Jedro

Špediter odgovarja naročniku za izgubo blaga, do katere je prišlo zaradi ravnanja špediterjevih delavcev v času, ko se je blago nahajalo pri špediterju.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 26.400,00 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem/menjalnem tečaju za DEM v N. banki na dan plačila, z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri se v N. obrestujejo hranilne vloge v DEM, vezane za dobo, daljšo od enega leta, od 11.1.1996 dalje do plačila. Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 301.799,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.9.1999. Svojo odločitev je temeljilo na ugotovitvi, da je bila tožena stranka v razmerju do tožeče stranke špediter in da se je tožeči stranki zavezala, da bo blago, ki je prispelo z ladjo, odpremila dalje; za del blaga je to dejansko storila, preostalo blago (200 kartonov vžigalnikov) pa ni nikoli prispelo v namembni kraj; zato je tožeči stranki odškodninsko odgovorna v višini vrednosti tega blaga. Proti sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala njeno spremembo in torej zavrnitev zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; trdi, da izpodbijana sodba opira svoja izvajanja na popolnoma spremenjeno pravno podlago zahtevka; da bi morala biti, glede na določila Splošnih pogojev poslovanja mednarodnih špediterjev, naročila pismena; da je odgovornost špediterja lahko le takšna, kot jo določa 834.čl. ZOR; da sodba napačno opira svojo odločitev na 170.čl. ZOR. Hkrati uveljavlja pobotni ugovor za škodo, ki jo je tožena stranka utrpela v obravnavanem primeru v zvezi s tovorom tožeče stranke. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje glede bistvenih okoliščin pravilno in popolno ugotovilo, ravno tako pa ni zagrešilo nobenih takšnih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Kolikor tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da izpodbijana sodba opira svoja izvajanja na popolnoma spremenjeno pravno podlago zahtevka, je treba opozoriti, da glede na določilo 3. odst. 180.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99), sodnik pri odločanju ni vezan na pravno podlago, ki jo tožnik navede v tožbi (oz. je lahko niti ne navede); vendar gre v obravnavanem primeru celo za to, da je tožeča stranka spremenila tožbene trditve, saj je v tožbi zatrjevala, da je se je tožena stranka zavezala zanjo opraviti prevoz blaga, torej je uveljavljala zahtevek iz naslova sklenjene prevozne pogodbe, tekom postopka pa ga je smiselno uveljavljala iz naslova špediterske pogodbe (pripravljalna vloga z dne 13.7.1999 - l.št. 70). Šlo je torej za spremembo tožbe po določilu 185.čl. ZPP, tožena stranka se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, zaradi česar se šteje, da je vanjo privolila. Omemba Splošnih pogojev poslovanja mednarodnih špediterjev Slovenije v pritožbi, po določilih katerih bi po navedbah tožene stranke morala biti naročila tožeče stranke v obravnavanem primeru pisna in le izjemoma ustna, pa v tej fazi postopka ne more biti upoštevana, saj 337.čl. ZPP določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave. V tej zadevi pa pritožnik tega ni izkazal. Ne glede na vse navedeno pa gre med strankama za pogodbo, ki je bila realizirana, zaradi česar se tožena stranka tudi iz tega razloga ne bi mogla več sklicevati na izostanek pismene oblike pogodbe (73.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih=ZOR). Sodišče prve stopnje je v sprejemljivi meri obrazložilo, da sta pravdni stranki sklenili špeditersko pogodbo, da je tožena stranka prevzela blago za tožečo stranko in da bi ga morala odpremiti dalje, česar pa ni storila; ključna oseba pri odpremi blaga je bil delavec tožene stranke B.P.. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo na podlagi 170.čl. ZOR. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo; ker sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju, je odgovornost tožene stranke podana na podlagi 2. odst. 262.čl. ZOR, ki določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki jo je zaradi tega utrpel. Tožena stranka bi kot dolžnik v obveznostnem razmerju bila prosta odgovornosti za škodo le, če bi dokazala, da ni mogla izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Kot takšnih okoliščin ni mogoče upoštevati ravnanj delavca tožene stranke, pa tudi sicer tožena stranka ni dokazala obstoja okoliščin po 263.čl. ZOR. Ker je torej škoda nastala pri toženi stranki oz. zaradi ravnanj ali opustitev njenih delavcev, tudi ne pride v poštev uporaba 834.čl. ZOR, ki ureja odgovornost špediterja za druge. Sodišče prve stopnje res ni reagiralo na poziv za intervencijo, ki ga je podala tožena stranka v svoji vlogi z dne 12.4.1999, vendar to predstavlja le relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki na končno odločitev v tej zadevi ni vplivala. Pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo pobotnega ugovora tožene stranke v višini 27.952,00 DEM in 5.000,00 USD, saj po določilu 5.odst. 348.čl. ZPP, stranka v pritožbenem postopku ne more uveljavljati ugovora pobota, ki ga ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje. Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 353.čl. ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.