Jedro

Glede na to, da je predlog za obnovo postopka temeljil na novih dejstvih, ki jih je v drugem postopku (P 1) ugotovilo sodišče, pritožbeno sodišče med pravilnimi razlogi prvostopnega sodišča izpostavlja, da v konkretnem primeru predlagateljica kot obnovitveni razlog ni uveljavljala dejstev v smislu 10. točke 394. člena ZPP, ampak je predlagala obnovo postopka na podlagi pravnih sklepanj, ki jih je v drugem sodnem postopku po izvedenem dokaznem postopku opravilo sodišče na podlagi tožbenih trditev in obrambnih trditev strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče predlog tožeče stranke za obnovo postopka zavrglo z utemeljitvijo, da predlagateljica ni zatrjevala, da dejstev in dokazov ni mogla uveljavljati že v postopku pred pravnomočnostjo sodbe, da ugotovitve sodišča v obrazložitvi sodne odločbe ne morejo predstavljati dejstev in dokazov po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), da je sodišče vse tri osebe že zaslišalo, tožeča stranka pa ni izkazala, da ne bi bilo mogoče že v tem postopku izvedeti vseh relevantnih dejstev. Poleg tega je sodišče navedlo še, da predloga tudi ni uveljavljala pravočasno, ter da sta v obeh zadevah v bistvu enaki odločitvi.

Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da je takšen sklep nepravilen in nezakonit. Podlago za predlog za obnovo postopka predstavlja v zadevi P 1 ugotovljeno dejstvo, da toženec ni upravičen zahtevati plačila 65 mio SIT kot vračilo dela kupnine, v predmetnem postopku pa je ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče na vračilo 65 mio SIT. Zaslišane osebe v obeh postopkih „niso podale popolnoma identične izpovedi, kar je rezultiralo v bistveno drugače ugotovljenem dejanskem stanju“, za kar ni mogoče odgovornosti predpisati tožeči stranki, saj je razčiščevanje dejstev s pričami predvsem obveznost sodišča. Tožeča stranka je v ponovljenem postopku po izdaji sodbe 1.3.2007 (s katero je sodišče ugotovilo, da sporna terjatev ne obstoji) pričakovala, da bo v ponovljenem postopku taka odločitev obstala, in tudi zato ni bilo nobenega razloga, da bi predlagala ponovno zaslišanje že zaslišanih prič. Prav sodba P 1 in v njej ugotovljeno dejansko stanje predstavlja novo dejstvo, ki terja obnovo postopka. Pritožba je poudarila, da je bil predlog za obnovo postopka podan pravočasno, v roku 30 dni od vročitve sodbe, ki je bila pritožnici vročena 4.3.2013. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da odločitev v predmetni zadevi ni v neskladju z odločitvijo sodišča v zadevi P 1. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 7.5.2013, zadeva prenesena v reševanje iz Višjega sodišča v Ljubljani na tukajšnje sodišče. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predlagateljica obnove postopka ni izkazala, kot je to pravilno in popolno ugotovilo prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu. V izogib ponavljanju se zato pritožbeno sodišče sklicuje na pravno pravilne razloge, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka v skladu s prvim odstavkom 398. člena ZPP zavrglo. Glede na to, da je predlog temeljil na novih dejstvih, ki jih je v drugem postopku (P 1) ugotovilo sodišče, pritožbeno sodišče med pravilnimi razlogi prvostopnega sodišča izpostavlja, da v konkretnem primeru predlagateljica kot obnovitveni razlog ni uveljavljala dejstev v smislu 10. točke 394. člena ZPP, ampak je predlagala obnovo postopka na podlagi pravnih sklepanj, ki jih je v drugem sodnem postopku po izvedenem dokaznem postopku opravilo sodišče na podlagi tožbenih trditev in obrambnih trditev strank. Poleg tega pa pritožbeno sodišče poudarja še, da bi bila po zgoraj navedeni določbi ZPP nova dejstva (seveda dejstva v smislu navedb strank in ne sodne interpretacije slednjih) obnovitveni razlog le, če bi ta dejstva obstajala že takrat, ko je tekel postopek v predmetni zadevi (pa stranka zanje ni vedela in jih zato ni mogla v postopku pravočasno navajati), ne pa dejstva, ki so nastala po zaključku postopka, v katerem se obnova postopka predlaga.

Glede na zgoraj navedeno ugotovitev, da so bili obnovitveni razlogi, ki jih je tožeča stranka uveljavljala, nedovoljeni (drugi odstavek 395. člena ZPP), je bilo pravno nepomembno ugotavljati, ali je predlog tožeča stranka podala pravočasno, saj bi tudi s pravočasno vloženim predlogom (1), s tem izrednim pravnim sredstvom ne uspela. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljice obnove postopka zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

op. št. 1: (kar pa ne izhaja iz spisovnih podatkov, saj sta si spisovni podatek, da je bil predlog za obnovo postopka vložen 1.8.2012, in podatek, ki ga zatrjuje pritožnica, da je sodbo III P 114/2010 prejela 4.3.2013 in se takrat seznanila z novimi „dejstvi“, v nasprotju)