi je tožniku prisojena odškodnina v znesku 2.500.000 SIT. Revizijsko sodišče ocenjuje to odškodnino kot skladno z zgoraj navedenima načeloma oziroma z merili iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 - 57/89). Vse konkretnosti in specifičnosti tega primera so ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih pravilno pravno ovrednotene, tako da je očitek zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za telesne bolečine neutemeljen.

Za strah sta nižji sodišči tožniku prisodili odškodnino v znesku 500.000 SIT. Tožnikove revizijske navedbe ponavljajo dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je bil tožnikov primarni strah ob trčenju avtomobilov intenziven. Pomemben je bil tudi sekundarni strah, saj se je tožnik kot 14-letni otrok bal zdravniških ukrepov, največji strah pa mu je povzročala negotovost v zvezi z izidom zdravljenja: bal se je, da se ne bo več mogel ukvarjati s športom. Upoštevaje stopnjo in trajanje strahu ter vse okoliščine primera in primerljivo sodno prakso za podobno škodo revizijsko sodišče sodi, da je odškodnina v znesku 500.000 SIT v tožnikovem primeru pravična denarna odškodnina za to vrsto škode in da ni utemeljen revizijski očitek, da je odškodnina prenizka. Tudi v tem delu je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Pritrditi pa je revizijskim trditvam, da sta nižji sodišči prenizko ovrednotili tožnikovo prizadetost zaradi trajnih posledic v povezavi z njegovo mladostjo, saj je od 14. leta starosti dalje oviran v življenjskih aktivnostih. Posledica zgoraj opisanih poškodb okolčja je zgodnje pojavljanje bolečin. Zaradi te življenjske oviranosti po poškodbah tožnik ne zmore takih naporov, kot drugi vrstniki. Težave se namreč pojavljajo pri daljši hoji in pri drugih fizičnih obremenitvah. Tožnik je prej treniral plavanje in košarko ter rekreativno igral nogomet ter deskal po snegu. Po nezgodi je moral opustiti vse športne aktivnosti. Od 14. leta dalje se bo vsa nadaljnja leta njegovega življenja soočal z omejitvami pri fizičnih aktivnostih. Poleg tega pa je ogrožen z zgodnejšo obrabo poškodovanih delov sklepov. Za prizadetost z vsemi navedenimi prikrajšanji je bila po presoji revizijskega sodišča tudi primerjalno z drugimi podobnimi primeri prisojena prenizka odškodnina. Revizijsko sodišče je zato ocenilo, da subjektivne in objektivne okoliščine primera narekujejo zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 1.500.000 SIT, tako da bo pravilna uporaba materialnega prava za to vrsto škodo izražena z odškodnino v znesku 3.500.000 SIT. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 1.500.000 SIT, tako da gre tožniku v celoti odškodnina v znesku 6.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2002 dalje, medtem ko je v presežku (2.600.000 SIT z obrestmi) tožbeni zahtevek neutemeljen. V preostalem delu je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Zaradi spremembe odločbe o odškodnini je revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnikove pravdne stroške sta nižji sodišči odmerili na 775.976 SIT. Glede na končni uspeh je tožnik uspel z 71 %, tako da je upravičen do povrnitve stroškov v znesku 550.943 SIT. Stroški tožene stranke so bili odmerjeni na 140.451 SIT, glede na njen uspeh v pravdi z 29 % pa ji gre povračilo zneska stroškov 40.731 SIT. Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka povrniti tožniku 510.212 SIT pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje.

V pritožbenem postopku je tožnik izpodbijal zavrnjeni del sodbe v znesku 4.600.000 SIT. Glede na končni rezultat je uspel z zneskom 2.000.000 SIT, torej s 43 %. Pritožbene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na 227.400 SIT. Glede na 43 % uspeh mora torej tožena stranka plačati tožniku 97.782 SIT pritožbenih stroškov.

V reviziji je bil sporen znesek 4.100.000 SIT, tožnik pa je uspel z zneskom 1.500.000 SIT. Uspeh torej znaša 37 %. Revizijsko sodišče je tožnikove revizijske stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo na 121.440 SIT. Glede na 37 % uspeh mora tožena stranka povrniti tožniku 44.933 SIT revizijskih stroškov.