Jedro

Pomanjkanje komunikacije med odvetnikom in stranko ni upoštevno, vendar to velja le v primeru, če pooblastilno razmerje nedvomno obstoji. V konkretnem primeru pa pooblastilno razmerje ni obstajalo zaradi spora med njima, zato je nesprejemljiv zaključek, da ima neplačilo sodne takse za pritožbo ob dejstvu, da je bil plačilni nalog vročen odvetniku, posledice, ki jih določa 3. odstavek 105.a člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

Proti navedenemu sklepu se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. V pritožbi pojasnjuje, da je bil njen zadnji stik s pooblaščencem odvetnikom R. G. prisotnost na obravnavi dne 11.9.2009. Po tem datumu je čakala sodbo, ki naj bi jo poslal pooblaščenec, vendar je ni prejela, kot tudi ne plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbo. Tožena stranka se ne more strinjati s stališčem prvostopnega sodišča, da je pritožbo zavrnilo zaradi izostanka plačila sodnih taks. Ob upoštevanju nesporne okoliščine, da pooblastila odvetnika R. G. ni v spisu, bi moralo sodišče taksni opomin za plačilo sodne takse vročiti neposredno toženi stranki sami. Šele s tako vročitvijo bi tožena stranka imela status taksnega zavezanca. Tega pa sodišče do danes ni storilo. Zato tudi ne vzdržijo stališča prvostopnega sodišča, da naj bi odvetnik R. G. sam plačal odmerjeno sodno takso ali pa bi moral v skladu s skrbnostjo strokovnjaka najti drugačen način komunikacije s toženo stranko in da je neplačilo taks posledica napačnega ravnanja odvetnika. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je sama s seboj v hudem nasprotju, poleg tega pa ne utemeljuje njegovega izreka, zato tožena stranka utemeljeno ugovarja bistvene kršitve postopka. Ne vzdrži tudi očitek prvostopnega sodišča toženi stranki o opustitvi posameznih procesnih dejanj ob priliki vlaganja predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče samo je zagrešilo procesno napako, ko ni sledilo predlogu tožene stranke po opravi naroka zaradi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. V kolikor bi sodišče ta narok opravilo, bi moralo toženo stranko zaslišati in ji dati možnost, da sama izpove svoje stališče. Ker pa tega ni storilo, je kršilo ustavno načelo enakovrednega obravnavanja pred državnimi organi. Pritožnica nadalje pojasnjuje, da predmetni postopek usodno vpliva na njeno življenje, saj gre za vprašanje obstoja njenega lastnega doma.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi ugotovitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu sledi zaključek, da toženkin pooblaščenec v tem postopku sodišču ni predložil pooblastila o zastopanju tožene stranke. Postopanje sodišča v takšnem primeru določa 98. člen ZPP. Ker toženkin pooblaščenec kljub pozivu sodišča ni predložil pooblastila, je sodišče pozvalo toženko, da sodišču sporoči, ali odobrava s strani odvetnika R. G. opravljena pravdna dejanja. Iz toženkinega obvestila ne izhaja njena volja o tem, ali opravljena pravdna dejanja odobrava ali ne, zato pritožbeno sodišče sprejema ravnanje prvostopnega sodišča, ko je na podlagi ravnanja toženke v postopku ter ob presoji koristi in interesov toženke, ki jih je imela od posameznih opravljenih dejanj, ocenilo, katera opravljena pravdna dejanja je odobrila. Logično je sklepanje prvostopnega sodišča, da toženkina odobritev opravljenih pravdnih dejanj velja za vsa dejanja do vključno vložitve pritožbe proti sodbi. Takšen zaključek pa ni sprejemljiv glede vročitve plačilnega naloga, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, pa kljub takšni presoji šteje, da je bila tudi vročitev plačilnega naloga odvetniku R. G. s strani toženke odobrena. Pravilno je sicer stališče prvostopnega sodišča, da pomanjkanje komunikacije med odvetnikom in stranko ni upoštevno, vendar to velja le v primeru, če pooblastilno razmerje nedvomno obstoji. V konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da ni obstajalo zaradi spora med njima, zato je nesprejemljiv zaključek, da ima neplačilo sodne takse za pritožbo ob dejstvu, da je bil plačilni nalog vročen odvetniku, posledice, ki jih določa 3. odstavek 105.a člena ZPP. Sodišče prve stopnje navedenih dejstev pri odločitvi ni upoštevalo, niti ni razpisalo naroka za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki je glede na določbo 2. odstavka 120. člena ZPP obligatoren. Pritožbeno sodišče drugače kot prvostopno sodišče meni, da glede na zgoraj navedene razloge vrnitev v prejšnje stanje ni bila predlagana iz očitno neupravičenega razloga, zato bi moralo sodišče prve stopnje razpisati narok za vrnitev v prejšnje stanje. Ker tega ni storilo, je podana kršitev določbe pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev, so med seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da pooblastilnega razmerja v času vročitve plačilnega naloga med toženko in njenim odvetnikom ni bilo in da tudi ni mogoče sklepati, da je toženka to dejanje odobrila, po drugi strani pa odloči, kot da je pooblastilno razmerje obstajalo. Podana je torej tudi kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zato se sklepa ne da preizkusiti.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje opravi narok za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje in ob upoštevanju zgoraj navedenih pomembnih okoliščin o predlogu znova odloči.