Jedro

Tožnik v predlogu za taksno oprostitev ni zatrjeval preživninske obveznosti, zato sodišče pravilno le te ni upoštevalo. Ker je obročno plačilo sodne takse ena od oblik taksne oprostitve, mora sodišče začeti s postopkom obravnavanja tožbe, neplačani, a zapadli del sodne takse pa se prisilno izterja. Plačilo posameznega obroka sodne takse tako ni več procesna predpostavka za obravnavanje vloge.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki 2 izreka delno spremeni tako, da se datumi zapadlosti posameznih zneskov (28. 2. 2011, 30. 3. 2011, 30. 4. 2011, 30. 5. 2011 in 30. 6.2011) nadomestijo z datumi 30. 9. 2011, 30. 10. 2011, 30. 11. 2011, 30. 12. 2011 in 30. 1. 2012, v točki 3 izreka pa se odločitev sodišča prve stopnje razveljavi. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijani točki 1 in v še izpodbijanem ter nespremenjenem delu točke 2 izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni ugodilo predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks (točka 1 izreka), dovolilo pa ji je obročno plačilo zapadle sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 567,00 EUR v petih zaporednih mesečnih obrokih v višini 113,40 EUR, ki zapadejo v plačilo z dnem 28. 2. 2011, 30. 3. 2011, 30. 4. 2011, 30. 5. 2011 in 30. 6. 2011 (točka 2 izreka), nadalje je tožečo stranko še poučilo, da se bo štela tožba za umaknjeno, če v danih rokih ne bo plačala sodne takse (točka 3 izreka).

Tožnik je zoper sklep sodišča prve stopnje vložil pravočasno pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozoril je, da je že v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks natančno navedel in izkazal, da je delavec brez poklica in da mu po izvršbi I 309/2007 ostane za preživljanje le 180,00 EUR. Predlogu za taksno oprostitev je priložil izjavo o premoženjskem stanju, iz katerega izhaja, da je brez likvidnega premoženja in prihrankov. Junija 2010 je bila njegova neto plača 535,66 EUR, julija in avgusta pa 638,51 EUR. Po odtegljajih preživnine za D. Z., nezgodnega zavarovanja in dodatnega zdravstvenega zavarovanja mu je ostal le znesek 340,86 EUR oziroma 422,03 EUR. Iz spisa Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah I 309/2007 izhaja, da je dovoljena izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih dolžnik prejema na TRR pri B. C. in po rubežu 2/3 prejemkov na tem računu je dovoljen še rubež, ki se izvaja pri njegovem delodajalcu, to je za izplačilo preživnine D. Z. Po dvakratnem rubežu mu tako ostane le minimalni znesek 180,00 EUR za lastno preživljanje. Od tega zneska mora plačati najemnino za sobo, kar skupaj s stroški elektrike, ogrevanja in čiščenja znaša nadaljnjih 80,00 EUR. Preostanek porabi za hrano, obleko in obutev. Sodišče prve stopnje ni dovolj skrbno presodilo vseh okoliščin, zlasti njegovega premoženjskega in likvidnostnega stanja ter vseh odtegljajev od plače. Tožnik je nadalje navedel, da je pravno zmotna in v nasprotju z veljavno sodno prakso (sklep VSL Cp 4323/2006) odločitev v točki 3 izreka izpodbijanega sklepa. Plačilo sodne takse namreč ni več procesna predpostavka za obravnavanje tožbe, ko sodišče dovoli stranki odlog plačila le te, saj v tem primeru stranko delno oprosti plačila sodnih taks. Sodišče je dolžno obravnavati tožbo, čeprav stranka ne plača sodne takse v določenem roku, saj domneve umika iz 105a. člena ZPP ni več možno uporabiti, ampak je potrebno neplačano sodno takso prisilno izterjati. Glede na navedeno je odločitev v točki 3 izreka izpodbijanega sklepa napačna. Pritožnik predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu razveljavi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pri presoji utemeljenosti predloga stranke za oprostitev plačila sodnih taks je odločilna ugotovitev, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se stranka preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1). Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi plačilnih list za mesec september, oktober in november 2010 (priloga ...) ugotovilo, da je tožnik zaposlen in prejema mesečno neto plačo v višini povprečno 702,17 EUR ter da živi sam. Pritožbena navedba, da znaša tožnikova povprečna mesečna neto plača 535,66 EUR oziroma 638,51 EUR, se tako izkaže za neutemeljeno. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da v skladu s tožnikovimi navedbami in priloženimi dokazi ter glede na njegovo premoženjsko stanje, vrednost spornega predmeta (20.000,00 EUR) in višino sodne takse (567,00 EUR) zaradi plačila le te ne bodo občutno zmanjšana sredstva za njegovo preživljanje v smislu prvega odstavka 11. člena ZST-1. Poudariti je, da živi tožnik sam, njegova povprečna mesečna neto plača (702,17 EUR) pa je višja od minimalne plače v skladu z Zakonom o minimalni plači (ZminP), ki od 1. 1. 2011 dalje znaša neto 572,27 EUR. Trditve, da je tožnik delavec brez poklica in da mu po izvršbi I 309/2007 ostane za preživljanje le 180,00 EUR, pa v predlogu za taksno oprostitev tožnik ni konkretno obrazložil. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks utemeljeno zavrnilo.

Nadalje tožnik v predlogu za taksno oprostitev ni zatrjeval preživninske obveznosti, na katero se sklicuje v pritožbi, zato sodišče prve stopnje le te pravilno ni upoštevalo. Prav tako ni navedel, na kaj se nanaša izvršilna zadeva I 309/2007. Tudi v postopku za taksno oprostitev morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP), saj je sodišče vezano na njihovo trditveno podlago, v okviru katere mora odločiti. Pritožbene navedbe v zvezi s tožnikovo preživninsko obveznostjo, ostalimi odtegljaji, tožnikovimi življenjskimi stroški in izvršbami, ki tečejo zoper njega, zato pomenijo nedovoljene pritožbene navedbe, ki jih pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ne more upoštevati, saj tožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno pred sodiščem prve stopnje. Tožnikovo pritožbo je bilo zato v tem delu zavrniti in v izpodbijanem delu (točka 1 izreka) potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu z drugim odstavkom 11. člena ZST-1 dovolilo tožniku obročno plačilo sodne takse v petih mesečnih obrokih, kot izhaja iz točke 2 izreka izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče pa je zaradi poteka rokov za plačilo posameznih obrokov moralo v tem delu delno ugoditi pritožbi in odločitev sodišča prve stopnje v točki 2 izreka izpodbijanega sklepa delno spremeniti tako, da je prilagodilo datume zapadlosti posameznih obrokov, kot izhajajo iz izreka tega sklepa.

Pritrditi pa je pritožniku, da je obročno plačilo sodne takse ena od oblik taksne oprostitve. Zato mora sodišče prve stopnje začeti s postopkom obravnavanja tožbe, neplačani, a zapadli del sodne takse pa prisilno izterjati (tako tudi Pravdni postopek zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV Založba, str. 80, točka 10). Plačilo posameznega obroka sodne takse tako ni več procesna predpostavka za obravnavanje vloge v smislu tretjega odstavka 105.a člena ZPP. Pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi in odločitev sodišča prve stopnje v točki 3 izreka razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).