Jedro

Sama Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski sicer ne pojasnjuje, kaj pomeni izraz "prekine pogodbo o zaposlitvi," vendar je očitno, da tega izraza ne gre enačiti z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je ta posebej navedena kot razlog za vrnitev posebne denarne nagrade.

Po presoji revizijskega sodišča je tudi v primeru, kakršen je konkretni, ko je toženec zaprosil tožečo stranko za sporazumno prekinitev delovnega razmerja z 31. 8. 2014, da bi se s 1. 9. 2014 lahko zaposlil drugje, tožena stranka pa mu je ugodila in z njim sklenila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z navedenim datumom, treba šteti, da je tožnik prekinil pogodbo o zaposlitvi v smislu določbe drugega odstavka 4. člena Uredbe.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15. dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 386,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednje dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 100982/2015 z dne 2. 9. 2015 ostane v veljavi v 1. in 4. točki izreka. S tem sklepom je bilo dolžniku (to je tožencu) naloženo, da upniku (to je tožeči stranki) poravna terjatev v znesku 4.420,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2015. Presodilo je, da je tožnik na podlagi 4. člena Uredbe o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju Uredba) in na podlagi Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi toženi stranki dolžan v celoti vrniti posebno denarno nagrado, ki mu je bila izplačana ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo na predlog toženca, pri čimer je bil sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi sklenjen zaradi skrajšanja odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi okrajnega sodišča razveljavilo še v 1. in 4. točki izreka. Presodilo je, da toženec ni dolžan vrniti izplačane posebne denarne nagrade, saj ni bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 4. člena Uredbe. Ta namreč določa, da mora posebno denarno nagrado vrniti pripadnik slovenske vojske, ki predčasno prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožnik pogodbe ni enostransko prekinil. Pravna podlaga za terjatev tožene stranke tudi ne more biti določba Sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, saj se delavec ne more veljavno zavezati k ničemur, česar po zakonu oziroma splošnem aktu ni dolžan storiti.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 92/2016 z dne 15. 11. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je toženec glede na določbo drugega odstavka 4. člena Uredbe ter glede na njegovo pobudo sklenjenim sporazumom o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi dolžan vrniti denarno nagrado.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 4. člena Uredbe, saj iz nje izhaja, da mora pripadnik Slovenske vojske v celoti vrniti denarno nagrado, ne le v primeru, če enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, pač pa tudi v drugih primerih, če pride do prekinitve pogodbe o zaposlitvi. Uredba namreč določa, da mora pripadnik povrniti denarno nagrado, med drugim tudi, če prekine pogodbo o zaposlitvi. Da se določba 4. člena Uredbe nanaša tudi na primer sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi na predlog pripadnika izhaja iz teleološke razlage uredbe. Namen določbe je, da mora pripadnik nagrado vrniti, če so razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi posledica njegove volje. Tudi sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na predlog pripadnika pomeni prekinitev oziroma prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi volje pripadnika. Toženčeva obveznost povračila posebne denarne nagrade je bila v sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zapisana na podlagi določbe drugega odstavka 4. člena Uredbe in 7. člena Pogodbe o zaposlitvi, zato ne drži stališče sodišča druge stopnje, da se je toženec s sklenitvijo sporazuma zavezal k nečemu, česar po zakonu in splošnem aktu ni bil dolžan storiti.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Tožniku je bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v slovenski vojski na podlagi prvega odstavka 2. člena Uredbe izplačana posebna denarna nagrada v višini 5 povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji. V skladu z drugim odstavkom 4. člena Uredbe mora posebno denarno nagrado v celoti vrniti pripadnik Slovenske vojske, ki predčasno pred iztekom petih oziroma desetih let oziroma drugim s pogodbo dogovorjenim časom opravljanja vojaške službe v začasni enoti ali drugi operativni sestavi prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, pa ne zaradi zdravstvenih razlogov, zaradi katerih ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje vojaške službe. Posebne nagrade pripadniku ni treba vrniti tudi v primeru, če mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana s strani Ministrstva za obrambo, vendar ne zaradi krivdnih razlogov na strani pripadnika.

8. Tretji odstavek 4. člena Uredbe določa, da se višina, pogoji in obveznosti v zvezi z izplačilom in vračilom posebne denarne nagrade ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski v skladu s to uredbo uredijo v pogodbi o zaposlitvi. Na tej podlagi je bilo v tretjem odstavku 7. člena Pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki, izrecno določeno, da je toženec dolžan posebno denarno nagrado v celoti vrniti v treh mesecih po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v kolikor predčasno, pred iztekom desetih let, prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi ali ne opravi uspešno osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja ali se mu v tem času odpove delo zaradi krivdnih razlogov na njegovi strani.

Sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, te pa so glede dejstev od katerih je odvisno, ali je toženec dolžan vrniti posebno denarno nagrado, naslednje: - stranki sta 10. 7. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi za dolžnost vojaka za določen čas 10 let, in sicer od 7. 7. 2009 do 6. 7. 2019; - tožencu je bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi obračunana posebna denarna nagrada v višini petih povprečnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, ter izplačan neto znesek 4.620,79 EUR; - toženec je 28. 7. 2011 na tožečo stranko naslovih predlog za podajo sporazumne prekinitve delovnega razmerja z 31. 8. 2014 zaradi zaposlitve s 1. 9. 2017 na delovnem mestu Kriminalističnega inšpektorja specialista v PU K.; - stranki sta na tej podlagi 18. 8. 2014 sklenili Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z 31. 8. 2014. - stranki sta se v Sporazumu o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ob sklicevanju na drugi odstavek 4. člena Uredbe in tretji odstavek 7. člena Pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da mora toženec v treh mesecih po prenehanju pogodbe o zaposlitvi toženi stranki vrniti posebno denarno nagrado v neto znesku 4.420,79 EUR.

9. Odločitev v tem sporu je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je zgoraj navedene okoliščine prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi ob pravilni uporabi materialnega prava možno subsumirati pod določbo drugega odstavka 4. člena Uredbe. Ta obveznost vračila posebne denarne nagrade ne določa le v primeru, če pripadnik Slovenske vojske pred potekom petih oziroma desetih let enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, ampak tudi v primeru, če pogodbo o zaposlitvi prekine. Sodišče druge stopnje se zato neutemeljeno sklicuje na to, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi njegove odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je treba presoditi tudi, ali je tožnik pogodbo o zaposlitvi prekinil. Sama uredba sicer ne pojasnjuje, kaj pomeni izraz "prekine pogodbo o zaposlitvi," vendar je očitno, da tega izraza ne gre enačiti z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je ta posebej navedena kot razlog za vrnitev posebne denarne nagrade.

10. Po presoji revizijskega sodišča je tudi v primeru, kakršen je konkretni, ko je toženec zaprosil tožečo stranko za sporazumno prekinitev delovnega razmerja z 31. 8. 2014, da bi se s 1. 9. 2014 lahko zaposlil drugje, tožena stranka pa mu je ugodila in z njim sklenila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z navedenim datumom, treba šteti, da je tožnik prekinil pogodbo o zaposlitvi v smislu določbe drugega odstavka 4. člena Uredbe. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo na predlog toženca in da je bil sporazum sklenjen zaradi skrajšanja odpovednega roka. Neutemeljen je očitek pritožbenega sodišča, da za takšen zaključek ni bilo podlage v spisu. Podlaga zanj je neprerekana navedba tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 20. 1. 2016, da se toženec, če tožeča stranka ne bi upoštevala njegovega predloga za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ne bi mogel zaposliti pri drugem delodajalcu ravno 1. 9. 2014, ampak kasneje, po poteku odpovednega roka.

11. V drugem odstavku 4. člena Uredbe je tudi določeno, kdaj pripadniku Slovenske vojske ni treba vrniti posebne denarne nagrade. Tega ni dolžan storiti, če mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana s strani Ministrstva za obrambo, vendar ne zaradi krivdnih razlogov na strani pripadnika. Nagrade mu tudi ni treba vrniti, če prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi zdravstvenih razlogov, zaradi katerih ne izpolnjuje pogojev za opravljanje vojaške službe. Na povsem enak način kot je določeno v drugem odstavku 4. člena Uredbe, se je toženec k vračilu posebne denarne nagrade zavezal tudi v 7. členu Pogodbe o zaposlitvi, zato ta njegova obveznost temelji tudi na pogodbenem določilu.

12. Tožeča stranka ima prav, ko opozarja, da bi pomenilo kršitev načela vestnosti in poštenja, kot temeljnega načela Obligacijskega prava, ki ga je v skladu z 13. členom ZDR-1 treba uporabiti tudi v tem sporu, če bi sprejeli razlago, da toženec ni dolžan vrniti prejete posebne denarne nagrade, ker mu je stranka šla "na roko" in pristala na sklenitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Nenazadnje se je toženec tudi v sporazumu o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zavezal, da bo tožeči stranki vrnil posebno denarno nagrado 4.420,79 EUR. Glede na to, da ta zaveza temelji na obveznosti, ki izhaja iz drugega odstavka 4. člena Uredbe je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da gre za nedopusten (torej ničen) dogovor, ki je tožencu v škodo glede na določila zakona ali splošnega akta (v konkretnem primeru podzakonskega predpisa). Toženec se je s sporazumom zavezal zgolj k temu, kar je dolžan storiti na podlagi Uredbe.

13. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnik na podlagi določbe drugega odstavka 4. člena Uredbe ni dolžan povrniti posebne denarne nagrade za sklenitev pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski in da zato tega ni dolžan storiti niti na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Obenem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnik posebno denarno nagrado dolžan povrniti tako na podlagi drugega odstavka 4. člena Uredbe kot tudi na podlagi ustreznih določb pogodbe o zaposlitvi in sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

14. Po presoji revizijskega sodišča zahteva, da pripadnik Slovenske vojske vrne celotni znesek prejete posebne denarne nagrade, če pogodbo o zaposlitvi prekine ali enostransko odpove pred iztekom časa za katerega je bila sklenjena, ne pomeni prekomernega posega v njegove pravice in s tem tudi ne kršitve splošnega ustavnega načela sorazmernosti. Pri tem je treba upoštevati naravo posebne denarne nagrade, ki je ni možno enačiti s stroški obveznega vojaškega usposabljanja, ki jih je v primeru predčasne prekinitve pogodbe o zaposlitvi prav tako treba vrniti. Posebno denarno nagrado prejme pripadnik Slovenske vojske zgolj zato, ker je za določen čas petih oziroma desetih let sklenil pogodbo o zaposlitvi. Posledično je razumljiva zahteva, da vrne celoten prejeti znesek, če predčasno odpade razlog, zaradi katerega je bila posebna denarna nagrada sploh izplačana.

15. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 378. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. V skladu z načelom odgovornosti za uspeh kot ga določa 154. člen ZPP je toženec tožeči stranki dolžan povrniti stroške revizijskega postopka, ki znašajo 386,24 EUR (predlog za dopustitev revizije 375. točk, revizija 450. točk, kar ob vrednosti točke 0,459 znaša 378,67 EUR in materialni stroški v višini 2 % oziroma 7,57 EUR).