Jedro

Toženka o pravočasni prošnji za podaljšanje roka ni odločila s sklepom, niti ni tožnice v drugi pisni komunikaciji, ki bi po vsebini nadomestila sklep, seznanila s posledicami predložitve izjave po določenem datumu (iz razloga prenehanja izplačevanja upravičenih stroškov z zaključkom leta 2014), kar bi bilo mogoče razlagati kot strinjanje, da do tega datuma predloži izjavo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za infrastrukturo št. 360-581/2014/9 z dne 6. 3. 2015 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahtevek tožene stranke za povračilo stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničini zahtevek za povračilo upravičenih stroškov zaradi uporabe agregatov. Iz obrazložitve izhaja, da je bila odločba izdana na podlagi Zakona o ukrepih za odpravo posledic žleda med 30. januarjem in 10. februarjem 2014 (v nadaljevanju ZUOPŽ). Med postopkom je toženka tožnici 10. 11. 2014 posredovala v podpis izjavo v skladu z določili Uredbe komisije (EU) št. 1407/2013 z dne 18. 12. 2013 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis (v nadaljevanju Uredba 1407/2013) in pozivom, naj jo vrne v določenem roku. Na podlagi elektronske prošnje z dne 14. 11. 2014 je bil rok ustno podaljšan še za en teden in na podlagi dopisa z dne 20. 11. 2014 še za en teden z opozorilom, da se izplačila po de minimis shemi prenehajo izplačevati z zaključkom leta, ker sredstev iz rezerve proračuna ni dopustno prenašati v naslednje leto. Ker je tožnica omenjeno izjavo podpisano vrnila 8. 1. 2015, ko ni bilo več na razpolago sredstev proračuna, ji deleža upravičenih stroškov ni bilo mogoče izplačati.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ne drži, da bi jo toženka v dopisu z dne 20. 11. 2014 opozorila, da se izplačila po pravilu de minimis zaradi neprenosa sredstev iz rezerve proračuna v naslednje leto z zaključkom leta prenehajo izplačevati. Ker nikoli ni bila opozorjena, da je treba vlogo dopolniti do konca leta 2014 in na posledice zamude roka, ne more nositi negativnih posledic. Meni, da bi morala toženka rezervirati del sredstev, ki so bila na razpolago, saj sama navaja, da je tožnica delno izpolnjevala pogoje za povračilo upravičenih stroškov. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in njenemu zahtevku v zvezi z obratovanjem agregatov ob naravni nesreči (žled 2014) ugodi v višini 20.054,45 EUR, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da se povračilo upravičenih stroškov upravičencem šteje za državno pomoč. Zato jo je priglasilo Ministrstvu za finance po shemi „de minimis“ in prejelo njegovo mnenje, da je povračilo stroškov uporabe agregatov v gospodarstvu v skladu z Uredbo 1407/2013. Na podlagi tega mnenja so bile upravičencem posredovane izjave, s katerimi so potrjevali, da tovrstne pomoči še niso prejeli oziroma je niso prejeli v končnem znesku 200.000,00 EUR. Podpisano izjavo so posredovali vsi upravičenci v roku, ki je bil zapisan na pozivu, razen deset podjetij ter tožnice, ki je edina posredovala izjavo po preteku roka. Navaja še, da je Vlada za odpravo posledic žleda Ministrstvu za infrastrukturo namenila določena sredstva iz rezerve proračuna RS, ki pa s koncem leta zapadejo. Na te časovne omejitve so bili predstavniki tožnice opozorjeni, v pozivu za dopolnitev vloge z dne 17. 6. 2016 pa tudi na določbo drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poleg tega je bilo tožnici z dopisom z dne 28. 11. 2014 pisno obrazloženo, zakaj je treba podpisati omenjeno izjavo. Predlaga, naj sodišče tožbo in stroškovni zahtevek zavrne.

Tožba je utemeljena.

ZUOPŽ določa nujne interventne, sanacijske in preventivne ukrepe za odpravo posledic žleda, ki je prizadel Republiko Slovenijo med 30. januarjem in 10. februarjem 2014, postopke za izvedbo in spremljanje teh ukrepov (prvi odstavek 1. člena). V ta namen je država v proračunu za leto 2014 za prvo nujno odpravo posledic žleda iz sredstev proračunske rezerve zagotovila 15.000.000,00 EUR (drugi odstavek 6. člena), pri čemer je pristojnim ministrstvom naložila, da ob pripravi predlogov proračunov za naslednja leta v okviru svojih finančnih načrtov zagotavljajo zadosten obseg pravic porabe za sanacijo škode, ki jo ureja ta zakon (četrti odstavek). Za vsa vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, se uporablja zakon, ki ureja odpravo posledic naravnih nesreč in drugi predpisi (2. člen), konkretno torej Zakon o odpravi posledic naravnih nesreč (ZOPNN). Ta v prvem odstavku 2. člena določa, da se glede vseh vprašanj postopka, razen tistih, ki so s tem zakonom drugače urejena, uporablja ZUP.

Kot izhaja izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov, je tožnica v obravnavnem primeru na podlagi ZUOPŽ priglasila stroške, nastale zaradi uporabe agregatov med trajanjem posledic žleda. Gre za enega od ukrepov, urejenih v IV. poglavju omenjenega zakona, za katere je v 7. členu določeno, da se postopki vodijo na podlagi določb predpisov, ki urejajo posamezen postopek, razen če ta zakon določa drugače. Ker ZUOPŽ nima postopkovnih določb o ravnanju s prijaviteljevo nepopolno vlogo ali v primeru poziva za predložitev dokazov o navedbah v obrazcu za povračilo škode, je treba zaradi napotitve na ZOPNN, ki prav tako nima omenjenih procesnih določb, na podlagi njegovega prvega odstavka 2. člena uporabiti ZUP.

Po omenjenem zakonu je popolna vloga tista, ki poleg sestavin iz prvega odstavka 66. člena (med drugim navedbo organa, ki se mu pošilja vloga, zadevo, na katero se vloga nanaša, zahtevek oziroma predlog, o katerem naj organ odloči), vsebuje tudi druge sestavine, ki jih določa zakon ali drug predpis (drugi odstavek), pri čemer je iz tretjega odstavka tega člena razvidno, da so te sestavine lahko tudi dokazila. V njem je namreč določeno, da se vloga v tam navedenem primeru šteje za popolno, ko so priložena dokazila, ki jih zahteva predpis. Če vloga ni popolna, mora organ od vložnika zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo in mu določiti rok (prvi odstavek 67. člena ZUP), v primeru, če pomanjkljivosti v roku niso odpravljene, pa vlogo s sklepom zavrže (drugi odstavek).

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je toženka 16. 6. 2014 tožnico pozvala na predložitev dokazil o plačilu tam navedenih računov in jo opozorila na posledice po drugem odstavku 67. člena ZUP. Za odločitev v tej zadevi sicer ni bistveno, vendar sodišče opozarja, da v tem primeru ni šlo za nepopolno vlogo, saj dokazila o plačilu računov (za servis, gorivo, prevoz, najem in namestitev agregata) niso bila navedena v 3. točki operativnih navodil Ministrstva za infrastrukturo in prostor za izpolnitev obrazcev med dokazili, ki jih je treba priložiti izpolnjenemu obrazcu. Tovrstna dokazila in poziv k njihovi predložitvi je zato treba obravnavati po 140. členu ZUP, ki v drugem odstavku določa, da mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Po tretjem odstavku istega člena pa organ v primeru, če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, vloge ne sme zavreči po drugem odstavku 67. člena tega zakona, ampak mora postopek nadaljevati. To pomeni, da mora v takem primeru o zahtevi odločiti po vsebini.

V nadaljevanju je toženka tožnici 10. 11. 2014 poslala v podpis še izjavo o pogojih, pod katerimi se stroški zaradi uporabe agregatov med trajanjem posledic žleda lahko uveljavljajo in dodelijo upravičencu kot pomoč po pravilu de minimis, in jo pozvala, naj jo vrne v treh dneh. Država mora namreč v primeru dodeljevanja pomoči državno pomoč priglasiti komisiji, razen če gre za tako imenovano pomoč de minimis, ki je pomoč, ki ne presega določenega zneska in je dodeljena v določenem obdobju enotnemu podjetju (prva uvodna izjava Uredbe 1407/2013), pri čemer je kot zgornja meja te pomoči, ki ne izkrivlja ali ogroža konkurence, določen znesek 200.000,00 EUR, ki ga lahko prejme enotno podjetje v kateremkoli obdobju treh let (tretja uvodna izjava). V tem primeru je dolžnost države, da pred dodelitvijo take pomoči od podjetja prejme izjavo o drugi pomoči de minimis, ki jo je podjetje prejelo v zadevnem poslovnem letu in v predhodnih dveh poslovnih letih (enaindvajseta uvodna izjava). Podobno 6. člen v prvem odstavku omenjene uredbe določa, da mora država članica pred dodelitvijo pomoči pridobiti izjavo zadevnega podjetja v pisni ali elektronski obliki o vsej drugi pomoči de minimis, ki jo je podjetje prejelo na podlagi te ali drugih uredb de minimis v predhodnih dveh poslovnih letih in v tekočem poslovnem letu.

S tem ko je toženka določila tridnevni rok za vrnitev izjave, je določila rok za opravo dejanja v postopku (predložitev dokazila) v smislu prvega odstavka 99. člena ZUP. Ta še določa, da se rok, ki ga je določila uradna oseba, kot je to v obravnavanem primeru, lahko podaljša na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje (tretji odstavek). Zoper sklep o podaljšanju roka ni pritožbe (četrti odstavek). Iz zadnje določbe torej izhaja, da mora organ o zahtevi za podaljšanje roka odločiti s sklepom.

Iz upravnih spisov je razvidno: da je tožnica izjavo prejela 12. 11. 2014; da je 14. 11. 2014 po elektronski pošti zaprosila za podaljšanje roka; da je 20. 11. toženki poslala dopis, da v postavljenem tridnevnem roku izjave ne bo mogla poslati, saj je v Skupini A. večje število podjetij in je zato treba pridobiti ustrezno dokumentacijo za celotno skupino; da je 28. 11. zaprosila toženko še za razlago nekaterih pojmov iz izjave; da ji je toženka o tem poslala pojasnila v dopisu z datumom 28. 11. 2014 in da ji je tožnica 7. 1. 2015 poslala podpisano izjavo.

Iz navedenega izhaja, da toženka o pravočasni prošnji za podaljšanje roka ni odločila s sklepom, niti ni tožnice v drugi pisni komunikaciji, ki bi po vsebini nadomestila sklep, seznanila s posledicami predložitve izjave po določenem datumu (iz razloga prenehanja izplačevanja upravičenih stroškov z zaključkom leta 2014), kar bi bi bilo mogoče razlagati kot strinjanje, da do tega datuma predloži izjavo. S tem je bila storjena kršitev četrtega odstavka 99. člena ZUP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, saj tožnica ni dobila povračila zahtevanih stroškov. Toženka bi morala z načinom vodenja postopka in z določanjem rokov oz. z njihovim podaljševanjem v obliki, določeni z zakonom, zavarovati ne le stranko pred nastopom okoliščine, na kateri temelji izpodbijana odločba, ampak zaradi neprenosljivosti sredstev v naslednje leto poskrbeti tudi za svoje pravočasno odločanje o vloženih zahtevah za povračilo upravičenih stroškov.

Neutemeljeno je sklicevanje toženke v odgovoru na tožbo na opozorilo o posledicah iz drugega odstavka 67. člena ZUP, ki ga je dala tožnici v pozivu za dopolnitev vloge z dne 16. 6. 2014. Tožničina vloga namreč ni bila zavržena zaradi prekoračitve postavljenega roka za dopolnitev zahteve.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo zaradi bistvene kršitve pravil upravnega postopka odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Kljub tožbenemu predlogu sodišče ni samo odločilo o tožničini zahtevi za povračilo upravičenih stroškov zaradi uporabe agregatov, saj iz tožbe ne izhaja, da bi ponovljeni postopek pri pristojnem organu tožnici prizadejal težko popravljivo škodo (1. točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1).

Tožnica je v tožbi zahtevala povračilo stroškov tega postopka. Ker lahko sodišče o njihovem vračilu odloči le na podlagi opredeljene zahteve (drugi odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopk, ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), tožnica pa stroškov ni specificirala, je sodišče njen stroškovni zahetvek zavrnilo (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 320/2014). Tožnici bo sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).