Jedro

Toženec je vedel za drugačno zunajknjižno stanje oziroma je vsaj imel (močan) razlog za dvom v pravilnost v zemljiški knjigi publiciranega pravnega stanja sporne nepremičnine, kar pomeni, da ob sklenitvi darilne pogodbe z očetom ni bil v dobri veri in ga zato načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti njene revizijske stroške v znesku 372,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnine parc. št. 504/4, vpisane v vl. št. 895 k. o. ...; zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistveni procesni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da se sodišče v dokaznem postopku sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil toženec pri sklenitvi darilne pogodbe in vknjižbi lastninske pravice v dobri veri. Osredotočilo se je na ugotavljanje, ali je bila tožnica že pred koncem leta 2005 seznanjena s tem, da ni vknjižena kot lastnica sporne nepremičnine ter da toženec in njegov oče štejeta, da ni lastnica. Med postopkom tožencu ni nakazalo, da bo kot bistveno štelo dejstvo, ali je bil v dobri veri, pri čemer je bistveno, da se ta domneva. Ko je bil zaslišan kot stranka, mu sodišče o dobri veri ni postavilo nobenega vprašanja, prav tako ne tožnici in pričam. Sodba sodišča prve stopnje je (bila) tako za toženca popolno presenečenje, kar je glede na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 312/03 nedopustno. Razlogi sodbe so tudi nejasni in med seboj v nasprotju. Na eni strani sodišče zaključuje, da je tožnica s tem, ko skoraj 50 let ni poskrbela za vknjižbo svoje lastninske pravice, ravnala primerno skrbno, na drugi strani pa tožencu, ki je zaupal v približno 40 let nespremenjeno zemljiškoknjižno stanje, očita neskrbnost. Obrazložitev je tako nevzdržna in arbitrarna, da pomeni kršitev človekovih pravic. Sodišče je uporabilo za tožnico nerazumno nizek, za toženca pa nerazumno visok standard skrbnosti, čeprav sta oba prava neuki stranki. Utemeljitev, da sodišče verjame toženčevim sestram, ki so izpovedale, da njihov oče nikoli ni štel sporne hiše za svoje, je popolnoma nerazumna in nevzdržna, če upoštevamo, da je v tej zadevi toliko listinskih dokazov, ki jasno govorijo o prepričanju toženca in njegovega očeta v svojo lastnino. Sodišče je prišlo samo s seboj v nasprotje tudi s tem, ko ni verjelo izpovedbama toženca in njegove žene zato, ker naj bi bila zainteresirana za izid pravde, medtem ko je pri izpovedbah tožnice in njenih prič enako okoliščino zanemarilo. Enako je sodišče kršilo postopek, ko je pri tožničinih pričah dejstvo, da se njihove izpovedbe ujemajo, ocenilo za znak prepričljivosti, pri tožencu in njegovi ženi pa za znak zainteresiranosti za izid postopka. Toženec poudarja, da je pretirana skladnost v izpovedbah, še zlasti o dogodkih izpred več desetletij, kvečjemu znak naučenosti prič in ne njihove prepričljivosti, pri čemer opozarja na izpovedbe prič J. D., M. E., A. E., J. K., T. S. in A. R. Tudi izpovedbe ostalih prič si je sodišče razlagalo popolnoma napačno. Te kvečjemu potrjujejo okoliščino, da ni bilo tako kristalno jasno in v nebo vpijoče dejstvo, da je tožnica lastnica sporne hiše, ter da so tožničine priče prilagodile izpovedbe za ta postopek. Splošnega vtisa, ki ga skuša ustvariti tožnica, da naj bi vsi daleč naokoli vedeli, da je hiša njena last, sploh ni bilo. Ljudje se s tem ali niso ukvarjali ali pa so vedeli za spor tožnice in toženčevega očeta o lastništvu hiše, pri čemer so pomembne izpovedbe prič A. S., J. S. (njegove izpovedbe sodišče sploh ni ocenilo), J. N. in F. S. S tako nerazumljivo in protislovno dokazno oceno je sodišče nedvomno zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. R evizija ni utemeljena.

6. Toženec z v ečino revizijskih navedb izpodbija dejanske ugotovitve in (predvsem) dokazno oceno sodišč nižjih stopenj, kar ni (ne more biti) predmet revizijske presoje (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP) . Do za odločitev v obravnavani zadevi bistvenih dejanskih ugotovitev , na katere je Vrhovno sodišče vezano, sta sodišči prve in druge stopnje prišli po celoviti presoji vseh izvedenih dokazov skupaj, pri čemer nista kršili procesnih zahtev proste dokazne ocene.

Vrhovno sodišče je že velikokrat pojasnilo, da naša procesna ureditev – z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine (224. člen ZPP) – ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Od (p

ravdnega) sodišča je torej odvisno, kako določen dokaz vrednoti, kakšno težo mu da; prepuščeno mu je, da samo poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja. Okoliščina, da sodišče dokazov ne razlaga tako kot stranka, torej okoliščina, da jih sodišče dokazno oceni drugače kot stranka, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.(1) Iz tega razloga precej obširnih revizijskih navedb o tem, katere dokaze bi sodišči prve in druge stopnje morali šteti za odločilne in katere okoliščine bi lahko oziroma morali šteti za bistvene pri presoji verodostojnosti (izpovedb) pravdnih strank ter zaslišanih prič in katere ne oziroma kateri stranki in priči bi morali in kateri ne bi smeli verjeti, s čimer se toženec −

v preobleki zatrjevanih procesnih kršitev −

zavzema za drugačne dejanske zaključke, ni bilo mogoče upoštevati.

7. Vrhovno sodišče najprej opozarja, da presoja pogojev za priposestvovanje in torej (tudi) dobre vere tožnice (sploh) ni (bila) potrebna; (tudi) v skladu s takrat veljavnim Zakonom o dedovanju(2) je namreč zapuščina prešla na dediče v trenutku zapustnikove smrti po samem zakonu ( ipso iure )(3)

in za prenos lastninske pravice niso bili predpisani nobeni dodatni pogoji (primerjaj 135. člen zakona)(4). Ta pridobitev je (bila) zunajknjižna. Tožnica je torej glede na v tem delu relevantne dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj(5) lastnica sporne nepremičnine postala že z dedovanjem, s katerim se pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti,(6) vendar ni (nikoli bila) vpisana v zemljiško knjigo, toženec pa se je kot lastnik te nepremičnine v zemljiško knjigo vpisal na podlagi darilne pogodbe, ki jo je sklenil s svojim očetom 11. 2. 2004. 8. V takšnem položaju je za odločitev o uveljavljanem tožbenem zahtevku ključnega pomena presoja pravnih posledic načela zaupanja v zemljiško knjigo (primerjaj 8. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1; in 10. člen SPZ).(7) Utemeljenost toženčevega sklicevanja na to načelo na eni strani terja njegovo pošteno (dobroverno) ravnanje, na drugi strani pa neskrbnost tožnice kot imetnice nevpisane lastninske pravice. V dobri veri (ki se v skladu z 9. členom SPZ res domneva) je tisti, ki ne ve, da stanje vpisa v zemljiško knjigo ni točno, in mu tega (tudi) ni treba vedeti. P o ustaljeni sodni praksi se namreč načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne nanaša samo na poznavanje zemljiškoknjižnega stanja, ampak tudi na nepoznavanje zunajknjižnega stanja. Zato se nanj ne more sklicevati tisti, ki je vedel, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z zunajknjižnim, oziroma se nanj lahko sklicuje samo tisti, ki ni vedel niti (glede na okoliščine) mogel vedeti, da se zunajknjižno stanje ne ujema z zemljiškoknjižnim, to je da odsvojitelj (tisti, s katerim je sklenil pravni posel, ki je /bil/ podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo) ni lastnik nepremičnine.(8) Toženec je glede na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj vedel za drugačno zunajknjižno stanje oziroma je vsaj imel (močan) razlog za dvom v pravilnost v zemljiški knjigi publiciranega pravnega stanja sporne nepremičnine, kar pomeni, da ob sklenitvi darilne pogodbe z očetom

11. 2. 2004 ni bil v dobri veri in ga zato načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje. R evizijske navedbe, nanašajoče se na tožničino (ne)skrbnost glede vpisa njene lastninske pravice na sporni nepremičnini v zemljiško knjigo, so zato irelevantne.

9. Glede na obrazloženo je jasno, da je revizijska teza o sodbi presenečenja in procesni kršitvi iz

8. točke drugega odstavka 339. člena popolnoma zgrešena.

T

ožnica je (že) v tožbi izrecno navedla, da sta toženec in njegov oče pri sklepanju darilne pogodbe z dne 11. 2. 2004 dobro vedela, da je parc. št. 504/4 k. o. ... v njeni lasti kot podedovana zapuščina in da zato ni last darovalca ter da je šlo le za pomoto pri zemljiškoknjižni izvedbi sklepa o dedovanju, zaradi česar ta darilna pogodba ne more biti v škodo njenih pravic. Nadalje je tožnica v prvi pripravljalni vlogi navedla, da si toženčev oče sporne hiše ni nikoli lastil, da bi bila njegova; da je vedno priznaval, da je ta last tožnice; da sporna hiša, ki ima sedaj parc. št. 504/4, leži znotraj parc. št. 503, kot otok v njej, na parc. št. 503 pa stojita tudi tožničin hlev in kozolec, ki ju je zgradila po mamini smrti, kar tudi dokazuje, da sporna hiša ni bila nikoli last toženčevega očeta in kasneje ne toženca, pač pa vse od dedovanja leta 1959 dalje last tožnice; da so bila ta dejstva ves čas dobro znana tudi tožencu, kar pomeni, da je ta ves čas, tudi ob sklepanju darilne pogodbe s svojim očetom

11. 2. 2004 , dobro vedel, da sporna hiša ni last tega, pač pa tožnice. Tem trditvam je (že) v odgovoru na tožbo toženec tudi izrecno nasprotoval; navedel je, da niso resnične navedbe, da je bilo vsem dedičem znano in povsem jasno, da je sporno hišo podedovala tožnica, in da so trditve tožnice, da sta toženec in njegov oče vedela, da sporna nepremičnina ni očetova last, zgolj podtikanja in neresnične navedbe. O teh okoliščinah, zlasti o posestnem stanju in lastništvu sporne nepremičnine ter o vedenju oziroma mnenju toženca, njegovega očeta in okolice o tem, sta zaslišana kot stranki izpovedala tako tožnica kot toženec, prav tako so bile o tem zaslišane vse priče (J. D., M. E., J. K., T. S., A. R., A. E., A. S., I. P. K., J. S., J. N. in F. S.). V dokaznem postopku se je torej sodišče prve stopnje o sredotočilo tudi oziroma zlasti na ugotavljanje, ali je (sta) toženec (in njegov oče) (lahko) vedel(a), da je tožnica lastnica sporne nepremičnine, ali ne, kar pomeni, da se je ukvarjalo (predvsem) s presojo (ne)obstoja dobre vere (poštenega ravnanja) toženca (in njegovega očeta), saj je ugotovitev (ne)obstoja omenjene dejanske okoliščine ključna za tovrstni pravni sklep.(9)

10. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

11. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženec do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžan pa je tožnici (na isti pravni podlagi) povrniti 372,95

EUR njenih stroškov za odgovor na revizijo, ki ji jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

Op. št. (1): K ršitev 8. člena ZPP je podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, to je takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker bi bila v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili) – v tem primeru gre lahko (zgolj) za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, katerega pa, kot že pojasnjeno, z revizijo ni (več)

mogoče izpodbijati oziroma problematizirati ter preizkušati .

Op. št. (2): Ur. l. FLRJ, št. 20/55, s spremembami, v nadaljevanju ZD.

Op. št. (3): Dediču po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti pristoječa lastninska pravica na nepremičnini je izenačena s knjižno lastninsko pravico; VS SRS Pž 936/67 z dne 24. 1. 1968, Poročilo VS Sl., št. 1/1968, str. 31/15; povzeto po N. Šorli, Pregled sodne prakse in literature, Dedno pravo, DDU Univerzum, Ljubljana 1982, str. 53. Op. št. (4): Enako 132. člen sedaj veljavnega Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami).

Op. št. (5): Oporočiteljica J.P. (mati tožnice in toženčevega očeta) je celotno parc. št. 503 k. o. ..., skupaj z delom, na katerem je (že takrat) stala sporna hiša (ki ima sedaj parc. št. 504/4 k. o. ...), zapustila tožnici.

Op. št. (6): P rimerjaj tudi 41. člen sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 36. člen prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (

ZTLR).

Op. št. (7): Na te je moč gledati iz različnih zornih kotov. S stališča osebe, ki se zanese na zemljiškoknjižne podatke o pravicah, je pravna posledica določena z osnovnim pravilom, to je da naj ta ne trpi škodljivih posledic pod pogojem, da je v dobri veri. S stališča osebe, ki izpolnjuje pogoje za vpis v zemljiško knjigo, vendar tega ne stori, pa učinek načela zaupanja jasno določa drugi odstavek 8. člena ZZK-1 –

kdor izpolni pogoje za vpis pravice v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve.

Op. št. (8): Primerjaj s odbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 320/2003 z dne 30. 9. 2004, II Ips 17/2008 z dne 13. 3. 2008 in II Ips 985/2006 z dne 26. 8. 2009; primerjaj tudi J. Zobec, Priposestvovanje in zemljiška knjiga, Pravna praksa, št. 39/2001. Op. št. (9): Presoja (ne)dobrovernosti je pravno vprašanje, odgovor nanj pa je odvisen od v konkretnem primeru ugotovljenih dejanskih okoliščin.

Glede na končni rezultat dokazne ocene sodišč nižjih stopenj je tožnica svoje prej povzete trditve, ki so za zaključek o neobstoju toženčeve dobre vere ključne, tudi dokazala.