Jedro

Sodbi sodišč nižjih stopenj ne trdita, da je obsojenka verjetno storila kaznivo dejanje, ampak to ugotavljata z gotovostjo na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi.

Izrek

Zahteva obsojene N.F. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojena N.F. je dolžna plačati 200.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojeni N.F. zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ izrečena kazen eno leto zapora, odvzeto ji je bilo zaseženo mamilo, plačati pa mora tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbi je obsojenka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh "revizijskih razlogov". Navaja, da je sodišče kršilo 4. odstavek 329. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker ni upoštevalo njenih opozoril v zaključni besedi, da bi primerjalna analiza vzorcev heroina, ki je bil zasežen njej in soobsojenemu R.S. izključila možnost, da gre za enak heroin ter, da bi poslušanje drugih posnetkov prestreženih telefonskih razgovorov med njo in tem soobsojencem, ki niso bili poslušani na glavni obravnavi, dokazali resničnost njenega zagovora, da je L.Z. posojala razne knjige in CD-je. Na tehtnici, ki jo je po stališču sodbe uporabljala obsojenka za tehtanje odmerkov heroina, niso bili najdeni njeni prstni sledovi, sodišče ni priskrbelo podatkov, kdaj so bili opravljeni pogovori s telefonom, ki so ga policisti našli v zaklenjenem predalu moževe pisalne mize, čeprav bi to potrdilo zagovor, da obdolženka tega telefona ni uporabljala. Sodišče naj bi obsojenko spoznalo za krivo na podlagi verjetnosti, da je storila kaznivo dejanje, ne pa na podlagi gotovosti in dokazov, saj sodba trdi, da je bila obsojenka "verjetno" lastnica mamila in da ni logično in verjetno, da bi mož hranil tolikšno količino mamil za svoje potrebe. Dalje navaja, da je od leta 1986 opravljala različna dela in pošteno pridobivala sredstva za preživljanje sebe in hčerke ter tudi za pomoč možu, da bi se ozdravil odvisnosti. Tega in drugih okoliščin sodišče ni upoštevalo pri oceni, ali je nevarno, da bi ponovila kaznivo dejanje in s tem v zvezi ali bi bila na mestu pogojna obsodba, ampak je, vsaj pritožbeno sodišče le upoštevalo, da je spet v kazenskem postopku in v priporu. Po obsodbi je mož postal alkoholik, v Avstriji je bil obsojen na štiri leta zapora, bolezen jeter se mu je poslabšala, kljub temu, da sta se razšla, mu je finančno pomagala. Glede na osebne okoliščine je izrečena kazen nesorazmerno visoka v primerjavi z drugimi podobnimi primeri, zato so kršene določbe 14. in 22. člena Ustave o enakosti pred zakonom in enakem varstvu pravic. Graja tudi premajhno aktivnost postavljenega zagovornika. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da navedbe v zahtevi obsojenke za varstvo zakonitosti ne uveljavljajo kršitev zakona, ampak pojasnjujejo okoliščine, ki so jo privedle v storitev kaznivega dejanja in izpodbija izrečeno kazen kot prestrogo.

Zahteva obsojene N.F. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP obsojenec lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi neprimerne kazni, ki je izrečena v zakonskih okvirjih, pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

S trditvami, da sodišče ni izvedlo dokazov, čeprav je obsojenka "opozorila" v končni besedi, da bi jih bilo potrebno izvesti (primerjalno analizo vzorcev mamil in reproduciranje še dodatnih nedoločenih posnetih telefonskih razgovorov), naj bi uveljavljala kršitev določb 4. odstavka 329. člena. Te dajejo strankam pravico, da do konca glavne obravnave predlagajo, naj se priskrbijo novi dokazi. To pomeni, da mora stranka določno predlagati sodišču, kateri dokaz naj se izvede in utemeljiti materialnopravno relevantnost dokaza ter možnost pridobitve in izvedbe predlaganega dokaza. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je obsojenka v zaključni besedi obžalovala, da ni predlagala dokaza o primerjavi vzorcev heroina, vendar se je strinjala s tem, da ni bil izveden, glede poslušanja dodatnih posnetkov telefonskih pogovorov pa, da bi se verjetno na tej podlagi lahko ugotovilo, da je L.Z. posojala knjige in plošče. Iz zapisnika torej izhaja, da obsojenka v zaključni besedi ni jasno in nedvoumo predlagala izvedbo dokazov, niti izkazala njihovo materialnopravno relevantnost, zato določba 4. odstavka 329. člena ZKP ni bila prekršena.

Trditve, da sodišče ni ugotavljalo, ali so bili na tehtnici za tehtanje heroina njeni prstni sledovi in kdaj so bili opravljeni zadnji pogovori s telefonom, ki je bil v zaklenjenem predalu, uveljavljajo nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati.

Zahteva neutemeljeno trdi, da je sodišče obsojenko spoznalo za krivo na podlagi verjetnosti, ne pa dokazanosti, da je storila kaznivo dejanje, kar bi lahko pomenilo kršitev načela "in dubio pro reo" po 1. odstavku 18. člena, 1. odstavku 17. člena in 2. odstavku 355. člena ZKP. Sodba sodišča prve stopnje je na 14. strani v uvodu točke II. sklenila, da je kaznivo dejanje "obtoženki v celoti dokazano", nato analizira zagovor in dokaze. Le glede telefona v zaklenjenem predalu je na 14. strani sodbe navedeno, da je telefon verjetno kdo uporabljal. Sodišče druge stopnje je na 7. strani svoje sodbe presodilo to navedbo in ocenilo, da sicer ni pravilna, vendar pa ni bistvenega pomena za oceno dokazanosti kaznivega dejanja, ker ga dokazuje vrsta drugih dokazov. Sodbi torej ne trdita, da je obsojenka verjetno storila kaznivo dejanje, ampak to ugotavljata z gotovostjo na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi.

Trditev, da je bila obsojenki izrečena strožja kazen kot drugim storilcem v primerljivih zadevah, bi lahko pomenila kršitev načela enakosti pred zakonom po 14. členu in enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, če bi bila utemeljena. Toda zahteva te trditve ni podprla z nobenim podatkom. Vrhovno sodišče le pojasnjuje, da je za to kaznivo dejanje predpisana kazen od enega do deset let zapora, torej je bila obsojenki izrečena kazen prav na spodnji meji predpisane kazni.

Trditev, da postavljeni zagovornik ni dovolj vestno opravil svoje dolžnosti, bi lahko pomenila kršitev obsojenkine pravice do učinkovite formalne obrambe v smislu 3. alineje 290. člena Ustave. Toda obsojenka med postopkom ni zatrjevala, da zagovornik ne opravlja v redu svoje dolžnosti in ni v skladu s 4. odstavkom 72. člena ZKP zahtevala, da se postavi drugega, sodišče samo pa tudi ni ugotovilo, da bi zagovornik nevestno opravljal svojo dolžnost. Zato tudi te navedbe zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Obširne navedbe v zahtevi o pridobivanju sredstev za preživljanje, o odnosih z možem in posledicah obsodbe pri njej in možu, ne utemeljujejo kršitve zakona po 1. odstavku 420. člena ZKP.

Ker zahteva obsojene N.F. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojene N.F. (čeprav nima redne zaposlitve je lastnica večjega stanovanja in osebnega avtomobila in sposobna za delo) in ne posebno zamotanost njene zahteve za varstvo zakonitosti.