Jedro

Prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem pravilno upošteva stališče sodne prakse, da predstavlja pravno priznano premoženjsko škodo iz naslova vzdrževanja groba tisto škodo, ki je zaradi smrti določene osebe objektivna nujnost njegovih bližnjih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije nastale ji stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožnikoma nerazdelno znesek 5.016,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.803,01 EUR od 15. 12. 2016 dalje do plačila, od zneska 3.213,98 EUR pa od dne 4. 3. 2017 dalje do plačila. V presežku do višine vtoževanega zneska glavnice s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.490,98 EUR od dne 25. 10. 2016 do 3. 3. 2017 je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da mora toženka v 15 dneh povrniti tožnikoma nerazdelno pravdne stroške v znesku 2.179,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper takšno prvostopenjsko sodbo se po pooblaščencu pritožujeta tožnika. Pritožbo vlagata zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in zaradi odmere pravdnih stroškov.

Tožnika se ne strinjata, da jima je prvostopenjsko sodišče strošek za najem žarne niše letno 24,60 EUR priznalo le za obdobje petih let v višini 123,00 EUR in ne za obdobje desetih let v višini 246,00 EUR, saj sta tožnika priložila pogodbo o najemu žarne niše, katera je sklenjena za deset let, zato menita, da sta upravičena do nadomestila tovrstne premoženjske škode za čas trajanja pogodbenega razmerja.

Tožnika se tudi ne strinjata, da je prvostopenjsko sodišče za nakup žalnih oblačil priznalo vsakemu po 150,00 EUR in ne vsakemu celotni vtoževani znesek 225,00 EUR. Sodišče je ob tem obrazložilo, da vsak posameznik z nekaj črnimi oblačili zagotovo razpolaga že v vsakodnevni garderobi, in da je oblačila solidne kakovosti mogoče kupiti po relativno nizkih cenah. Sodišče je pri tem spregledalo dejstvo, da je do nesreče prišlo v prehodnem jesenskem obdobju, zato sta morala tožnika vsak zase kupiti še vsaj najmanj en zimski plašč črne barve, ki pa sigurno stane več kot 75,00 EUR, torej skupno za oba 150,00 EUR.

Tožnika menita tudi, da je prvostopenjsko sodišče napačno odmerilo stroške pravdnega postopka, saj je za pripravljalno vlogo, z dne 24. 8. 2017, v kateri sta razširila tožbeni zahtevek, priznalo le 200 točk, čeprav gre za zvišani tožbeni zahtevek, za kar sta predložila tudi ustrezne listine, zato bi sodišče moralo priznati priglašenih 400 točk in priznati strošek za vložitev samostojne oziroma razširjene tožbe.

Na podlagi navedenega tožnika pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v zavrnjenem delu ugodi ter ponovno odmeri stroške pravdnega postopka, ki jih je toženka vključno s priglašenimi pritožbenimi stroški, dolžna povrniti tožnikoma.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika sta starša pokojnega A. A., ki se je dne D.M.L smrtno ponesrečil kot sopotnik v motornem letalu PA28-161, reg. št. X, katero je bilo obvezno zavarovano pri toženki. Od toženke zato zaradi smrti bližnjega zahtevata povrnitev premoženjske škode na podlagi prvega odstavka 172. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), to je običajne pogrebne stroške in stroške vzdrževanja groba. Z razširjenim tožbenim zahtevkom, z dne 24. 8. 2017, sta med drugim zahtevala za najem žarne niše letno 24,60 EUR za obdobje 15 let in za nakup žalnih oblačil oziroma črnine, za vsakega oškodovanca po 225,00 EUR, kar sta pritožbeno sporni postavki. Namreč, prvostopenjsko sodišče, ki je toženki naložilo, da je tožnikoma dolžna nerazdelno povrniti premoženjsko škodo zaradi smrti bližnjega v znesku 5.016,99 EUR, je tožnikoma priznalo najemnino za žarno nišo, ki po veljavnem ceniku znaša 24,60 EUR letno, le za obdobje petih let v znesku 123,00 EUR in za žalna oblačila vsakemu znesek 150,00 EUR.

6. Prvi odstavek 172. člena OZ določa, da kdor povzroči, da nekdo umre, mora povrniti običajne stroške za njegov pogreb. Pojem običajnih stroškov pogreba je pravni standard, v sodni praksi pa se je ustalilo stališče, da sodijo med običajne stroške pogreba tudi stroški, ki so v zvezi s pogrebom in so posledica krajevno in časovno običajnega načina izražanja pietete do pokojnika ter mednje sodijo tudi stroški vzdrževanja groba in stroški za žalne obleke svojcev1. 7. Pritožba uveljavlja, da bi prvostopenjsko sodišče tožnikoma za najem žarne niše letno 24,60 EUR moralo priznati za obdobje desetih let v višini 246,00 EUR, kot izhaja iz pogodbe o najemu žarne niše in ne le za obdobje petih let v višini 123,00 EUR.

Pritožba nima prav, saj prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem pravilno upošteva stališče sodne prakse, da predstavlja pravno priznano premoženjsko škodo iz naslova vzdrževanja groba tisto škodo, ki je zaradi smrti določene osebe objektivna nujnost njegovih bližnjih, skratka tisto škodo v obliki izdatkov, ki svojcu nastajajo v obdobju po smrti pokojnega oziroma v bližnjem časovnem obdobju, saj takrat okolica glede na običajno ravnanje ljudi od žalujočega svojca pričakuje, da bo intenzivno izkazoval skrb za grob pokojnega svojca z obiski, prižiganjem sveč, urejanjem, krasitvijo in podobno, za poznejšo skrb za grob pokojnega pa po stališču sodne prakse ni več mogoče bremeniti tistega, ki je njegovo smrt povzročil in nadaljnji tovrstni izdatki ne predstavljajo več pravno upoštevne oblike te škode2. Prvostopenjsko sodišče je to obdobje ocenilo na dobo petih let, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ustreza krajevno in časovno običajnemu načinu izkaza pietete do pokojnika, ki je objektivna nujnost. Zaradi navedenega tožnikoma ob pravilni uporabi materialnega prava ni mogoče prisoditi odškodnine za najem žarne niše za v pritožbi zahtevano obdobje desetih let, ampak zgolj za čas petih let po smrti in za znesek 123,00 EUR, kot ga je priznalo prvostopenjsko sodišče. 8. Tožnika prav tako neutemeljeno uveljavljata, da bi jima prvostopenjsko sodišče moralo za nakup žalnih oblačil oziroma črnine priznati celotni zahtevani znesek, to je po 225,00 EUR za vsakega in ne zgolj 150,00 EUR vsakemu. Pritožbo argumentirata z dejstvom, da je do nesreče prišlo v prehodnem jesensko zimskem obdobju, zato sta morala vsakemu kupiti še vsaj najmanj en zimski plašč črne barve, kateri vsekakor stane več kot 75,00 EUR za vsakega.

Tožnika zahtevka za povrnitev stroškov za nakup žalnih oblačil oziroma črnine v trditvah nista konkretizirala, stroška pa tudi nista izkazala z listinami. Tožnica je zaslišana na naroku za glavno obravnavo sicer med drugim izpovedala, da je morala kupiti zase in za moža zimska oziroma jesenska plašča, kar pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tožnika zato šele s pritožbenim uveljavljanjem, da sta morala za vsakega kupiti še vsaj en zimski plašč črne barve, kateri pa vsekakor stane več kot 75,00 EUR za vsakega, ne moreta biti uspešna, saj sta s tovrstnim navajanjem prekludirana (286. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Zneska 150,00 EUR za nakup žalnih oblačil oziroma črnine, ki ga je prvostopenjsko sodišče po prostem preudarku, ob upoštevanju splošno znanih dejstev, odmerilo vsakemu, zato ni mogoče zvišati.

9. Tudi pritožba tožnikov, ki se nanaša na stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča, po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je četrto pripravljalno vlogo tožnikov, z dne 24. 8. 2017, s katero sta tožnika razširila tožbeni zahtevek, pravilno ovrednotilo po 3. točki tarifne številke 19 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in ne po 1. točki tarifne številke 18 OT, kot smiselno uveljavlja pritožba. Kljub zvišanju tožbenega zahtevka, vloga nima lastnosti tožbe, ampak gre za četrto pripravljalno vlogo, za katero je prvostopenjsko sodišče tožnikoma pravilno priznalo 200 točk od priglašenih 400. 10. Iz navedenih razlogov pritožba tožnikov ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sta dolžna pritožbene stroške kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Glej Komentar k 172. členu OZ, Obligacijski zakonik s komentarjem, stran 992 - 994, D. Jadek Pensa. 2 Glej sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sodba in sklep II Ips 146/2006 in VSM sodba I Cp 2084/2008.