Jedro

Glede teka zamudnih obresti v konkretni zadevi ni možno uporabiti določbe 943. člena OZ (ki se uporablja le za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem, ne pa v primerih direktne tožbe oškodovanca, ko obveznost poravna zavarovalnica namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode, in zavarovalnica ne nosi bremena zamude in zamudnih obresti po 943. členu OZ), temveč splošna pravila, ki urejajo odškodninsko obveznost. V konkretnem primeru je bila odgovornost sporna, zato glede zamude ni mogoče uporabiti drugega odstavka 20.a člena ZOZP, ampak je ob zaključku, da ZOZP v tem primeru ni uredil zamude, treba uporabiti splošno določbo 299. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvi alineji II. točke izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati tudi zakonske zamudne obresti od zneska 6.000,00 EUR od 9.6.2010 do izteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti; sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem izpodbijanem zavrnilnem, a nespremenjenem delu in sklep v izpodbijanem delu (v prvem odstavku IV. točke izreka), potrdita.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici na podlagi pripoznave znesek 956,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2000 dalje do plačila in znesek 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (I. točka izreka); v preseženem delu, glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.000,00 EUR od 9.6.2010 do izteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (prva alineja II. točke izreka) in glede zneska 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 9.6.2000 dalje (druga alineja II. točka izreka), tožbeni zahtevek zavrnilo; odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 467,90 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka); sklenilo, da se delni umik tožbe iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 22.4.2013 vzame na znanje in se postopek glede zneska 2.000,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 9.6.2010 dalje, ustavi (prvi odstavek IV. točka izreka), ravno tako pa se vzame na znanje delni umik tožbe z dne 21.8.2013 in se ustavi postopek glede vsote 1.217,32 EUR z vsemi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bi od posamičnih manjših zneskov natekle do 18.2.2010 (drugi odstavek IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep, kolikor se odločitev nanaša na umik glede zneska 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek IV. točka izreka), je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (ter sklep) ustrezno spremeni oziroma ju razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni umaknila tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, o tem tožena stranka tudi ni bila obveščena, da bi se o umiku izjasnila (188. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sklep o delnem umiku je nerazumljiv in o tem odločba nima razlogov, prav tako gre za nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sicer je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo, prav tako ni v zadostni meri upoštevalo načela individualizacije, ki zahteva upoštevanje stopnje intenzivnosti in trajanje bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in odškodnina tudi ni prisojena v skladu s sodno prakso. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo obsega, intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem s tožničinega subjektivnega pogleda, kako je sama čutila in doživljala telesne bolečine in nevšečnosti. Tožnica je izpovedala, da je ob poškodbi občutila „v možgane segajočo bolečino“, da je bilo zdravljenje povezano z bolečino, bolečine pa ima še sedaj. Tožnica je bila po škodnem dogodku operirana in sodišče nelogično sledi izvedenskemu mnenju, da je imela tožnica neposredno po nezgodi srednje hude telesne bolečine približno eno uro, nato pa približno štiri mesece še bolečine lahke stopnje. Navedeno je v nasprotju z ugotovitvami sodišča in medicinsko dokumentacijo, da se je tožnica morala po artroskopski operaciji še zdraviti, pa tudi izvedenec je menil, da trajanje težav, takšnih kot jih je imela tožnica, traja v povprečju od 2 do 6 mesecev. Pri tem pritožnica meni, da gre za povprečno dobo mišljeno od operativnega posega naprej. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da tožnica v času namestitve longete ni ravno mirovala oziroma počivala, kar bi hude bolečine, če bi jih imela, nedvomno terjale. Sodišče ni upoštevalo, da so tožnici dne 30.8.2009 nadeli longeto in priporočali lokalno hlajenje, kar pomeni, da je tožnica longeto snemala in hladila boleča mesta. Izvedenec je zaslišan tudi povedal, da tožnica lahko čuti določene bolečine, kar je tožnica že v tožbi navedla, tožnica torej še vedno ima in tudi bo imela telesne bolečine, zato je upravičena do odškodnine iz tega naslova v višini 7.000,00 EUR. Tudi odškodnina iz naslova strahu je odmerjena prenizko, tudi pri tej odmeri sodišče ni v zadostni meri upoštevalo subjektivnega pogleda tožnice. Pri tem je sodišče tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede razloga izhoda tožnice iz U. dne 1.12.2002, odšla je zato, ker so ji poseg prestavili na dan 7.12.2012. Meni, da je upravičena do odškodnine iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR. Ne strinja se z zaključkom, da ni upravičena do odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila tožnica, več kot eno leto po operaciji, 8.12.2010 na pregledu pri dr. P. v V., kjer so ugotovili prosto gibljivost, bolečo pogačico, atrofijo desnega kvadricepsa ter hondromalacijo pogačice ter znake nestabilnosti, zaradi česar so ji priporočali ponovno operacijo. Navedeno potrjuje trditve tožnice o zmanjšanju življenjske aktivnosti. Tožnica je zaradi omejene in boleče gibljivosti kolena manj zmožna za aktivnosti, ki zahtevajo hitre, sunkovite in skrajne gibe z desno nogo, ovirana je pri gospodinjskih opravilih, tudi v poklicnem življenju je soočena z bistvenimi omejitvami, zaradi česar doživlja tudi intenzivne duševne bolečine, kar bo trajalo tudi v bodoče, zaradi pričakovane obrabe, saj hrustanca ni mogoče nadomestiti ali obnoviti. Iz sodne prakse je razbrati, da je pri poškodbah sprednje križne vezi, hrustanca in meniskusa običajno, da se prizna odškodnina iz tega naslova, iz zavarovalniške prakse in splošnih pogojev nezgodnih zavarovanj pa izhaja, da se pri tovrstnih primerih prizna tudi invalidnost. Meni, da je iz tega naslova upravičena do odškodnine v višini 5.000,00 EUR. Sodišče bi ji moralo prisoditi tudi odškodnino iz naslova skaženosti, poškodovano koleno tožnici zateče po dveh urah hoje in takrat šepa, ima tudi dve manjši brazgotini od artroskopije. Pravična odškodnina iz tega naslova bi bila odškodnina v višini 800,00 EUR. Tožena stranka obrestnega dela zahtevka ni prerekala, ni prerekala trditve, da je tožnica po pooblaščencu že dne 25.5.2010 toženi stranki poslala odškodninski zahtevek, ki ga je ta tudi prejela. Tožena stranka je zato bila po poteku štirinajstih dni v zamudi (934. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Tožena stranka je sicer v zamudi tudi po 20. a členu ZOZP – D, saj v roku treh mesecev ni odgovorila na zahtevo tožnice.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pravilno in zakonito je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 22.4.2013 delno umaknila tožbo glede zneska 2.000,00 EUR (iz naslova nematerialne škode zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 9.6.2010 dalje. Vloga tožnice je bila jasna in jo je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in tolmačilo (3. točka obrazložitve). Pravilno je izpostavilo, da je tožnica sama jasno zapisala, da sedaj skupno zahteva iz naslova nepremoženjske škode 16.000,00 EUR (7.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 3.000,00 EUR iz naslova prestanega strahu in 6.000,00 EUR za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti). Vloga z delnim umikom je bila toženi stranki posredovana in ta v 15-ih dneh od tedaj, ko je bila obveščena o umiku tožbe, ni izjavila, da umiku nasprotuje, zato se šteje, da je privolila v umik (drugi odstavek 188. člena ZPP). Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

5. Tožnica je bila poškodovana v prometni nesreči dne 30.9.2009, ko je padla z motornega kolesa, na katerega se je vzpenjala (to pa je ravno takrat, zaradi rahlega klanca, pričelo drseti naprej). Pri padcu je utrpela zvin kolenskega sklepa s poškodbo hrustanca in poškodbo zunanjega meniska z manjšim delnim pretrganjem vezi v kolenskem sklepu. V posledici te poškodbe, je bila tožnica dne 7.12.2009 tudi (artroskopsko) operirana.

6. Iz izvedenskega mnenja izvedenca dr. T. B. z dne 8.4.2013 je razvidno, da je tožnica trpela srednje hude bolečine neposredno ob nezgodi, v trajanju približno ene ure, nato pa je imela bolečine lahke stopnje približno štiri mesece (torej do konca decembra 2009). Trpela je tudi določene nevšečnosti – bila je operirana (dvodnevna hospitalizacija), 7-krat je obiskala kontrolno travmatološko ambulanto, specialista fiziatra, enkrat osebnega zdravnika, bila je RTG slikana, 14-krat je obiskala fizikalno terapijo, jemala je zdravila za lajšanje bolečin. Potrebno je bilo nošenja longete in uporaba bergel, narejena je bila punkcija kolena. Po prejemu izvedenskega mnenja je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 22.4.2013 izrecno zapisala, da izvedensko mnenje sprejema „v delu, ko govori o dolžini zdravljenja, telesnih bolečinah in nevšečnostih zdravljenja ter na ta del nima pripomb in se na navedbe v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, razen t.č. 11 izvedenskega mnenja“. Sama je torej potrdila, da je srednje hude bolečine trpela eno uro, nato pa še bolečine lahke stopnje približno štiri mesece, zato so njene drugačne pritožbene navedbe že iz tega razloga neupoštevne. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, zakaj je slediti izvedenskemu mnenju glede trajanja telesnih bolečin, kot so razvidni iz 27. točke obrazložitve. Tako ni mogoče slediti tožnici, da bolečine v poškodovanem kolenu čuti še sedaj in da jih bo čutila tudi v bodoče. Glede na opisano trajanje in obseg telesnih bolečin, upoštevaje nevšečnosti med zdravljenjem, je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR (od zahtevanih 7.000,00 EUR). V zadostni meri je sodišče prve stopnje pri tem upoštevalo načelo individualizacije višine odškodnine, hkrati pa tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (179. člen OZ).

7. Tožnica je v tožbi pojasnila, da se je ob nezgodi močno prestrašila, v času zdravljenja pa je prestajala tudi sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja, ki se je intenziviral pred in po operativnem posegu. Izvedenec dr. B. pa je ocenil, da je tožnica ob škodnem dogodku utrpela zelo kratkotrajen primarni strah srednje hude intenzitete v trajanju slabe minute, kasneje pa je bil pri tožnici še približno 4 mesece prisoten sekundarni strah zaradi zaskrbljenosti glede izida zdravljenja. Glede na tako opisani strah, upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 1.000,00 EUR, primerna in pravična odškodnina (179. člen OZ).

8. Sodišče prve stopnje je sprejelo oceno izvedenca, kljub drugačnim trditvam tožnice, da pri tožnici ni prišlo do zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki bi se odražalo bodisi v opravljanju posameznih življenjskih aktivnosti z večjimi napori kot prej bodisi v popolni nezmožnosti opravljanja posameznih življenjskih aktivnosti. Izvedenec je pojasnil, da je gibljivost obeh tožničinih kolen povsem enaka, ravno tako tudi njun obseg, kar pomeni, da ni prišlo do upada moči kolen oziroma do atrofije muskulature, in je funkcija poškodovanega kolena popolnoma normalna. Izvedenec je pri svojem mnenju upošteval ugotovitve pregleda z dne 8.12.2010, ki ga pritožnica v pritožbi izpostavlja, vendar na podlagi ostalih podatkov in osebnega pregleda z dne 28.3.2013, kljub temu zaključil, da pri tožnici ni prišlo do trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti (iz zgoraj opisanih razlogov). Res je zaslišan pritrdil, da je pri tožnici zaradi poškodovanega in delno odstranjenega hrustanca v prihodnosti pričakovati hitrejšo obrabo poškodovanega kolena (kdaj pa bo do tega prišlo, ne more napovedati), vendar je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tudi iz naslova bodoče škode utemeljeno zavrnilo z življenjsko in izkustveno sprejemljivim razlogom, da se, upoštevaje že siceršnjo pričakovano starostno obrabo okončin, življenjska aktivnost tožnice ne bo toliko zmanjšala, da bi pri njej povzročila takšne duševne bolečine, ki bi opravičevale odškodnino iz tega naslova. Pravilno in zakonito je zato tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (179., 182. člen OZ).

9. Tudi skupna odškodnina v višini 6.000,00 EUR (5.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter 1.000,00 EUR iz naslova prestanega strahu) je pravična odškodnina (179. člen OZ), ki je primerljiva z odškodninami za podobno škodo (primerjaj sodno prakso kot jo je izpostavilo sodišče prve stopnje), hkrati pa upošteva tudi vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica, pravilno pa tudi odseva razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

10. Utemeljena pa je pritožba, kolikor se nanaša na odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti od nematerialne škode. Tožnica je že v tožbi zatrjevala, da je dne 25.5.2010 toženi stranki poslala celotno dokumentacijo in odškodninski zahtevek, tožena stranka pa je na dopis odgovorila šele dne 4.4.2011 in plačilo odškodnine odklonila; pri čemer pa je 14-dnevni izpolnitveni rok iz odškodninskega zahtevka potekel najkasneje dne 9.6.2010, zato je tožena stranka od tega dne dalje v plačilni zamudi. Tožena stranka tem dejstvom ni nasprotovala (nasprotovala je temelju in višini odškodnine). Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana, jih ni treba dokazovati in jih sodišču ni treba ugotavljati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Zato ne more biti sporno, da je tožnica odškodninski zahtevek s celotno potrebno dokumentacijo toženi stranki poslala že dne 25.5.2010. Pri tem pa glede teka zamudnih obresti v konkretni zadevi ni možno uporabiti določbe 943. člena OZ (ki se uporablja le za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem, ne pa v primerih direktne tožbe oškodovanca (965. člen OZ), ko obveznost poravna zavarovalnica namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode, in zavarovalnica ne nosi bremena zamude in zamudnih obresti po 943. členu OZ), temveč splošna pravila, ki urejajo odškodninsko obveznost. Tudi ne gre za uporabo drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 20. a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). V konkretnem primeru je bila odgovornost sporna (druga alineja prvega odstavka 20. a člena ZOZP), zato glede zamude ni mogoče uporabiti drugega odstavka tega člena, ampak je ob zaključku, da ZOZP v tem primeru ni uredil zamude, uporabiti splošno določbo 299. člena OZ(1).Tožena stranka je torej prišla v zamudo, ko ni izpolnila obveznosti v roku, ki ga je tožnica v predpravdnem zahtevku določila za plačilo škode (prvi odstavek 299. člena OZ), ta rok pa je bil, po neprerekanih trditvah, štirinajst dni. Tožnici tako pripadajo zakonske zamudne obresti od dosojene nematerialne škode od 9.6.2010 dalje.

11. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo (358. člen ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker je pritožnica s pritožbo uspela le v manjšem obsegu (glede stranske terjatve), pritožbeno sodišče v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov na prvi stopnji ni poseglo, glede pritožbenih pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih pritožnica nosi sama (drugi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Primerjaj komentar 20. a člena v Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, izdajatelja Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana, april 2008.