Jedro

Ob ustrezni obrazložitvi in zakoniti podlagi ugotovljenega pripornega razloga ni potrebe za obrazložitev, zakaj v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev milejši ukrepi.

Izrek

Zahtevi obtoženega E.K. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.10.2001 spoznalo obtoženega E.K. za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 3. in 1. odstavku 217. člena KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ in kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ in mu po določitvi posameznih kazni izreklo enotno kazen šest let zapora. Ob izreku sodbe je to sodišče s sklepom z dne 3.10.2001 zoper obtoženega E.K. iz pripornega razloga po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), to je zaradi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, pripor podaljšalo.

Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pritožbi obtoženega E.K. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Obtoženec E.K. je dne 28.11.2001 vložil na Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije uvodoma navedena sklepa spremeni tako, da pripor nadomesti s hišnim priporom ob sprejetju ponujene varščine, upoštevanju dane obljube v obliki zaveze ter ob predlaganem odvzemu potne listine, kot komplementarnih ukrepov za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti v kazenskem postopku ali izda sodbo, s katero v celoti razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča in zadevo vrne v novo odločanje.

Obtoženčev zagovornik je dne 16.11.2001 vložil na Okrožno sodišče v Ljubljani zoper uvodoma navedeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in navedeni sklep razveljavi ter obtožencu odpravi pripor, podrejeno pa, da napadeni sklep razveljavi in ga spremeni tako, da odrejeni pripor nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo obtoženca za varstvo zakonitosti meni, da je le-ta neutemeljena. Sodišči nista kršili določb 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sta v obeh sklepih navedli razloge o vseh odločilnih dejstvih, pomembnih za odločitev o podaljšanju pripora iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po izreku obsodilne sodbe, z navedbo vseh potrebnih razlogov, ki utemeljujejo oba priporna razloga. Pri tem je navedeno tudi, da glede na vse razloge pripora ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom. Glede obtoženčevega nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem glede obstoja pripornih razlogov pa zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vlagati.

Prav tako je vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obtoženčev zagovornik, podala mnenje, da zahteva ni utemeljena. Ne drži trditev obdolženčevega zagovornika, da bi sodišče prekršilo določbe kazenskega postopka. Iz obrazložitve napadenega sklepa jasno izhajajo razlogi za odločitev o podaljšanju pripora iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Pripor je bil obtožencu podaljšan po izreku obsodilne sodbe. Pritožbeno sodišče je tudi navedlo, da je stopnja nevarnosti, da bi obdolženec pobegnil ali ponavljal kazniva dejanja, tako visoka, da pripora ni mogoče nadomestiti z nobenim od milejših ukrepov, tudi ne z varščino in hišnim priporom. Nato pa je natančno navedlo razloge, ki so sodišče vodili pri odločitvi. Navedba v zahtevi, da ne obstaja ponovitvena nevarnost, predstavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in ne more biti predmet obravnave v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Obtoženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da pritožbeno sodišče za izdajo napadenega sklepa ni imelo podlage v zakonu oziroma za izdajo takega sklepa ni obstajala dejanska podlaga, ko sodišče zgolj ponavlja, kar je bilo navedeno že v dosedanjih sklepih do izdaje spornega sklepa. Pri tem je pritožbeno sodišče prezrlo, da so obtoženčevi starši poleg predloga za odreditev hišnega pripora ponudili varščino, ki sploh ni majhna. Ta varščina predstavlja celotno premoženje obtoženčevih staršev. Obtoženčeva navezanost na starše izključuje nadaljnji obstoj begosumnosti pri obtožencu, zato naj bi bil logičen zaključek, da obtoženec, kolikor mu bi bil ob ponujeni varščini odrejen hišni pripor, zagotovo ne bi pobegnil, ko bi s tem spravil svoje starše na beraško palico.

Opustitev odločanja pritožbenega sodišča o ponujeni varščini, ki se izrecno omenja v pritožbi, predstavlja po mnenju vložnika bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Povsem enake pomisleke v zakonitost in pravilnost obeh napadenih sklepov v zvezi s pripornim razlogom begusumnosti navaja v svoji zahtevi obtoženec sam z obširnimi navedbami razlogov, ki bi narekovali nadomestitev pripora s hišnim priporom, varščino in izročitvijo potne listine. Pri tem trdi, da mu sodišči nista odgovorili na argument, da je državljan Republike Slovenije, da se je nahajal ves čas na znanem naslovu in se ni skrival. Njegova istovetnost je ugotovljena in ni drugih okoliščin, ki bi kazale, da bi pobegnil. Poskus pobega oziroma pobeg domov na znani naslov ne kažeta na nevarnost, da bi pobegnil, če bi bil izpuščen na prostost kot mu očitata napadena sklepa. Ob tem še opozarja, da je sporna pravna narava drugih okoliščin iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ki po ZKP ni definirana oziroma so posebne okoliščine, navedene v 3. odstavku 201. člena ZKP, z naštevanjem kršitev posameznih ukrepov za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti v postopku, pri čemer naj bi poskus kršitev ali kršitev 200. člena ZKP ne bi bila navedena. Obtoženec še očita kršitev 7. člena ZKP, ko sodišči upoštevata le obremenjujoče okoliščine, ne pa tudi okoliščine, ki so obtožencu v korist, pri čemer mu zlasti ni moč očitati, da se je na znanem naslovu skrival in bil tako v teku postopka nedosegljiv sodišču. Glede na stanje postopka, ko je ta na prvi stopnji zaključen, so razlogi begosumnosti prenehali, saj naj bi bila uspešna izvedba kazenskega postopka že dosežena, končna uspešnost tega postopka pa nedvomno zagotovljena. Navzočnost v pritožbenem postopku pa bi bila ob hišnem priporu, varščini in drugih ukrepih zagotovljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v napadenih sklepih niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče nista zagrešili očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj imata oba navedena sklepa povsem zadostne in glede na podatke spisa pravilne razloge o obstoju pripornega razloga begosumnosti tudi po izreku prvostopne sodbe obtožencu. Pri tem je v obeh napadenih sklepih zadovoljivo obrazloženo, zakaj ne pridejo v poštev drugi ukrepi (milejši) za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti v kazenskem postopku. Kolikor se obtoženec v svoji zahtevi ne strinja z dejanskimi ugotovitvami o obstoju okoliščin, ki so podlaga za ugotovitev obstoja pripornega razloga begosumnosti, napada dejansko stanje, ki ne more biti predmet ocene v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (2. odstavek 420. člena ZKP). Glede na povedano Vrhovno sodišče ugotavlja, da imata oba napadena sklepa, ne glede na to, da se pritožbeni sklep ne ukvarja s pritožbenimi izvajanji obtoženca o ponujenih nadomestnih ukrepih, zadostne in pravilne razloge. O kakršnikoli kršitvi 1. odstavka 371. člena ZKP v tem delu zahteve ni mogoče govoriti. Ob ustrezni obrazložitvi in zakoniti podlagi ugotovljenega pripornega razloga tako ni nobene potrebe za obrazložitev, zakaj drugi, milejši ukrepi, v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev. Zato v tej opustitvi ni nobene kršitve kazenskega postopka.

Obtoženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zatrjuje, da ta ne obstaja. Meni, da ne glede na dejstvo, da je obtoženec še vedno prepričan v svojo nedolžnost, je treba vendarle ugotoviti, da se z izrečenim hišnim priporom da učinkovito preprečiti morebitno izvrševanje novih kaznivih dejanj. Vztrajanje, tudi pritožbenega sodišča, na obstoju tega pripornega razloga, naj bi bila po mnenju vložnika bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ob tem naj bi bil napačno uporabljen tudi kazenski zakon na škodo obtoženca.

Obtoženec v zahtevi glede ponovitvene nevarnosti vztraja pri prav tako obsežnih izvajanjih kot v pritožbi in trdi, da ne sodišče prve stopnje ne pritožbeno sodišče nista obrazložili skladno z zakonom podaljšanje pripora iz tega pripornega razloga, ki po mnenju vložnika ne obstaja. Obtoženec na v pritožbi podane ugovore in stališča od pritožbenega sodišča ni dobil nobenega stališča o njegovem mnenju in je nesprejemljivo stališče na sklepanje o obstoju tega pripornega razloga iz števila kaznivih dejanj, njihove vrste in načina izvršitve. V zvezi z načinom storitve ne prvostopno ne pritožbeno sodišče nista razjasnili teh okoliščin oziroma dejstev in pri tem napada ugotovitve v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje. Dalje navaja, kaj vse bi moral eventuelno vsebovati sklep v zvezi s tem pripornim razlogom glede osebnih lastnosti priprtega, pa tega nima. Pri tem meni, da ne gre za dejanska vprašanja, ampak pravna vprašanja, na katere v napadenih sklepih ni bilo odgovorjeno. Tudi v tem delu svoje zahteve vložnik meni, da bi moral dobiti obrazložitev glede na svoje pritožbene in druge predloge, zakaj kakšen drug ukrep, razen pripora, ne pride v poštev. Vložnikovi pomisleki veljajo tudi v zvezi z opredeljevanjem ogrožane varnosti ljudi oziroma njihovega premoženja kot podlagi za ponovitveno nevarnost. Vložnik je bil do dosedanjega pripora več kot 3 leta na prostosti, pri čemer ni storil nobenega kaznivega dejanja. Vložnik tako meni, da so poleg bistvenih kršitev določb postopka iz 7. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, podane tudi druge kršitve določb kazenskega postopka, in sicer 15., 16., 17., 76., 192., 199.a, 200., 201. in 209. člena ZKP, od katerih so nekatere odločilno vplivale na zakonitost sodne odločbe. Tako je kršen 15. člen ZKP, ker je državno tožilstvo zlorabilo pravice, ko je dalo zakonsko neustrezen predlog, ki je nasprotoval predlogu obrambe. Obtožencu ni bil zagotovljen v postopku položaj enakopravnih strank, pri čemer naj bi bil kršen 16. člen ZKP, saj tožilstvo svojih predlogov in stališč ni obrazložilo, sodišče pa ni preizkusilo dejstev v korist obtoženca in tako postavlja tožilstvo v privilegiran položaj. Člen 76. ZKP pa naj bi bil kršen s tem, ko napadena sklepa ne vsebujeta vsega, da bi se dala obravnavati in ju zato tudi ni mogoče preizkusiti. Vložnik razlaga po njegovem posebno hude kršitve določb postopka pri odločanju o podaljševanju pripora, ko se, kot ponovno zatrjuje, ne upošteva in ne daje odgovorov na obtoženčeve predloge in pritožbena izvajanja v zvezi z nadomestnimi ukrepi, kar naj bi predstavljalo tudi poseg ne samo v njegove, ampak tudi v pravice obtoženčevih svojcev, ko se mu omejuje svoboda združevanja. Končno pa po mnenju vložnika obe sodišči s svojimi odločitvami v napadenih sklepih nista sledili sodni praksi. Pri tem vložnik navaja konkretne primere odprave pripora in nadomestitev pripora s hišnim priporom, celo brez varščine in pri tem opozarja, da je vložniku kršena pravica enakosti pred zakonom.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da nobena od zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, kazenskega zakona pa tudi Ustave RS, ki jo v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti očitata vložnika napadenima sklepoma, ni podana. Kot že prej povedano v zvezi s pripornim razlogom begosumnosti, ni nobene potrebe, da se ob ustrezno pravilno in zakonito obrazloženem pripornem razlogu razpravlja še o predlogih in pritožbenih trditvah in predlogih obrambe oziroma obtoženca samega glede predlagane uporabe drugih ukrepov za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti v kazenskem postopku. Tako prvostopno sodišče kot pritožbeno sodišče sta v napadenih sklepih ponovitveno nevarnost kot priporni razlog povsem zadostno in pravilno obrazložili glede na zahteve 3. točke 1. odstavka in 3. odstavka 201. člena ZKP. Kolikor se vložnika ne strinjata z ugotovljenimi dejanskimi podlagami, s tem napadata dejansko stanje o posebnih okoliščinah, ki ne more biti glede na 2. odstavek 420. člena ZKP predmet presoje z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ob izkazani stopnji verjetnosti so vsa izvajanja predvsem obtoženca v smeri neobstoja posameznih dejstev, ki se ugotavljajo v prvostopni sodbi, neupoštevna in bodo predmet ocene v rednem pritožbenem postopku.

Glede na povedano obe zahtevi tudi v tej smeri po oceni Vrhovnega sodišča nista utemeljeni.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da ni podana nobena zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka niti kazenskega zakona, obe zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).