Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zgolj pravnomočni sklep Računskega sodišča ne zadostuje kot dokaz, da je toženec plačila iz različnih naslovov kot izhajajo iz sklepa Računskega sodišča, prejel nezakonito. Čeprav je sklep Računskega sodišča RS pravnomočen, zavezuje le tožečo stranko, saj tožena stranka v postopku nadzora ugotavljanja nezakonitih izplačil pri pravni prednici tožeče stranke ni bila udeležena. Zato tožeča stranka nezakonitosti izplačil tožencu ne more dokazovati le posredno s sklepom Računskega sodišča, temveč bi morala predložiti konkretne listine, iz katerih bi bilo razvidno, iz katerih naslovov je bilo tožencu kaj izplačano. Šele tako bi sodišče lahko ugotovilo, ali so bili sklepi pravne prednice tožeče stranke, ki so bili podlaga za sporna izplačila, nezakoniti.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 522.158,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1998 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 42.840,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.
Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je izpodbijana sodba napačna in neutemeljena. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo le dokaz z vpogledom v dopis tožeče stranke, s katerim ta zahteva vrnitev vtoževanega zneska in sklep Računskega sodišča RS z dne 10.10.1995 ter izračun zneskov. Tako izvedeni postopek pa po njenem mnenju ne daje osnove za ugotovitev utemeljenosti zahtevka. Sodišče namreč v obrazložitvi ne pove ničesar o izvedenem dokazu, prav tako pa ničesar o izračunih, ki jih je vložila v spis tožeča stranka in za katere ni znano, niti kdo jih je pripravil. Napačna je tudi odločitev sodišča glede zavrnitve predlaganih dokazov, ki jih je toženec predlagal v postopku. Ne le, da bi morala te dokaze ponuditi in predložiti tožeča stranka, saj gre za sklepe njenega pravnega prednika, vendar tožeča stranka ni izkazala niti tega, da bi tožencu sploh izplačala kaj od tega, kar vtožuje. Tožeča stranka ni tako izkazala niti temelja niti višine svoje terjatve, pač pa terjatev in zahtevek utemeljuje zgolj s sklepom računskega sodišča in nekakšnimi izračuni, ki samo navajajo, kaj naj bi bilo plačano, ne dokazujejo pa, da je toliko in prav to toženec tudi dejansko prejel. Ker iz navedenih razlogov odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti, je mnenja, da je sodišče s tem bistveno kršilo določbe postopka. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča glede ugovora aktivne legitimacije. Vsekakor je tožeča stranka ena od pravnih naslednikov Občine Ljubljana Bežigrad, vendar pa ni edini naslednik in se sodišče napačno sklicuje na določbe Zakona o lokalni samoupravi.
Pritožba je utemeljena.
Pritožba sicer nima prav glede ugovora aktivne legitimacije in so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. V zvezi s tem je potrebno poudariti, da je na podlagi Zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območjih (Ur.l. RS št. 60/94 - 75/98) bilo na območju Mesta Ljubljane poleg tožeče stranke ustanovljenih še 9 občin, ki so vse pravne naslednice prvotnega Mesta Ljubljane. Ta zakon je določil nasledstvo vseh teh občin. Zato so vse novo nastale občine pravne naslednice Mesta Ljubljane do sklenitve sporazuma o delitvi premoženja in ureditvi drugih medsebojnih premoženjsko-pravnih razmerjih ter enotne sospornice. Že iz razloga, ker so enotne sospornice, pa se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki (196. člen ZPP). V zvezi z vprašanjem delitve premoženja in ureditve medsebojnih premoženjsko-pravnih razmerjih, je potrebno še opozoriti, da je vse premoženje Mesta Ljubljana še vedno last novih občin. Gre za lastnino več oseb na nerazdeljenih stvareh, torej za skupno lastnino pri katerih deli še niso določeni, čeprav so določljivi. To velja tako za aktivo kot tudi za pasivo premoženja. Iz tega torej sledi, da lahko tožeča stranka sama vloži tožbo zoper toženo stranko.
Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za presojo odločitve kot edini dokaz vzelo le pravnomočni sklep Računskega sodišča, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ne zadostuje kot dokaz, da je toženec plačila iz različnih naslovov, kot to izhaja iz sklepa Računskega sodišča, prejel nezakonito. Ne glede na to, da je sklep Računskega sodišča RS pravnomočen, je potrebno ugotoviti, da ta sklep zavezuje le tožečo stranko, saj tožena stranka v postopku nadzora ugotavljanja nezakonitih izplačil pri pravni prednici tožeče stranke ni bila udeležena. Zaradi tega tožeča stranka nezakonitosti izplačil tožencu ne more dokazovati le posredno s sklepom Računskega sodišča, temveč bi morala predložiti konkretne listine, iz katerih bi bilo razvidno, iz katerih naslovov je bilo tožencu kaj izplačano. Šele na tej podlagi bi lahko sodišče ugotovilo, ali so bili sklepi pravne prednice tožeče stranke, ki so bili podlaga za sporna izplačila, nezakoniti. Vseh teh okoliščin, ki so pomembne za presojo odločitve, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, niti ni v tej smeri izvajalo dokazov. Zaradi tega je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo in v posledici tega tudi zmotno uporabilo materialno pravo.
Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob ustreznem dokaznem predlogu strank dokazni postopek dopolniti v nakazani smeri in šele nato bo lahko o zahtevku tožeče stranke ponovno meritorno odločilo.
Izrek o stroških temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.