Jedro

Če je revizija vložena na podlagi 73. člena ZDSS, mora revident v njej navesti razloge za revizijo in jih mora tudi utemeljiti. Če tega ne stori, izpodbijane določbe ni mogoče preizkusiti.

Ugovore v reviziji, ki se nanašajo na disciplinski postopek pri toženi stranki, je šteti med materialnopravne in ne procesnopravne ugovore.

Razporeditev na delovno mesto, na katerem ima delavec manjšo plačo, je zakonita, če je bila izvedena v skladu z določbami zakonov in drugih aktov, ki urejajo razporejanje.

Izrek

1. Revizija se zavrne kot neutemeljena. 2. Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in spremenilo odločbe disciplinskih organov tožene stranke tako, da je ugotovilo, da za prvo očitano kršitev delovne obveznosti tožnik ni odgovoren in da je postopek v zvezi s četrto kršitvijo zastaral. Zavrnilo pa je zahtevek tožnika na razveljavitev odločb disciplinskih organov tožene stranke glede ostalih treh hujših kršitev delovne obveznosti (opustitev predloga za razporeditev A. O.; opustitev ukrepov zoper vodjo poslovalnice v Banji Luki zaradi povzročitve velike škode, zavajanje delegatov delavskega sveta, nekontrolirana uporaba družbenih sredstev za najem vozila; opustitev izdelave elaborata o upravičenosti za odprtje poslovalnice v Banji Luki). Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in ugotovilo, da je s prvim dejanjem v zvezi z ... storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 12. točki 43. člena pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev v združenem delu tožene stranke (pravilnik), v zvezi z delovanjem poslovalnice v Banji Luki pa hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. in 6. točki navedenega člena pravilnika. Svojo odločbo je oprlo tudi na tretjo alineo 152. člena (leta 1988 in 1989) veljavnega zakona o združenem delu in na 4. točko 58. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90). Obveznosti in pravice poslovodnega organa so bile določene v 125. členu statuta tožene stranke. Izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja je utemeljen glede na določbo prve točke 73. člena pravilnika. Zoper pravnomočno odločbo je tožnik smiselno na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS; Uradni list RS, št. 19/94) vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb postopka bi naj bila v tem, ker sodišči nista odločili o kršitvi delovne obveznosti, ki je navedena v 5. točki izreka odločbe disciplinske komisije. Izpodbijana odločba je nesklepčna in je ni mogoče preizkusiti. Bistveno bi naj bil kršen tudi disciplinski postopek, ker tožnik ni pravočasno prejel vabila za obravnavo, zavrnjena je bila zahteva za izločitev predsednika komisije, zoper tožnika nikdar ni bil formalno uveden disciplinski postopek in zahteve za začetek postopka ni dobil. V zvezi s kršitvijo delovne obveznosti, ki se nanaša na ..., je revident navajal, da ni bil pooblaščen za razporejanje in da ustrezno delovno mesto ni bilo sistemizirano. Po takrat veljavni zakonodaji ... ni bilo dovoljeno razporediti na nižje delovno mesto z manjšo plačo. V zvezi z delovanjem poslovalnice v Banji Luki je tožnik navajal, da škode ni bilo mogoče ugotoviti. Nemogoče je trditi, da jo je povzročil tožnik. V izpodbijanih odločbah ni navedeno, katere zakonite predpise je tožnik kršil. Revizija je bila vročena Državnemu (Javnemu) tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90). V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da bi moral tožnik ugovor o tem, da ni bilo odločeno o 5. točki izreka disciplinske odločbe, uveljavljati s predlogom za dopolnitev odločbe. Revizijski razlog bistvene kršitve postopka ne morejo biti kršitve, ki so bile storjene v disciplinskem postopku. Tožnik je bil na disciplinsko obravnavo vabljen pravočasno, o izločitvi je bilo odločeno. V zvezi s kršitvami delovnih obveznosti, za katere je bila ugotovljena odgovornost tožnika, revizija uveljavlja v bistvu zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno. Revizija ni utemeljena. Triinsedemdeseti člen zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94), na podlagi katerega revident vlaga revizijo (čeprav tega izrecno ne navaja, drugostopna odločba je postala pravnomočna avgusta 1991, torej pred začetkom veljavnosti ZDSS), v tretjem odstavku določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ta določba pomeni, da mora revident navesti razloge, ki jih uveljavlja v reviziji in da jih mora tudi utemeljiti. Iz navedene določbe ZDSS pa tudi izhaja, da v primeru, če je bila revizija vložena na podlagi 73. člena ZDSS, revizijsko sodišče ni dolžno uporabiti 386. člena ZPP. Zaradi vsebine navedene določbe ZDSS zato ni bilo mogoče preizkusiti tistega dela revizije, ki navaja, da je izpodbijana odločba nesklepčna in da je ni mogoče preizkusiti, vendar pri tem ne pove, katere določbe ZPP bi naj bile kršene in v čem bi naj bila takšna kršitev. Ugovora, da sodišče prve stopnje ni odločilo v zvezi s kršitvijo v 5. točki izreka disciplinske odločbe, da torej ni bilo odločeno o vseh zahtevkih, tožnik v pritožbi ni uveljavljal. Na podlagi prvega odstavka 339. člena ZPP bi moral v petnajstih dneh od prejema odločbe zahtevati izdajo dopolnilne sodbe. Ker tega ni storil in ker tudi sicer ugovora, da ni bilo odločeno o vseh zahtevkih, ni dovoljeno uveljavljati v reviziji, ta revizijski ugovor ne more biti sprejemljiv. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. V ta revizijski razlog je šteti tudi ugovore v reviziji, ki se nanašajo na disciplinski postopek, ker so kršitve določb postopka le tiste kršitve storjene pred nižjima sodiščema, ki so navedene v 1. in 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP. V prvem odstavku 52. člena pravilnika je določeno, da mora imeti delavec najmanj osem dni časa za pripravo na (disciplinsko) obravnavo. Obravnava disciplinske komisije je bila 6.12.1989 (listina B 54). V zbirki listin (B 4) je zahtevek za uvedbo disciplinskega postopka, ki ga je podpisal namestnik predsednika SDK (torej pristojni organ po prvem odstavku 34. člena pravilnika). Iz fotokopije vročilnice je razvidno, da je bila zahteva skupaj z vabilom za disciplinsko obravnavo tožniku vročena 28.11.1989. Revizijski trditvi, da tožnik ni bil pravilno vabljen na disciplinsko obravnavo in da disciplinski postopek ni bil uveden, torej nista sprejemljivi. Izločitvene razloge navaja 24. člen pravilnika. Delavski svet je potem, ko je odločal o zahtevi za varstvo pravic tožnika, ugotovil, da ni bilo razlogov za izločitev predsednika disciplinske komisije in je takšen sklep tudi utemeljil. Sicer pa tožnik v predlogu ni navajal razlogov za izločitev predsednika disciplinske komisije, čeprav bi jih moral navesti in jih tudi utemeljiti. V zvezi s tem razlogom v pritožbi ni navajal ničesar. Ker splošnih in neobrazloženih trditev revizijsko sodišče ne more in jih tudi ni dolžno preizkusiti, tudi tega revizijskega ugovora ni bilo mogoče sprejeti. Tožnik res ni bil pooblaščen za razporejanje delavcev, vendar je bil na podlagi 125. člena statuta tožene stranke dolžan skrbeti za njeno urejeno poslovanje. Njegova dolžnost je bila, da bi pristojnemu organu predlagal, da ... razporedi na drugo delovno mesto, ko je ugotovil, da dejansko ni več opravljala prejšnjih, višje vrednotenih del. Po določbah zakona o delovnih razmerjih, ki je veljal v letu 1989 (Uradni list SRS, št. 24/77 do 18/88), je bilo delavca dopustno razporediti na drugo delovno mesto, kjer je prejemal manjši osebni dohodek, če so bili za to dani pogoji, ki so bili npr. navedeni v drugem odstavku 43. člena (potrebe v delovnem procesu). Drugačna navajanja revidenta zato nimajo pravne podlage. Do 14.10.1989 je veljal zakon o združenem delu (ZZD, Uradni list SFRJ, št. 53/76 do 38/88), po tem datumu pa velja ZTPDR. ZZD je v tretji alinei drugega odstavka 152. člena določal, da je treba izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja tudi v primeru, če gre za opustitev dejanj, ki jih je dolžan storiti poslovodni organ ali delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v okviru svojih pooblastil. Enaka je določba 4. točke prvega odstavka 58. člena ZTPDR. Tudi po tej določbi je v takšnih primerih obvezen izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Pravice in obveznosti poslovodnega organa so bile določene v 125. členu statuta tožene stranke. Sodišče prve, predvsem pa sodišče druge stopnje, se je - ob določbah pravilnika - sk icevalo tudi na navedene določbe zakonov in statuta. Zato revizijska trditev, da v izpodbijani odločbi ni navedeno, katere zakonite predpise je tožnik kršil, ni točna. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Delov revizije, ki izpodbijajo na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje in ki se nanašajo na drugo in tretjo kršitev v izreku odločbe disciplinske komisije (npr. kje je delala ... po 31.3.1989, kako je obratovala poslovalnica v Banji Luki in kdaj je škoda v tej poslovalnici nastala), zato revizijsko sodišče ni smelo upoštevati. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je bilo treba na podlagi 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno. Odgovor toženca na revizijo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je revizijsko sodišče o njegovih stroških odločilo kot v točki 2 izreka te sodbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP). Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče v skladu s prvim odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.