Jedro

Akt o notranji sistematizaciji ne more predstavljati pravne podlage za podelitev pooblastila za odločanje v upravnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi v ponovnem odločanju po sklepu vrhovnega sodišča, št. I Up 966/2000-2 z dne 27.11.2003, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 17.6.1998, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice M. z dne 20.12.1993. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ tožeči stranki obračunal carino in uvozne dajatve za blago prijavljeno po Enotni carinski listini (ECL) z dne 24.8.1993, ki je bilo napoteno s Carinske izpostave Š. na Carinsko izpostavo D. vas, a namembni carinarnici ni bilo predano. Zato je prvostopenjski organ po 2. odstavku 249. člena Carinskega zakona (CZ 1976, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/89, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89) uvedel postopek carinjenja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je imel delavec tožeče stranke D.F. pooblastilo za vložitev sporne ECL kot zaposleni pri tožeči stranki po 98. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 in naslednji), saj je opravljal delo v okviru svojih delovnih nalog pri špediterju po 827. in 835. členu ZOR, kar je v svojem zaslišanju pojasnil tudi direktor tožeče stranke. F. je izpolnjeval ECL-je v drugih carinskih zadevah tako pred kot tudi po spornem dogodku. Tožeča stranka se je kot špediter vpisala kot glavni zavezanec v polje 50 ECL, v katerega se glede na 11. člen Pravilnika o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 8/93, v nadaljevanju: Pravilnik o ECL) vpiše špediter, ki je pri vhodni carinarnici za prevoznika blaga vplačal varščino ali položil garancijo banke. Tako je nastala obveznost tožeče stranke za plačilo uvoznih dajatev, ker blaga ni predala namembni carinarnici. Carinski dolg tožeče stranke izhaja iz 249. člena CZ 1976 in ne iz določb ZOR o poroštvu in garanciji, zato je neutemeljen ugovor o ničnosti izpodbojnega akta zaradi razloga sodne pristojnosti. Pooblastilo za odločanje A.C., podpisnika prvostopenjske odločbe, izvira iz položaja pomočnika upravnika Carinarnice M.; pooblastilo V.B. pa temelji na položaju namestnika direktorja Carinske uprave, pri kateri je bil dne 1.6.1994 pooblaščen za nadomeščanje direktorja Carinske uprave v času njegove odsotnosti z vsemi pooblastili.

Tožeča stranka zoper izpodbijano sodbo vlaga pritožbo, sedaj revizijo, iz vseh razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Predlaga, da revizijsko sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano sodbo spremeni tako, da prvo- in drugostopenjsko odločbo odpravi ter naloži vračilo 12.745.685,00 SIT, podredno pa naj odločbo izreče za nično po 1. točki 1. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Uradni list št. 47/86) in zgoraj navedeni znesek vrne tožeči stranki. Osebi, ki sta podpisali prvo- in drugostopenjsko odločbo, nista bili pooblaščeni za odločanje v upravnem postopku in njuni pooblastili nista bili pravilno objavljeni po 295. členu ZUP (1986). Meni tudi, da D.F. ni imel pooblastila za zastopanje tožeče stranke. Tožena stranka pa ni preverjala njegovih pooblastil. Pravilnik o ECL je nezakonit, saj ga je izdal direktor Carinske uprave in ne minister, pristojen za finance. Ne gre za upravno stvar, ampak za sodno pristojnost o poroštvu oziroma bančni garanciji po ZOR (pri čemer delavec tožeče stranke tudi ni imel posebnega pooblastila za sklepanje poroštvene pogodbe), zato je odločba tožene stranke nična. Sodišče je kršilo 22. in 25. člen Ustave RS, ko se ni opredelilo do vseh navedb tožeče stranke, saj ni jasno, kako je lahko špediter stranka v postopku, če se je v polje 44 ECL vpisal prevoznik, ki bi moral biti stranka v postopku. Sodišče je tudi storilo bistvene kršitve postopka po 8., 10. in 14. točki 1. odstavka 339. členu Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 in naslednji). Pravilnik o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v republiški carinski upravi in v carinarnicah kot njenih področnih enotah (v nadaljevanju: Pravilnik o sistematizaciji) ni bil v celoti izročen tožeči stranki, temveč le posamezne strani.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo, sedaj revizijo, predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je bil Pravilnik o sistematizaciji sprejet s strani direktorja Republiške carinske uprave dne 16.3.1992, h kateremu pa je dne 19.3.1992 Vlada RS dala svoje soglasje. Ker gre za akt o notranji organizaciji in sistematizaciji, ga ni bilo treba objaviti na način, kot se zahteva za podzakonski predpis. Tožena stranka je preverila očitke tožeče iz revizije glede podpisnika odločbe tožene stranke V.B. in ugotovila, da je Vlada RS na seji dne 23.6.1994 imenovala V.B. za namestnika direktorja Republiške carinske uprave.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v 2. odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se je gibal tudi revizijski preizkus.

V obravnavani zadevi je ključno, da se je tožeča stranka s pravilnim vpisom v polje 50 ECL (glavni zavezanec) zavezala pri odhodni carinarnici, da bo ocarinjeno blago predano namembni carinarnici. S tem vpisom je tožeča stranka kot špediter prevzela obveznosti carinskega zavezanca in ne prevoznik. Ker blago ni bilo predano namembni carinarnici, je prvostopenjski organ na podlagi 2. odstavka 249. člena CZ (1976) oziroma 2. odstavka 234. člena v prečiščenem besedilu CZ (1976) (CZ 1990, Uradni list SFRJ, št. 34/90) blago ocarinil, kot da je dano v prost promet. Iz 2. odstavka 24. člena CZ (1990) namreč izhaja, da je prevoznik oz. tisti, ki je blago prevzel od carinarnice (v tej zadevi je bila to tožeča stranka kot špediter), carinski zavezanec za blago, ki se izgubi ali kako drugače izgine od carinske črte do prevzemne carinarnice. Tako obveznost tožeče stranke temelji na zakonu in ne na Pravilniku o ECL. Vrhovno sodišče pri tem tudi ne ocenjuje Pravilnika o ECL kot neustavnega, ker ga je sprejel direktor Carinske uprave, saj je imel za to zakonsko pooblastilo v CZ (1990), katerega določbe so navedene v preambuli; med drugim tudi v 5. odstavku 239. člena CZ (1990) (oziroma CZ 1976 v 254. členu), ki govori o vsebini in obliki deklaracije, o načinu njenega vlaganja in o listinah, ki jih mora deklarant priložiti deklaraciji.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poroštvo in bančna garancija v obravnavanem primeru nista pravno upoštevni, saj obveznost tožeče stranke izhaja iz CZ (1990) in ne iz civilne obveznosti po ZOR. Iz istega razloga je tudi nepravilno sklicevanje tožeče stranke na ničnost zaradi sodne pristojnosti, ker gre v tej zadevi za upravno zadevo iz carinskega področja.

Pooblastila A.C. kot pomočnika upravnika carinarnice za odločanje v carinskih zadevah pri izdaji prvostopenjske odločbe ne more izhajati iz Pravilnika o sistematizaciji, ki predstavlja le notranji akt o sistematizaciji, v katerem so opisani zahtevani pogoji za zaposlitev, delovne naloge, plačni količniki za delovna mesta itd., zaradi česar tudi ni bil javno objavljen, kar zmotno navaja prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. Prav tako je zmotno sklicevanje sodišča prve stopnje in tožene stranke na Zakon o carinski službi (ZCS, Uradni list RS št. 1/91) kot na zakonsko podlago za odločanje pomočnika upravnika carinarnice v upravnih zadevah, saj ta v 6. odstavku 12. člena določa le, da ima lahko carinarnica enega ali dva pomočnika upravnika, ki je višji upravni delavec. Delo carinarnice pa po 1. odstavku istega člena vodi upravnik, ki pa predstavlja predstojnika organa iz 35. člena ZUP (1986), ki ima zakonsko pooblastilo za odločanje v upravnih zadevah. Tako ni zakonske podlage, po kateri bi se lahko razlagalo enakost pooblastil pomočnika in samega upravnika. Ne glede na to pa vrhovno sodišče meni, da zaradi teh zmot ni prišlo do bistvenih kršitev postopka izdaje prvostopenjske odločbe po ZUP (1986), saj je bil A.C. s strani Vlade RS dne 10.3.1993 imenovan za svetovalca direktorja Carinske uprave in razporejen na delovno mesto pomočnika upravnika Carinarnice M., le pravilnega izrecnega pooblastila predstojnika za odločanje ni imel, ki bi ga kot zaposleni pri upravnem organu sicer lahko prejel. Implicitno pa "pooblastilo" izhaja iz delitve nalog in organizacije Carinarnice M. (priloga k Pravilniku o sistematizaciji), saj je v opisu delovnih nalog za delovno mesto pomočnika upravnika navedena pomoč upravniku pri organiziranju, vodenju in nadziranju carinarnice. Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da s tem ni bil kršen postopek izdaje prvostopenjske odločbe na način, ki bi vplival na zakonitost oz. pravilnost odločitve. Glede pooblastila za odločanje V.B. revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je imel veljavno pooblastilo za odločanje s strani direktorja Carinske uprave z dne 1.6.1994, kot izhaja iz spisa.

Ugovorov, s katerimi se uveljavljajo kršitve pravil postopka izdaje upravnega akta, vrhovno sodišče, kot je že bilo pojasnjeno, v reviziji ne obravnava. Zato niso relevantne navedbe tožeče stranke o tem, da fizična oseba tožeče stranke ni imela pooblastila za izpolnitev deklaracije, niti o tem, da ga upravni organ ni preverjal, niti o tem, da pooblastili uradnih oseb za odločanje nista bili pravilno objavljeni.

Vrhovno sodišče tudi ni našlo zatrjevanih kršitev postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče se je pravilno opredelilo do pravnorelevantnih vprašanj, do očitno neutemeljenih oz. nerelevantnih navedb strank pa se sodišče ni dolžno opredeljevati. V ponovljenem postopku je bila tudi opravljena glavna obravnava, s čimer je bila sanirana kršitev iz predhodnega postopka. Prav tako so po oceni revizijskega sodišča kopije posameznih strani Pravilnika o sistematizaciji omogočile tožeči stranki, da se o njih izjavi, saj so bile skopirane strani, ki so omogočile dodatno preveritev obsega delovnih nalog A.C. Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve Ustave RS. Procesni predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izdaji izpodbijane odločbe, pomenijo izpeljavo določb ustave, zato jih je bilo dolžno presojati tudi v tem obsegu. Pri presoji zatrjevanih kršitev je revizijsko sodišče upoštevalo tudi ta vidik, vendar zatrjevanih kršitev ni našlo.

Drugi revizijski ugovori so po presoji revizijskega sodišča pavšalni oz. pravno nepomembni za odločitev, zato se do njih ni opredeljevalo.

Predlog tožeče stranke, da vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 vrhovno sodišče o reviziji odloča brez glavne obravnave.

Ker v obravnavnem primeru niso bili podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.