Jedro

Tožnica je primarno uveljavljala odpravnino po 109. členu ZDR, ki ureja odpravnino, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu, če mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica do odpravnine na tej podlagi ni upravičena, ker v njenem primeru ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica, kot invalid II. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom, je sporazumno pristala na spremembo dotedanje pogodbe o zaposlitvi (sklenjene za polni delovni čas) oziroma na sklenitev nove pogodbe za delo s skrajšanim delovnim časom v skladu z odločbo ZPIZ, zato odpoved prejšnje pogodbe ni bila potrebna.

Tožnica tudi ni upravičena do odpravnine zaradi delne invalidske upokojitve po določbi 132. člena ZDR. Ta določba namreč velja za primere, ko se delodajalec in delavec sporazumeta o tem, da se delavec delno upokoji (ker je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in pravico do delne pokojnine po določbah 58. člena ZPIZ-1) in nadaljuje z delom pri delodajalcu s krajšim delovnim časom. Ne velja pa za primere, ko delavec dela krajši delovni čas v posebnih primerih v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ker za delo s polnim delovnim časom ni več zmožen (93. člen ZPIZ-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 4.011,56 EUR (iz naslova odpravnine ob upokojitvi) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 564,25 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka v zakonskem roku vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

V predmetni zadevi je bistveno vprašanje, ali je tožeča stranka, ob upoštevanju konkretnega dejanskega stanja, upravičena do sorazmernega dela odpravnine zaradi delne upokojitve kot posledice invalidnosti. Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo napačno materialno pravno stališče, ko je odločilo, da tožeča stranka do odpravnine ni upravičena ne na podlagi 109. člena ZDR ne na podlagi 132. člena ZDR. Najprej je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da tožeča stranka ni upravičena do odpravnine na podlagi 109. člena ZDR, ker ji tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, pač pa je z njo sklenila novo pogodbo o zaposlitvi zgolj zaradi izvršitve odločbe ZPIZ z dne 13. 7. 2010. Razlog sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za skrajšan delovni čas je bila ravno nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja pod pogoji prejšnje pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (invalidnosti), zato je šlo v konkretnem primeru dejansko za odpoved prejšnje pogodbe s ponudbo nove, ne glede na to, da ni prišlo do odjave iz zavarovanj in da je delovno razmerje neprekinjeno teklo. Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, ko se je v 6. točki obrazložitve oprlo na okoliščino, da ni prišlo do odjave iz zavarovanj in da je bila tožeča stranka ves čas zavarovana za 40 ur na teden, saj to ne pomeni, da ni šlo za odpoved prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi določa 75. člen ZDR. V konkretnem primeru je lahko šlo edino za odpoved prejšnje pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, saj prenehanje prejšnje pogodbe o zaposlitvi ustreza le odpovedi po 4. alineji 1. odst. 75. člena ZDR. Tožena stranka sicer res ni ravnala zakonito, ko ni izvedla formalnega postopka pred odpovedjo, vendar pa to ne more biti v škodo tožeče stranke v smislu priznavanja pravice do odpravnine.

Materialno pravno zmotna je po prepričanju tožnice tudi odločitev sodišča, da tožnica ni upravičena do odpravnine niti na podlagi 132. člena ZDR. Tožbeni zahtevek za plačilo sorazmernega dela odpravnine ni preuranjen. Uporabiti je potrebno 3. odstavek 132. člena ZDR. Napačen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da odpravnina zmeraj zapade ob prenehanju delovnega razmerja in da tožeča stranka do vtoževane sorazmerne odpravnine ni upravičena, ker tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da pogoj za izplačilo odpravnine po 3. odst. 132. člena ZDR ni prenehanje delovnega razmerja, ampak le prenehanje prejšnje pogodbe o zaposlitvi in sklenitev nove. Že sam zakon določa, da odpravnina ob delni upokojitvi zapade ob sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka ni delno upokojila, saj iz odločbe ZPIZ z dne 14. 10. 2010 izhaja, da je bila tožeči stranki priznana pravica do prejemanja delne invalidske pokojnine, torej je bila tožeča stranka delno invalidsko upokojena. Iz 3. odstavka 132. člena ZDR izhaja, da ima delavec, če se delno upokoji, pri delodajalcu, pri katerem mu je prenehala pogodba o zaposlitvi in je sklenil novo za krajši delovni čas, pravico do odpravnine v sorazmernem delu. Iz 4. odstavka 132. člena pa izhaja, da ima delavec, ki dela krajši delovni čas, v primeru upokojitve pravico do odpravnine sorazmerno delovnemu času, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela krajši delovni čas v skladu s 66. členom tega zakona. 3. in 4. odstavek 132. člena ZDR se nanašata na odpravnino v primeru dela s krajšim delovnim časom, 3. odstavek se nanaša na delno upokojitev, 4. odstavek pa na končno (polno) upokojitev. Tožeča stranka je po 3. odstavku upravičena do sorazmerne odpravnine zaradi delne upokojitve, ko pa se bo dokončno upokojila, bo upravičena še do drugega dela odpravnine, ki se bo odmerjala glede na osnovo (plačo), ki velja za delo v skrajšanem delovnem času. Namen zakonodajalca pri sprejetju 3. in 4. odstavka 132. člena ZDR je bil jasen: da tudi invalidi dobijo celotno odpravnino (čeprav v dveh delih) in da so v razmerju do delavcev, ki delajo polni delovni čas, obravnavani enako.

Vrhovno sodišče RS je že odločalo o vprašanju, ali je delavec, ki ob upokojitvi dela s skrajšanim delovnim časom (zaradi predhodno ugotovljene invalidnosti), upravičen do celotne odpravnine, kot če bi delal za polni delovni čas – v sodbah opr. št. VIII Ips 227/2009 z dne 2. 11. 2009 in opr. št. VIII Ips 301/2009 z dne 3. 11. 2009 je zavzelo stališče, da je delavec, ki ob upokojitvi dela s skrajšanim delovnim časom zaradi invalidnosti, upravičen do odpravnine v skladu s plačo, ki jo je prejemal v zadnjih 3 mesecih pred upokojitvijo, torej je osnova za obračun te odpravnine plača za delo za krajši delovni čas. Glede na takšno ustaljeno sodno prakso je torej jasno, da bo tožeča stranka ob končni upokojitvi prejela le odpravnino, ki se bo obračunala na podlagi plače, ki jo sedaj prejema za delo za krajši delovni čas, ne bo pa prejela odpravnine v višini, kot če bi delala za polni delovni čas, kot je zmotno navedlo sodišče prve stopnje v zadnjem stavku 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

Ker sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo sorazmernega dela odpravnine po 3. odstavku 132. člena ZDR, je kršilo njeno pravico do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS in do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj jo je postavilo v neenak položaj z delavci, ki delajo polni delovni čas in ki so ob upokojitvi upravičeni do celotne odpravnine. Ker sodišče prve stopnje tožeči stranki odreka pravico do sorazmernega dela odpravnine po 3. odstavku 132. člena ZDR, ji bo ob končni upokojitvi priznan le drugi sorazmerni del odpravnine po 4. odstavku 132. člena, kar pomeni, da bo prikrajšana za prvi sorazmerni del odpravnine, do katerega je ravno tako upravičena. Takšno neenako obravnavanje invalidnih delavcev je v direktnem nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ena od pravic iz delovnega razmerja, ki pripada delavcu s polnim delovnim časom in zato tudi delavcu, ki dela krajši delovni čas, je odpravnina zaradi upokojitve. Tožečo stranko je tudi glede na drugi odstavek 66. člena ZDR pri odmeri odpravnine potrebno obravnavati enako kot delavca, ki dela polni delovni čas. Če bi sledili stališču prve stopnje v izpodbijani sodbi, bi postavili v neenak položaj invalide in tiste, ki do upokojitve delajo s polnim delovnim časom, saj bodo slednji ob upokojitvi prejeli celotno odpravnino, tožeča stranka pa bo zaradi invalidnosti v skladu s prakso Vrhovnega sodišča RS prejela le sorazmerni del odpravnine, ki bo ustrezal plači za skrajšan delovni čas. Ravno zaradi odprave takšnega neenakega obravnavanja je zakonodajalec sprejel ureditev po 3. in 4. odstavku 132. člena ZDR, ki invalidom najprej omogoča pridobitev sorazmernega dela odpravnine ob delni upokojitvi zaradi invalidnosti (3. odstavek), nato pa še drugi sorazmerni del odpravnine ob končni upokojitvi (4. odstavek), ki se obračuna na podlagi plače za krajši delovni čas. Tudi iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 1242/2010 z dne 14. 7. 2011, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, izhaja, da je delavec že ob delni upokojitvi upravičen do odpravnine, če pa mu takrat ni bila izplačana, pa je upravičen do celotne odpravnine. Glede na navedeno tožbeni zahtevek ni preuranjen, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vse navedbe tožeče stranke prereka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka se strinja s stališčem sodišča v izpodbijani sodbi. Tožena stranka je tožeči stranki, glede na prejeto odločbo ZPIZ-1 št. ... z dne 13. 7. 2010, ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za polovični delovni čas za delovno mesto „animator II“ od 1. 8. 2010 dalje, ki jo je tožeča stranka tudi podpisala. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) ni bilo, zato tožnici ne pripada odpravnina po 109. členu ZDR (ki je določena za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov kot tudi iz razloga nesposobnosti, če delavcu na podlagi odpovedi preneha pogodba o zaposlitvi in s tem tudi delovno razmerje). Tožeči stranki delovno razmerje, tudi glede na prejeto odločbo ZPIZ-1, pri toženi stranki ni prenehalo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi z odpovednimi razlogi, kot je to določeno po ZDR, ni bila izvedena, ker to ni bilo potrebno, saj je tožeča stranka pogodbo o zaposlitvi prostovoljno podpisala, tožena stranka pa je uporabila postopek po 47. členu ZDR - prostovoljno sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, v kolikor se spremenijo okoliščine in pogoji dela.

Stališče tožeče stranke je tudi glede odpravnine po 132. členu ZDR napačno. 132. člen ZDR ne določa odpravnine v primeru upokojitve (tako starostne ali invalidske upokojitve), v kolikor ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas. Tožeča stranka je prejemala plačilo za 4 ure efektivnega dela, za preostale 4 ure pa je prejemala plačilo kot samostojno dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova ugotovljene invalidnosti III. kategorije ter s tem tudi delne upokojitve (po 94. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - v nadaljevanju ZPIZ-1). Za konkretno situacijo tožeče stranke se ne more uporabiti 3. odstavek 132. člena ZDR, ker se po mnenju tožene stranke navedeni odstavek nanaša na položaj, ko ima delavec pogoje za polno upokojitev (starostno), vendar se odloči, da se bo upokojil samo delno (torej bo delno izkoristil svoje pravice iz starostne upokojitve), kar pomeni, da mora pri svojem delodajalcu podati zahtevo za prenehanje delovnega razmerja v celoti ter se kasneje z delodajalcem dogovoriti za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas, ker bo uveljavljal samo pravico do delne upokojitve. Navedeni položaj se ne nanaša na situacijo, ko je prišlo do delne upokojitve na podlagi zakona. Tožeča stranka je spregledala določbo 4. odstavka 132. člena ZDR, ki določa, da sorazmerni del odpravnine pripada delavcu, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas (torej brez kakršnihkoli omejitev, oziroma če je bila odločitev o krajšem delovnem času izključno odločitev delavca), kar pa ne velja za tiste delavce, katerim je določen krajši delovni čas v skladu s 66. členom ZDR (torej, če je prišlo do krajšega delovnega časa v skladu s predpisi pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot v konkretnem primeru tožeče stranke). Tožeča stranka ob polni upokojitvi na podlagi navedene določbe ne bi bila v ničemer prikrajšana glede izplačila odpravnine, ker bi jo prejela (kot je to sodišče tudi navedlo v izpodbijani sodbi) za polni delovni čas. Kolikor pa bi sledili navedbam tožeče stranke, da bi tožena stranka morala, glede na 3. odstavek 132. člena ZDR, izplačati sorazmerni del odpravnine tožeči stranki, ker je prišlo do delne invalidske upokojitve, bi pa nastal ravno nasproten primer, kot ga opisuje tožeča stranka in bi bili v neenakem položaju tisti delavci, ki bi prejeli odpravnino ob redni upokojitvi za starostno upokojitev ali polno invalidsko upokojitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 109. in 132. člena ter 66. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki velja za obravnavano sporno razmerje. Tožnica namreč v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja pravico do odpravnine – primarno po 109., podredno po 132. členu ZDR, ker je bila delno invalidsko upokojena kot invalid III. kategorije, delodajalec pa ji zagotavlja delo s krajšim delovnim časom.

7. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo in upoštevalo sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, so naslednja: - tožnici je bila z odločbo ZPIZ z dne 31. 7. 2010 priznana invalidnost II. kategorije in pravica do dela s krajšim delovnim časom, v preostalem delu pa je bila invalidsko upokojena; - tožena stranka je v skladu z navedeno odločbo ZPIZ tožnici ponudila novo pogodbo o zaposlitvi zaradi prilagoditve odločbi ZPIZ, tožnica pa je ponujeno pogodbo o zaposlitvi, s katero je bila s 1. 8. 2010 razporejena na delovno mesto animator II za delo s krajšim delovnim časom, sprejela.

8. Tožnica je primarno uveljavljala odpravnino po 109. členu ZDR, ki ureja odpravnino, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu, če mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica do odpravnine na tej podlagi ni upravičena, ker v njenem primeru ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je sporazumno pristala na spremembo dotedanje pogodbe o zaposlitvi (sklenjene za polni delovni čas) oziroma na sklenitev nove pogodbe za delo s skrajšanim delovnim časom v skladu z odločbo ZPIZ, zato odpoved prejšnje pogodbe ni bila potrebna. Tožena stranka bi sicer lahko tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije, če bi ji hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, v skladu z določbami 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZZRZI). Tudi v tem primeru, če bi šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, tožnica ne bi bila upravičena do odpravnine po 109. členu ZDR, saj po določbi 3. odstavka 90. člena ZDR delavec, ki sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica tudi do odpravnine zaradi delne invalidske upokojitve po določbi 132. člena ZDR ni upravičena. Tožnica se tudi v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 3. odstavka 132. člena ZDR, ki določa, da ima delavec, če se delno upokoji, pri delodajalcu, pri katerem mu je prenehala pogodba o zaposlitvi in je sklenil novo za krajši delovni čas, pravico do odpravnine v sorazmernem delu. Ta določba, kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, velja za primere, ko se delodajalec in delavec sporazumeta o tem, da se delavec delno upokoji (ker je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in pravico do delne pokojnine po določbah 58. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPIZ-1) in nadaljuje z delom pri delodajalcu s krajšim delovnim časom. Ne velja pa za primere, ko delavec dela krajši delovni čas v posebnih primerih v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ker za delo s polnim delovnim časom ni več zmožen (93. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPIZ-1). Za te primere, torej tudi za obravnavani primer, namreč veljajo določbe 66. in 4. odstavka 132. člena ZDR, na katere je svojo odločitev pravilno oprlo sodišče prve stopnje. Iz 2. odstavka 66. člena ZDR izhaja, da ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. V 4. odstavku 132. člena ZDR pa je določeno, da ima delavec, ki dela krajši delovni čas, v primeru upokojitve pravico do odpravnine sorazmerno delovnemu času, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, razen v primerih, ko dela krajši delovni čas v skladu s 66. členom tega zakona. Upoštevajoč obe citirani določbi je edino pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ima delavec, ki je delno že invalidsko upokojen in dela krajši delovni čas v skladu z odločbo ZPIZ, ob (končni) upokojitvi pravico do odpravnine v enaki višini kot delavec, ki dela polni delovni čas in ne le do sorazmernega dela. Glede na takšno zakonsko ureditev je torej pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine ob delni invalidski upokojitvi preuranjen, ker bo tožnica šele ob končni upokojitvi pridobila pravico do odpravnine v enaki višini, kot da bi delala s polnim delovnim časom (seveda v skladu s predpisi, ki bodo veljali tedaj).

10. Tožeča stranka se v zvezi z navedenim vprašanjem neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (in VDSS, ki je v preteklih letih sledila stališčem VS RS). V zvezi z vprašanjem pravice do odpravnine po 109. členu ZDR, ki so jo uveljavljali delavci – invalidi, ki so pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu delali s krajšim delovnim časom v skladu s 66. členom ZDR in jim je bila prisojena le odpravnina ob upoštevanju plače, ki so jo prejeli za delo v krajšem delovnem času, zahtevali pa so višjo odpravnino, kot da bi delali polni delovni čas, je namreč drugačno stališče kot VS RS (in nižja sodišča) zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-109/12 z dne 23. 10. 2014. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpostavilo navedeno odločbo Ustavnega sodišča ob utemeljevanju svojega stališča, da bi bila tožnica ob upokojitvi upravičena ne le do odpravnine (ob upokojitvi) v sorazmerju z delovnim časom, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ampak do odpravnine v višini, kot da bi delala polni delovni čas. Dejstvo je, da je Ustavno sodišče RS v navedeni odločbi zavzelo jasno stališče, da je treba 2. odstavek 66. člena ZDR razlagati tako, da se kot osnova za izračun odpravnine delavcev (invalidov, ki delajo krajši delovni čas) upošteva dejanska plača delavca, preračunana na polni delovni čas. Ni razloga, da se takšna razlaga 2. odstavka 66. člena ZDR (ki je ustavno skladna) ne bi upoštevala pri presoji pravice do odpravnine ob upokojitvi delavca invalida, ki dela krajši delovni čas. Zato je zmotno stališče tožnice, da bi morala del odpravnine prejeti že ob delni invalidski upokojitvi, ker bo ob dokončni upokojitvi prejela le sorazmerni del. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna in skladna s citiranimi predpisi.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe in ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).