Jedro

V primeru, da predlagateljica vloži predlog za začetek stečajnega postopka, ki ne temelji na kateri od v zakonu določenih domnev in poda pomanjkljive trditve in dokaze o obstoju insolventnosti, mora računati, da sodišče ne bo ravnalo tako, kot je to naredilo v primeru prava neuke stranke v zadevi, na katero se sklicuje predlagateljica, in da je sodišče (po tem, ko je vložila le z nekaj stavki utemeljen predlog za začetek stečajnega postopka) ne bo pozivalo, da ustrezno dopolni svoje nepopolne navedbe in predloži manjkajoče dokaze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo upničin predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila upnica (predlagateljica) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da nad dolžnikom začne stečajni postopek, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prav ima pritožnica, ko (ponovno) poudarja, da pri izkazovanju insolventnosti predlagatelj stečajnega postopka ni omejen le na izkazovanje domnev, saj te služijo zgolj kot pomoč pri izkazovanju insolventnosti, dopuščeno pa je dokazovanje insolventnosti na drug način. Vendar višje sodišče ugotavlja, da je to upoštevalo tudi sodišče prve stopnje: po tem, ko je ugotovilo, da se upnica v predlogu za začetek stečajnega postopka ni izrecno sklicevala na v zakonu določene domneve glede obstoja insolventnosti, je presojalo njene trditve in predložene dokaze, s katerimi je izkazovala dolžnikovo insolventnost. ZFPPIPP je za lažje ugotavljanje predpostavke insolventnosti v 14. členu določil dva sklopa izpodbojnih domnev o njenem obstoju. To kaže na to, da je sicer (ko se predlog za začetek stečaja ne opira na domneve) dokazovanje in ugotavljanja obstoja te procesne predpostavke bistveno težje in mora predlagatelj v takem primeru bistveno bolj utemeljiti svoj predlog za začetek stečaja. Tega pa za predlog upnice ni mogoče trditi. Sodišče prve stopnje je po oceni višjega sodišča ravnalo pravilno, ko si je pri presoji, ali je upnica uspela izkazati dolžnikovo insolventnost, pomagalo z v zakonu določenimi domnevami tako, da je upničine trditve in dokaze presojalo v luči zakonskih določb, ki opredeljujejo navedene domneve. Mogoče je sicer, da bi bila trajnejša nelikvidnost ali dolgoročna plačilna nesposobnost podana tudi v primeru, da ne bi bili podani razlogi, ki jih ZFPPIPP določa v domnevah insolventnosti, vendar višje sodišče ugotavlja, da česa takega upnica s svojimi zelo poenostavljenimi in pavšalnimi trditvami ni uspela izkazati.

5. Pritožnica neutemeljeno opozarja, da dolžnik v ugovoru ni uspel izpodbiti domneve dolgoročne plačilne nesposobnosti po 1. točki 14. člena ZFPPIPP. V primeru, da se upnik v predlogu za začetek stečajnega postopka ne sklicuje na domneve, je upnik tisti, ki mora dokazati obstoj insolventnosti. Le v primeru zatrjevane (izpodbojne) domneve je dolžnik tisti, ki mora dokazati neobstoj insolventnosti. Če pa se je upnica odločila za težjo pot, ni mogoče zahtevati od dolžnika, da (brez zadostnih trditev in dokazov upnika) izpodbija (nezatrjevano) domnevo. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je presojalo navedbe in dokaze upnice v luči v zakonu določenih domnev, po oceni višjega sodišča pravilno ugotovilo, da upnica ni izkazala dolžnikove insolventnosti.

6. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko upnice ni pozivalo k dopolnitvi predloga, da bi navedla dodatna dejstva in dokaze, iz katerih bi izhajalo, da je dolžnik insolventen. S tem, ko je upničin predlog poslalo dolžniku v odgovor, je očitno štelo, da predlog vsebuje vse, kar je določeno v 232. členu ZFPPIPP. Ni mogoče reči, da je upničin predlog formalno pomanjkljiv, saj je navedla dejstva, na katera opira zahtevek in predlagala dokaze. V primeru, da predlagateljica (ki ni prava neuka stranka) vloži predlog za začetek stečajnega postopka, ki ne temelji na kateri od v zakonu določenih domnev in poda pomanjkljive trditve in dokaze o obstoju insolventnosti, mora računati, da sodišče ne bo ravnalo tako, ko je to naredilo v primeru prava neuke stranke v zadevi, na katero se sklicuje predlagateljica (Cst 287/2011), in da je sodišče (po tem, ko je vložila le z nekaj stavki utemeljen predlog za začetek stečajnega postopka) ne bo pozivalo, da ustrezno dopolni svoje nepopolne navedbe in predloži manjkajoče dokaze. To bi v konkretnem primeru presegalo razjasnjevalno dolžnost sodišča, še posebej glede na to, da gre v tem primeru za predlagateljico, ki ima na razpolago vse ustrezno znanje in podatke za takšno utemeljitev predloga, ki ne bo potreboval pomoči sodišča, da bi mu bilo mogoče ugoditi. Na pomanjkljivosti predloga pa je predlagateljico opozoril tudi dolžnik v svojem odgovoru na predlog za začetek stečajnega postopka in tudi zaradi tega to ni bilo dolžno storiti še sodišče prve stopnje.

7. S tem se izkaže, da pritožba upnice ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).