Jedro

Pri tožniku je bila do izdaje dokončne odločbe toženca podana invalidnosti III. kategorije (ker je bila njegova zmožnost za delo za njegov poklic zmanjšana za manj kot 50 %), zato glede na doseženo starost (manj kot 63 let) ni bil upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine (poleg pokojnine, ki mu je bila priznana v Republiki Avstriji).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 14. 7. 2008, da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 21. 9. 2007 dalje ter da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mu tožena stranka povrne stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni zakonito odločilo po ugotovitvi, da ima tožnik hude zdravstvene težave, da je nezmožen za delo ter da tudi dejansko od začetka postopka uveljavljanja pravic pri toženi stranki do izdaje izpodbijane sodbe ni delal. Avstrijski nosilec zavarovanja je pri tožniku ugotovil invalidnost ter mu tudi priznal pravico do pokojnine po avstrijskih predpisih. Sodišče bi kot dokaz moralo upoštevati dokumentacijo v zvezi s postopkom ugotavljanja invalidnosti v Republiki Avstriji. Tožnikovo zdravstveno stanje se je še poslabšalo in je tudi zato upravičen do invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji. Da je nezmožen za delo s polnim delovnim časom niti sede niti stoje, je tožnik dokazal z izpovedjo, to pa izhaja tudi iz dejstva, da tožnik v celotnem obdobju ni delal. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Na tožnikovo zahtevo se je v Republiki Avstriji 2. 8. 2007 začel postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Po avstrijskih predpisih mu je glede na dopolnjeno pokojninsko dobo v Republiki Avstriji v trajanju 15 let in 4 mesece priznana invalidska pokojnina od 1. 2. 2006 dalje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovo invalidnostjo izvedlo predlagane in potrebne dokaze in tako pravilno ugotovilo dejansko stanje. Strokovno mnenje izvedenskega organa Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa potrjuje pravilnost ugotovitve invalidske komisije II. stopnje z dne 12. 3. 2008, da je pri tožniku obstajala III. kategorija invalidnosti, ker je bila njegova zmožnost za delo zmanjšana za njegov poklic za manj kot 50 %. Za delo elektrikarja in inštalaterja ni več zmožen, z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti pa je zmožen za delo na drugem delovnem mestu v svojem poklicu (elektrikar, strojni tehnik, metalurški tehnik) v ustreznih mikroklimatskih pogojih, pretežno sede in stoje, brez dela na nezavarovani višini. Izvedenski organ je, po pregledu medicinske dokumentacije ter opravljenih medinskih preiskavah in kliničnem pregledu, tožnika ocenil kot invalida III. kategorije, ki z ali brez predhodne rehabilitacije in več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen v elektroinštalacijah in montaži, lahko pa še opravlja delo v svojem poklicu z navedenimi omejitvami v polnem delovnem času. Pri njem do izdaje dokončne odločbe dne 14. 7. 2008 ni bilo sprememb v invalidnosti in je bilo stanje enako, kot je dne 23. 9. 2004 ugotovila invalidska komisija I. stopnje, da je tožnik od navedenega dne invalid III. kategorije invalidnosti. Tožnik ob nastanku invalidnosti in tudi ob izdaji izpodbijane dokončne odločbe ni dopolnil starosti, kot jo za invalida III. kategorije invalidnosti za priznanje pravice do invalidske pokojnine določa 3. alineja 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Moški, invalid III. kategorije invalidnosti namreč pridobi pravico do invalidske pokojnine ob dopolnitvi 63 let starosti, tega pogoja pa tožnik, rojen 26. 12. 1953, do izdaje dokončne odločbe ni izpolnil. Zbrani dokazi so zadostna podlaga za ugotovitev, da zahtevek za priznanje II. kategorije invalidnosti, kar naj bi po določbi 2. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 pomenilo, da je tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več, ter pravic na tej podlagi, ni utemeljen. Izvedensko mnenje je strokovno utemeljeno in temeljito, odgovarja na vsa vprašanja sodišča, v zvezi z dodatnimi vprašanji pa je sodišče izvedlo še dokaz z zaslišanjem izvedenke, specialistke medicine dela. Izvedenci so upoštevali zbrano medicinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu. Pojasnila je, da ga je specialist ortoped napotil na rentgensko slikanje kolkov in je nato izvedenski organ mnenje oblikoval tudi na podlagi pregleda rentgenskega posnetka z dne 30. 5. 2011 in je nato tudi ortoped svoje mnenje spremenil. Na posnetkih so bile vidne zmerne degenerativne spremembe obeh kolčnih sklepov, kar ne more biti razlog za popolno izgubo delovne zmožnosti niti za zmanjšanje delovne zmožnosti za svoj poklic za 50 % ali več. Glede na takšne ugotovitve izvedenskega organa, je utemeljena odločitev prvostopenjskega sodišča, da je pri tožniku do izdaje dokončne obstojala III. kategorija invalidnosti ter glede na doseženo starost ni upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.