Jedro

Neplačevitost dolžnika (kot objektivno stanje) je eden od elementov objektivnega pogoja izpodbojnosti (drugi odstavek 255. člena OZ). V pravni teoriji in sodni praksi je bilo oblikovano stališče, da če lahko upnik uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način, tudi s težavami, pogoji za izpodbijanje niso podani. Dokazno breme o tem, da do poplačila ne more priti drugače kot z izpodbojno tožbo, je na upniku. V pravni teoriji in sodni praksi je bilo oblikovano tudi stališče, da pride kot dokaz dolžnikove objektivne neplačevitosti v poštev predvsem dejstvo, da je bila izvršba denarne terjatve na dolžnikovo premoženje delno ali v celoti neuspešna. Kar pa ne pomeni, da je neuspešna izvršba edini možni dokaz dolžnikove objektivne neplačevitosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 4. 2025 ugodilo tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe in toženki do pravnomočnega zaključka postopka prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin - parcel 873/13, 873/35 in 1244/306, vse k. o. X, ter odredilo vpis prepovedi v zemljiški knjigi. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi.

2.Toženka se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP,

v zvezi s 15. členom ZIZ.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodi in postopek zavarovanja ustavi, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih v stroškovno breme tožnice.

Trdi, da tožnica ni dokazala objektivnega pogoja izpodbojnosti - dolžnikove neplačevitosti. Ni predložila dokazov o tem, da bi k plačilu svoje terjatve najprej pozvala oba glavna dolžnika (posojilojemalca), oziroma da bi zoper njiju sprožila postopek izterjave. Prav tako ni dokazala, da bi zahtevala plačilo od drugih dveh pogodbenih zavezancev, od zastavitelja A. A. ali od solidarnega poroka - družbe B., d. o. o. Vsebinski pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je dokazanost dejstva, da upnik ni uspel z izterjavo svoje terjatve na dolžnikovo premoženje. Sodišče ni upoštevalo, da tožnica zoper družbo B., d. o. o. ni sprožila izvršilnega postopka.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica z vloženo paulijansko tožbo izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika - prodajno pogodbo, ki jo je sklenil s toženko. Zahteva razveljavitev (izgubo) pogodbenih učinkov v razmerju do sebe, in sicer do višine svoje terjatve do dolžnika iz naslova zakonske subrogacije, ter dopustitev poplačila te terjatve iz vrednosti nepremičnin, ki so bile predmet prodaje. Med postopkom je tudi predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje vtoževane nedenarne terjatve, s katero je zahtevala prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, ki so predmet dajatvenega dela tožbenega zahtevka. Za zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo mora upnik s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala (1. odstavek 272. člena ZIZ). Poleg te predpostavke mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvah, da je verjetno, da vtoževana terjatev obstaja in da obstaja nevarnost, da bo njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena.

6.V dejansko podlago izpodbijanega sklepa so zajeta naslednja pravno pomembna dejstva:

Več pogodbenih strank - C. C. kot posojilodajalec in zastavni upnik, družba D., d. o. o., in E. A. kot posojilojemalca in zastavitelja, tožnica in A. A. kot zastavitelja ter družba B., d. o. o., kot solidarni porok in odstopnik - je 4. 5. 2018 v notarskem zapisu sklenilo posojilno pogodbo (za znesek 500.000 EUR, ki sta se ga posojilojemalca zavezala vrniti najkasneje do 31. 12. 2018) in sporazum o zavarovanju denarne terjatve. Tožnica je posojilodajalcu, ki je zoper njo sprožil izvršilni postopek, plačala skupno 81.737,82 EUR. Družba B., d. o. o., je s toženko kot kupko 28. 9. 2021 sklenila prodajno pogodbo, katere predmet so bile tri nepremičnine (parcele 873/13, 873/35 in 1244/306, vse k. o. X), ki so bile predhodno predmet dveh pogodb o finančnem lizingu, sklenjenih med družbama F., d. o. o., in B., d. o. o. Toženka je hči direktorja in družbenice družbe B., d. o. o.

7.Sodišče prve stopnje je (s stopnjo verjetnosti) ugotovilo, da so za izpodbijanje izpolnjeni vsi splošni objektivni pogoji iz 255. člena OZ

(zapadlost upnikove terjatve, dolžnikova neplačevitost, obstoj izpodbojnega pravnega dejanja in oškodovanje upnika s tem dejanjem) in subjektivni pogoj iz 3. odstavka 256. člena OZ: (1) tožnica, ki je z delno izpolnitvijo obveznosti iz posojilne pogodbe vstopila v pravni položaj upnika (275. člen OZ), ima do družbe B., d. o. o., zapadlo terjatev v višini 81.737,82 EUR; (2) družba B., d. o. o., nima drugega vrednejšega premoženja, iz katerega bi se tožnica lahko poplačala: v času sklenitve prodajne pogodbe je imela blokiran transakcijski račun, poslovala je z izgubo, zaradi sporne prodaje nima nepremičnega premoženja, prav tako ni lastnica premičnin;

(3) izpodbojno dejanje je sklenitev prodajne pogodbe, ki glede na neizkazanost dogovora med toženko, njenim očetom oziroma direktorjem družbe B., d. o. o. in toženkinim dedkom G. G., da obveznosti po lizing pogodbah odplača dedek z namenom, da nepremičnine podari vnukinji, šteje za neodplačno razpolaganje

, storjeno v škodo upnikov (cilj pogodbe je bil prenos premoženja v toženkino lastninsko sfero, da družba ostane brez vrednejšega premoženja, iz katerega bi se lahko upniki poplačali); (4) vsi pogodbeni akterji (vključno s toženko, ki so ji bile znane razmere v podjetju njenih staršev) so se zavedali, da z odtujitvijo nepremičnin škodujejo upnikom družbe. Tožba je tudi pravočasna, vložena v roku iz 257. člena OZ (rok, ki je začel teči z vknjižbo lastninske pravice v toženkino korist, do vložitve tožbe še ni potekel). Presoja sodišča prve stopnje, da je podana tudi predpostavka iz 1. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ, pa ima podlago v ugotovitvi, da je toženka pomagala staršem skriti premoženje pred upniki, zato je verjetno, da bo s takimi ravnanji nadaljevala (in premoženje prenesla na tretjo osebo).

8.Vse pritožbene navedbe je mogoče strniti v grajo, da tožnica ni dokazala dolžnikove neplačevitosti. Neplačevitost dolžnika (kot objektivno stanje) je eden od elementov objektivnega pogoja izpodbojnosti (2. odstavek 255. člena OZ). V pravni teoriji

in sodni praksi je bilo oblikovano stališče, da če lahko upnik uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način, tudi s težavami, pogoji za izpodbijanje niso podani. Dokazno breme o tem, da do poplačila ne more priti drugače kot z izpodbojno tožbo, je na upniku. V pravni teoriji

in sodni praksi je bilo oblikovano tudi stališče, da pride kot dokaz dolžnikove objektivne neplačevitosti v poštev predvsem dejstvo, da je bila izvršba denarne terjatve na dolžnikovo premoženje delno ali v celoti neuspešna.

Kar pa ne pomeni, da je neuspešna izvršba edini možni dokaz dolžnikove objektivne neplačevitosti. Ni torej mogoče pritrditi pritožbeni tezi, da upnik zadosti dokaznemu bremenu le v primeru, če izkaže, da je bil zoper dolžnika vložen predlog za izvršbo, ki je bil dovoljen, vendar izvršba ni bila uspešna. Ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožnica v pritožbi ne prereka (da je imela družba B., d. o. o., že ob sklenitvi prodajne pogodbe blokiran transakcijski račun, da je poslovala z izgubo in da nima premoženja na aktivni strani bilance), nakazujejo, da dolžnik nima unovčljivega premoženja, iz katerega bi se lahko tožnica v izvršbi poplačala. Trditveno in dokazno breme o nasprotnem - da ima dolžnik dovolj sredstev za poplačilo, je bilo na toženki

Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (7. in 212. člen ZPP).

Po podatkih v spisu (priloga A20) je tožnica zoper družbo B., d. o. o., vložila predlog za izvršbo (ob tem se je sklicevala na posojilno pogodbo, 275. člen OZ in opravljena delna plačila), ki je bil zavrnjen z razlogi, da predložene listine ne predstavljajo izvršilnega naslova zoper dolžnika kot solidarnega poroka ter da izvršilni postopek ni namenjen ugotavljanju višine dolga in pravnega interesa po zakonski subrogaciji (upnica mora najprej v pravdi izposlovati ustrezen izvršilni naslov).

Če se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (solidarno poroštvo) (3. odstavek 1019. člena OZ).

Glej sklep VSRS III Ips 7/2014 z dne 19. 5. 2015 (17. točka obrazložitve): Kumulacija ali vrstni red unovčevanja solidarnih osebnih zavarovanj torej ni zakonsko predpisan. Vzpostavitev take obveznosti kot pogoja za izpodbijanje pravnih dejanj posameznega dolžnika bi v razmerju do upnika negirala namen institita solidarnosti, ki je namenjen enostavnejšemu in hitrejšemu poplačilu upnika od tistega solidarnega dolžnika, od katerega bo po njegovem mnenju najlažje prišel do (polnega) plačila svoje terjatve...

Glej M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 255.

Kot izhaja iz sklepa o poplačilu Okrajnega sodišča v Domžalah I 258/2022 (priloga A12), se je upnik (posojilodajalec) v izvršilnem postopku zoper tožnico poplačal iz kupnine, pridobljene s prodajo njene nepremičnine.

Zveza: