Jedro

Skrbnik za poseben primer izpolnitve ne more zahtevati v svojem imenu in svoj račun, kot je to tožnik storil v konkretnem primeru, ampak lahko kot tožniki nastopijo le dediči denacionaliziranega premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 25. 1. 2012 zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin (za dve podstrešni stanovanji in tri poslovne prostore na naslovu K. 10 v X.) za čas od 7. 2. 1991 do 31. 1. 2001 v znesku 88.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi od vložitve tožbe dalje, od 1. 2. 2001 dalje pa (za iste prostore) tudi zahtevek na plačilo zapadlih in obračunanih najemnin ter zahtevek na plačilo stroškov postopka (I. točka izreka). Prav tako je odločilo, da je dolžan tožnik toženki plačati pravdne stroške v višini 2.634,56 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi (posledično tudi v stroškovni odločitvi) in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek po novem sodniku. Navaja, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 79. členom ZPP, ker mu nepravilno ni priznalo aktivne legitimacije. Sklicuje se na dokazilo, da je dne 15. 11. 2004 preklical pooblastilo skrbnici za poseben primer – odvetnici J. M. za začasno upravljanje z nepremičninami na K. 10 v X. in je od tega datuma (pri UE Ljubljana-Center) sam nastopal kot takšen skrbnik. Še pred tem je po sklepu o dedovanju naknadno najdenega premoženja Okrajnega sodišča v Velenju (D 326/2001 z dne 28. 6. 2004) postal zakoniti dedič po pokojni Ma. O. (ženi denacionalizacijskega upravičenca M. O.) za premoženje vpisano pri vl. št. 1 k.o. Y. do 1/7 oziroma do ½ celotnega vložka v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Velenju (D 81/2006 z dne 1. 7. 2008) in do ½ (po isti zapustnici) še za vse nepremičnine vpisane v vložku št. 2 k.o. Y. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da tožnik ni postal lastnik parcel k.o. Y. ter poslovnih prostorov in stanovanj na K. 10 v X., saj je nasprotno razvidno iz sklepa Okrajnega sodišča v Velenju D 326/2001 z dne 28. 6. 2004. Ker je bil po pokojni Ma. O. (po kateri je zapuščinski postopek pravnomočno končan, zato so navedbe v 46. točki izpodbijane sodbe, da ta ni zaključen, brezpredmetne in nepreverjene; enako velja glede navajanja, da tožnik ni predložil listinskih dokazov o zaključku dedovanja po pokojni Ma. O., saj je predložil sklep D 326/2001) edini dedič po omenjenem sklepu in po njem tudi solastnik vsega naknadno najdenega premoženja do ½, bi mu morala biti priznana aktivna legitimacija (sodišče prve stopnje je ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Zaključki sodišča prve stopnje v 44. točki obrazložitve, da ni postal lastnik omenjenih nepremičnin, je napačna, prav tako pa tudi razlaga v 45. točki obrazložitve sodbe, o tem v kakšnem deležu bi lahko po pokojni Ma. O. dedoval (o tem je sodišče s sklepom D 326/2001 že odločilo, ko ga je določilo za njenega dediča do 1/7, s popravkom do ½ vsega naknadno najdenega premoženja). Sicer pa je do izplačila v tožbi zahtevane odškodnine in zapadlih najemnin v postopku vračanja denacionaliziranega premoženja po pokojnem M. O. in (od 15. 11. 2004 dalje) po pokojni Ma. O. upravičen tudi kot skrbnik za poseben primer. Iz sklepa D 326/2001 izhaja, da je tožnik edini dedič po pokojni Ma. O., za vse ostale pa le skrbnik za poseben primer, in v njihovem imenu uveljavlja izplačilo celotnega zneska. Poleg tega je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje (v 38. točki obrazložitve), da je tožnikov pravni interes podan (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker je tožnik svoj tožbeni zahtevek lahko uveljavljal šele od 15. 11. 2004 (ko je preklical pooblastilo skrbnici za poseben primer – odvetnici J. M. in postal skrbnik za poseben primer), je potrebno začetek petletnega zastaralnega roka šteti od tega datuma (361. člen ZOR, ki ga je sodišče prve stopnje kršilo kakor tudi 336. člen OZ) in ne od pravnomočnosti delne odločbe o denacionalizaciji (ki jo je istega dne pridobil), zaradi česar je bila tožba vložena znotraj tega roka. Ker je tožnik istega dne zvedel za naknadno najdeno premoženje, preklical pooblastilo ter prevzel denacionalizacijsko odločbo, je potrebno upoštevati določbe 336. in 361. člena ZOR. Napačna je tudi obrazložitev podana v 52. točki obrazložitve, saj je tožena stranka lahko le MOL in ne SPL d.o.o., ki v njenem imenu in za njen račun zgolj upravlja z nepremičninami.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo in prepričljivo obrazložilo, da tožnikov zahtevek (tako na plačilo odškodnine v skladu z 72. členom ZDen kot na plačilo najemnin) ni utemeljen.(1) Pri tem ni zagrešilo nobene od procesnih kršitev, ki jih navaja tožnik, prav tako nobene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. V zvezi s tožnikovim utemeljevanjem stvarne legitimacije z okoliščino, da je bil z odločbo UE Ljubljana št. 520/92-67 z dne 24. 12. 2007 (v zvezi s sklepom o popravi pomote istega organa z dne 5. 6. 2008; prilogi A6 in A7) postavljen za skrbnika za poseben primer, je pravilno obrazložilo, da je bil slednji postavljen za skrbnika za poseben primer za odškodnino dano v obveznicah SOD (2) in ne (tudi) za prostore, ki so bili upravičencema V. O. in M. O. vrnjeni z vzpostavitvijo lastninske pravice (vsakemu do ½) na podlagi delne odločbe UE Ljubljana št 362-520/92-441/DU (in 351-205/92-441/DU) z dne 11. 1. 2001 (priloga A11). Te denacionalizirane nepremičnine so bile z omenjeno odločbo dane v začasno upravljanje skrbnici za poseben primer odvetnici J. M.(3) Še bistveno bolj pomembno v tej zvezi pa je (kot je na to prav tako opozorilo že sodišče prve stopnje), da (noben) skrbnik za poseben primer izpolnitve ne more zahtevati v svojem imenu in svoj račun (4) (kot je to tožnik storil v konkretnem primeru), ampak lahko kot tožniki nastopijo le dediči denacionaliziranega premoženja.(5) Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik s sklepom (o dedovanju naknadno najdenega premoženja) D 326/2001 z dne 28. 6. 2004 Okrajnega sodišča v Velenju (A24), na katerega se kot ključnega ves čas sklicuje (tudi sedaj v pritožbi), ni izkazal trditev, da je edini dedič po Ma. O., in sicer tudi dedič stanovanj in poslovnih prostorov na K. 10, ki so bili vrnjeni z delno odločbo z dne 11. 1. 2011.(6) Tožnik se je v vlogi z dne 21. 11. 2011 skliceval na v letu 2011 izdani dodatni sklep o dedovanju po pokojni Ma. O., a ga ni predložil.(7)

6. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo tudi, da je zahtevek, ki ga je tožnik uveljavljal po 72. členu ZDen, (kot je to ugovarjala toženka) v vsakem primeru zastaral. Ker zastaranje takšnega zahtevka začne teči z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe (8) (in to velja tudi za dediče denacionalizacijskega upravičenca), kar v obravnavanem primeru pomeni z dnem 1. 2. 2001 (odločba je postala pravnomočna 31. 1. 2001), je 5-letni zastaralni rok potekel 1. 2. 2006, torej mnogo pred vložitvijo predmetne tožbe (17. 10. 2009). Pritožbene navedbe, da je tožnik svoj tožbeni zahtevek lahko uveljavljal šele s 15. 11. 2004 (ko naj bi preklical pooblastilo skrbnici za poseben primer odvetnici J. M., prevzel odločbo o denacionalizaciji oziroma izvedel za naknadno najdeno premoženje), je ne samo neutemeljeno(9), ampak gre v prvi vrsti za neupoštevne (nedopustne) pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).(10)

7. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki zaradi zavrnitve zahtevka na plačilo najemnine za čas od 1. 2. 2001 dalje. Iz kje izhaja, da naj bi S. d.d. vrnjene nepremičnine upravljal v imenu in za račun tožene stranke, ni jasno. Kot je to razvidno iz večkrat omenjene delne odločbe UE Ljubljana št. 362-520/92-441/DU (in 351-205/92-441/DU) z dne 11. 1. 2001 (ki je postala pravnomočna 31.1.2001), je bila dolžna toženka (kot zavezanka za vrnitev nepremičnine) po pravnomočnosti odločbe denacionalizirane nepremičnine predati v (začasno) upravljanje skrbnici za poseben primer odvetnici J. M. Iz dopisa S. d.d. z dne 28. 1. 2009 (priloga A26) pa je moč razbrati, da je odvetnica (skrbnica za posebni primer) z dnem 21. 5. 2001 omenjeno družbo pooblastila za upravljanje in obračunavanje najemnine za vrnjene nepremičnine na K. 10. Ni torej nobene podlage za zahtevek zoper toženko na plačilo (»povrnitev«) najemnin (za čas od 1. 2. 2001 dalje). Ob vsem navedenem zato tožnikovo pavšalno vztrajanje, da naj bi S. d.d. nepremičnine upravljala v imenu in za račun tožene stranke, pač ne more prepričati.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (11) (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o tožnikovi pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Med ugotovitvama sodišča prve stopnje, da je tožnikov pravni interes za vtoževani zahtevek podan, da pa je sam zahtevek neutemeljen, ni (kot to napačno meni pritožnik) prav nobenega protislovja. Pravni interes je procesna predpostavka, ki mora biti podana pri vsaki vloženi tožbi, zato da sploh pride do vsebinskega odločanja o zahtevkih (ti zahtevki pa so seveda lahko utemeljeni ali neutemeljeni).

(2) In sicer za poslovni prostor na K. 10, ki ni mogel biti vrnjen z vzpostavitvijo lastninske pravice.

(3) Nejasno je tožnikovo sklicevanje na njegov preklic pooblastila omenjeni skrbnici z dne 15. 11. 2004, saj slednja te svoje funkcije ni opravljala na podlagi (njegovega) predhodnega pooblastila, ampak na podlagi odločbe državnega organa z dne 11. 1. 2001. (4) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 44/2011 z dne 6. 9. 2011 oziroma sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3339/2010 z dne 7. 10. 2010 in I Cp 431/2010 z dne 24. 3. 2010. (5) Prav tako ni podana aktivna legitimacija skrbnika za poseben primer za vložitev takšne tožbe v imenu pokojnih denacionalizacijskih upravičencev (glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4248/2011 z dne 28. 3. 2012). Pritožbene navedbe, da kot skrbnik za poseben primer v imenu ostalih dedičev uveljavlja plačilo celotnega zneska, so nedovoljena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

(6) Sodišče prve stopnje je upravičeno opozorilo, da se predloženi sklep o dedovanju nanaša na popolnoma druge nepremičnine (parcele), prav tako je iz njega razviden „obstoj“ ostalih dedičev, ki so (vključno z oporočno dedinjo) sporočili, da se k dedovanju teh parcel „ne priglašajo.“

(7) Kakor tudi ne zatrjevanega popravnega sklepa Okrajnega sodišča v Velenju D 326/2001 iz leta 2008 (kar se je sicer zavezal storiti na naroku dne 18. 1. 2012), iz katerega naj bi izhajalo, da je bil njemu pripadajoči 1/7 solastninski delež „spremenjen“ v ½. Predložil je le sklep o dedovanju naknadno ugotovljenega premoženja D 81/2006 z dne 6. 9. 2010 po pokojnem M. O., iz katerega je razvidno, da je dedinja po slednjem do 12/24 Ma. O. (iz same obrazložitve omenjenega sklepa pa jasno izhaja, da bo glede premoženja, ki ga je slednja, ki je prav tako pokojna, podedovala, izdan dodatni sklep).

(8) Glej 77. člen ZDen, prav tako sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 281/2008 z dne 6. 10. 2011, II Ips 592/2006 z dne 11. 9. 2008 oziroma sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 5844/2005 z dne 25. 1. 2006

(9) Kdaj zastaranje zahtevka (ne glede nato, ali ga uveljavlja upravičenec ali njegov dedič) iz drugega odstavka 72. člena ZDen začne teči, je bilo pojasnjeno predhodno (pritožbena navajanja o kršitvi 336. člena OZ oziroma 361. člena ZOR so zato brezpredmetna), medtem ko (v zvezi s preklicem pooblastila skrbniku za poseben primer) tudi sicer ni moč govoriti o dejanju, ki naj bi pretrgalo zastaranje v smislu (za to vprašanje relevantnih) določb 364. in 365. člena OZ (saj ni šlo za upnikovo postopanje zoper dolžnika).

(10) V zvezi s ugovorom zastaranja tožene stranke (ta je zastaranje ugovarjala že v odgovoru na tožbo) tožnik takih trditev v postopku na prvi stopnji ni podal (zakaj jih je podal šele v pritožbi, pa ni pojasnil).

(11) Tudi glede stroškovne odločitve, ki jo je tožnik izpodbijal zgolj z vidika zatrjevanja nepravilnosti odločitve o glavni stvari.