Jedro

Ne gre za načrtno sramotenje tožnika, ampak za pisanje, resda na posameznih mestih ironično in robato, o vprašanjih, ki zadevajo (lokalno) skupnost, torej za varstvo upravičenih interesov. Ni dvoma, da ima toženec kot občan pravico do javne kritike tožnikovega dela. Pri tem so dovoljene tudi močnejše formulacije, ostra in ironična kritika, če si avtor s takšnimi izjavami ne prizadeva za lastne, osebne cilje in pri tem prizadete osebe ne ponižuje, temveč želi pritegniti pozornost javnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženec plačati 21.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Zavrnilo je tudi s tožbo zahtevano prepoved poseganja v tožnikove osebnostne pravice, in sicer objavljanje člankov in zapisov o tožniku, ter odstranitev vseh člankov in zapisov o tožniku s kateregakoli medija, še posebej pa treh toženčevih zapisov: „Župan je nor“ (Je župan res nor ???)“, „Župan ima prazne roke“ in „Delu čast in oblast“.

Tožnik se je pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo njegovemu zahtevku ugodeno. Vztraja, da je toženec posegel v njegovo čast in dobro ime. Očitno so dejstva, navedena v tožbi, resnična, saj jih toženec ni prerekal, niti ni ponudil nasprotnih dokazov. Toženčev poseg v tožnikove osebnostne pravice je bil nedopusten in prekomeren, četudi je tožnik župan. Sodišče je zmotno zaključilo, da toženčevi zapisi niso žaljivi. Tudi če bi šlo za kritiko tožnikovega dela, je bil toženčev poseg prekomeren, prostaški in neizzvan. Za povrh gre za lažne navedbe, ki ne morejo uživati pravnega varstva. Tožnik opozarja na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča RS. Sodišče je napačno ugotovilo tudi dejansko stanje. Toženčeve žaljive navedbe se ne nanašajo zgolj na funkcijo župana, ampak v pretežni meri na tožnika kot posameznika. Gre za negativne vrednostne sodbe o tožniku kot osebnosti in ne za ocenjevanje njegovega dela. Podane so bile z očitnim namenom žaliti tožnika, zato so izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti. Tožnik ponavlja, da mu je toženec povzročil izredno hude duševne bolečine. Glede na težo posega vztraja pri vseh predlaganih sankcijah.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, drugih pa tožnik, čeprav se pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, opredeljeno ne uveljavlja. Pritožbeni preizkus je še pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno materialno pravo, upoštevaje v tožbi ponujeno trditveno gradivo. Sodišče druge stopnje tako v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati. Za povrh je tožnik na vse relevantne trditve, ki jih uveljavlja v pritožbi, vključno z očitkom o neutemeljenem odstopu od sodne prakse, že dobil izčrpen odgovor v sklepu tega sodišča I Cp 107/2012 z dne 15. 2. 2012, s katerim je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagane začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje je pri presoji zatrjevanega posega v tožnikovo pravico do časti, dobrega imena in zasebnosti pravilno izhajalo iz dejstva, da je tožnik kot župan javna oseba. Pravilno je tudi ocenilo, da toženec v spornih zapisih kritizira tožnika kot župana in ne kot zasebnika. Sporne toženčeve izjave tudi po mnenju pritožbenega sodišča nimajo takšnega pomena, kot mu ga pripisuje tožnik. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi utemeljeno poudarja, da je sporne trditve treba presojati v kontekstu celotnega besedila. Pritrditi je mogoče tudi ugotovitvi, da gre za vrednostne sodbe in ne za (neresnične) trditve o dejstvih. Prepričljivo je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, zakaj sporne toženčeve izjave niso objektivno žaljive. Pri tem je pravilno upoštevalo način in namen toženčevega pisanja, posebej pa še, kako je zapisano lahko razumel povprečni bralec. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za načrtno sramotenje tožnika, ampak za pisanje, resda na posameznih mestih ironično in robato, o vprašanjih, ki zadevajo (lokalno) skupnost, torej za varstvo upravičenih interesov. Ni dvoma, da ima toženec kot občan pravico do javne kritike tožnikovega dela. Pri tem so dovoljene tudi močnejše formulacije, ostra in ironična kritika, če si avtor s takšnimi izjavami ne prizadeva za lastne, osebne cilje in pri tem prizadete osebe ne ponižuje, temveč želi pritegniti pozornost javnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v zapisanem ni zaslediti namena zaničevanja ali nespoštovanja tožnikovega človeškega dostojanstva. Sporno toženčevo pisanje je, prej kot uveljavljanju morebitnih toženčevih osebnih ciljev (ti iz tožbenih trditev niso jasno razvidni), pripisati njegovi skrbi za politični interes javnosti, upoštevaje vsebino oziroma tematiko, ki jo toženec načenja v posameznih zapisih. Odveč je pritožbeno vztrajanje, da je toženec svoje zapise objavil z očitnim namenom žaliti tožnika. Ta okoliščina namreč ni odločilna. Bistveno je pač, kakšen je bil objektivni pomen spornih izjav in kakšne posledice je imela objava za tožnika v okolju, v katerem živi. Zgolj tožnikova skrb, da bo prizadet njegov ugled v javnosti, ne zadošča, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ker v toženčevem ravnanju ni protipravnosti, je odveč tudi pritožbeno sklicevanje na hude duševne bolečine, ki naj bi jih trpel tožnik zaradi spornih objav.

Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno zaključilo, da ni podlage za toženčevo odškodninsko odgovornost. Tožnik zato ni upravičen ne do denarne odškodnine in ne do preostalih zahtevanih sankcij. Ker gre v obravnavanem primeru za neodpravljivo nesklepčnost tožbe, je sodišče ravnalo prav, ko je tožniku brez nadaljnjega odreklo zahtevano pravno varstvo.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo prvo sodbo.

Zavrnitev pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Ker je tožnik s pritožbo propadel, do njihovega povračila ni upravičen (prvi odstavek 165. člena ZPP).