Jedro

Obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP ni podan, če oseba, ki je bila kot stranka udeležena v rednem upravnem postopku, vendar ji v tem postopku ni bila dana možnost, da bi se v konkretni upravni zadevi izjavila o dejstvih ali okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V tem primeru gre za kršitev temeljnega načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP), kar lahko stranka uveljavlja v pritožbi zoper odločbo. Napake vročitve aktov, torej tudi odločbe z dne 12. 12. 2017, lahko v obravnavnem primeru tožnica uspešno uveljavlja v pritožbi zoper navedeno odločbo. Dokler stranki odločba ni pravilno vročena, namreč pravno ne učinkuje, kar pomeni, da tudi pritožbeni rok še ne začne teči.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo št. DT 0610-238/2017-26-08-530-30 z dne 12. 12. 2017. 2. V obrazložitvi med drugim navaja, da je tožnica vložila predlog za obnovo navedenega postopka iz razlogov, navedenih v 1. in 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja, da tožnica zatrjevanih razlogov ni verjetno izkazala, ker je imela ves čas postopka možnost sodelovanja v postopku, česar pa ni izkoristila. Tožnica očitno ni želela sodelovati s toženko, zato tudi ni predložila dokazil v postopku. Tožničin direktor je bil kot odgovorna oseba dolžan vpogledati v portal eDavki v osebno mapo oz. za to pooblastiti drugo osebo. Tožničino ravnanje oz. ravnanje njene odgovorne osebe odstopa od ravnanja, ki se ga pričakuje od skrbnega gospodarstvenika, saj bi morala vedeti, da so ji bila pisanja davčnega organa odložena v portal eDavki, v njeno osebno mapo. Po vpogledu v spis in portal eDavki toženka ugotavlja, da je bil tožnici sklep o davčnem inšpekcijskem nadzoru vročen s fikcijo, v skladu s 87. členom ZUP dne 3. 2. 2017, odločba z dne 12. 12. 2017 pa ji je bila vročena s fikcijo vročitve dne 27.12. 2017. Zaključuje, da je imela tožnica ves čas postopka možnost sodelovanja v postopku, ter da okoliščine oz. dokazi, ki jih tožnica navaja kot razlog za obnovo, niso taki, da bi pripeljali do drugačne odločitve.

3. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep (1. točka izreka) ter ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ izpodbijani akt napačno naslovil kot sklep namesto pravilno odločba, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Pritrjuje tudi tožnici, da je obrazložitev izpodbijane odločbe nejasna. Ne glede na navedeno pa meni, da je odločitev, ki izhaja iz izreka, pravilna, razloge, ki izhajajo iz obrazložitve, pa dopolnjuje s svojimi.

4. Kot nepravilno ocenjuje tožničino trditev, da ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Dati možnost udeležbe v postopku v smislu 9. točke 260. člena ZUP pomeni, da mora uradna oseba po začetku postopka ugotoviti, kdo je stranka, in jo pozvati, naj se postopka udeleži. Od tedaj naprej pa je od stranke odvisno, ali se bo postopka udeleževala. Tega obnovitvenega razloga pa ni mogoče uporabiti, če stranki po tem, ko je bila že povabljena v postopek, ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, na primer ker ji ni bila dana možnost zaslišanja. V takem primeru bi prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke, ker je treba uveljavljati v pritožbenem postopku.

5. Ugotavlja, da je bil sklep o začetku inšpekcijskega nadzora št. DT 0610-238/2017-1 08-530-30 z dne 17. 1. 2017, v katerem je toženka navedla, da bo pri tožnici opravila inšpekcijski nadzor, katerega predmet je davek od dohodkov pravnih oseb za obdobje 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, in jo poučila, da ima pravico in dolžnost, da v njem sodeluje in da lahko imenuje osebo za dajanje podatkov, tožnici pravilno vročen tako, da ji je bil poslan na njen naslov, s fikcijo vročitve. Ostala pisanja, vključno z izpodbijanim sklepom in odločbo, pa so ji bili pravilno poslana prek sistema eDavki, v skladu z določbo 85.a člena ZDavP-2 ter 3. členom Pravilnika o elektronskem vročanju v davčnih zadevah (v nadaljevanju Pravilnik). Vsi ti akti, obvestila in opomniki so bili torej tožnici pravilno poslani v osebno mapo, ne pa tudi na elektronski naslov, ker ga tožnica ni sporočila, kot to določa 2. člen Pravilnika. Za napake računovodske družbe pa je odgovorna tožnica.

6. Pojasnjuje tudi, zakaj ni podan razlog iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Navaja, da predloženi dokazi, ki jih je v postopku predložila tožnica, niso novi dokazi v smislu 1. točke 260. člena ZUP, saj tožnica ne navaja, da teh dejstev in dokazov ni mogla predlagati prej, ker zanje ni vedela oz. jih ni mogla uporabiti, ker so se šele kasneje našli, ampak to utemeljuje z dejstvom, da ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku.

7. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja ter vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejasnkega stanja. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa odpravi in ugodi predlogu za obnovo postopka. Toženki naj naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

8. V tožbi med drugim navaja, da je glede na to, da ji je bil sklep o začetku DIN z dne 17. 1. 2017 (po ugotovitvi drugostopenjskega organa) vročen osebno, v fizični obliki, utemeljeno pričakovala, da bo vročitev na enak način potekala tudi v nadaljevanju postopka. Toženka je namreč nikoli ni obvestila, da bo nadaljnja pisanja prejela preko portala eDavki, poleg tega tožnica v tak način vročanja tudi nikoli ni privolila. Zato je bila vročitev na tak način nedopustna, saj ni mogla izkoristiti svoje pravice do izjave, s čemer je bil kršen 22. člne Ustave RS. Toženki očita, da bi morala vedeti, glede na to, da so bile vse vročitve opravljene s fikcijo, in da ni prijavila elektronskega naslova za pošiljanje obvestil o prispelih pisanjih na portal eDavki, da tožnica z njimi ni seznanjena. Situacijo primerja s situacijo, ko se vročitve opravljajo na prijavljeni naslov stranke, ki ni enak dejanskemu, glede katerega je ustavnosodna praksa zavzela stališče, da ni ustaven (odločba Ustavnega sodišča U-I-279/08 z dne 17. 12. 2008). Meni tudi, da je zakonodaja, ki določa tak način vročanja, neustavna. Pojasnjuje, da takega načina vročanja ne obvlada vsak, in da strankam ni bila dana možnost, da se nanj privadijo.

9. Navaja, da ni pravilna ugotovitev drugostopenjskega organa, da je bila vročitev, opravljena preko portala eDavki, pravilna. To bi bila, če bi jo toženka z obvestili o pisanjih obveščala tudi na njen elektronski naslov, ki ji je bil poznan, kljub temu, da omenjeni poštni predal ni deloval. Z nepravilnim vročanjem ji je bila tako onemogočena aktivna udeležba v postopku DIN, kar pomeni, da ni mogla izkoristiti svoje pravice do izjave, s čemer je kršen 22. člen Ustave RS. Dodaja še, da tudi, če bi držalo, da ji je bila dana možnost sodelovanja že s sklepom z dne 17. 1. 2017, se ta možnost nanaša le na postopek nadzora glede davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, ne pa tudi postopek odmere DDV za obdobje od 1. 12. 2014 do 31. 12. 2014 in davek od dohodkov iz kapitala za obdobje od 1. 12. 2014 do 31. 12. 2014, ki je bil začet s sklepom z dne 25. 10. 2017, ki ji je bil vročen na nepravilen način, preko portala eDavki. Z nepravilnim vročanjem ji je bila tako onemogočena aktivna udeležba v postopku DIN, kar pomeni, da ni mogla izkoristiti svoje pravice do izjave, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave RS.

10. Na strinja se tudi s stališčem toženke, da je za nepravilno delovanje računovodskega servisa odgovorna sama, saj njena pravica do sodelovanja v postopku, ki ji je bila onemogočena zaradi (ne)dela računovodskega servisa, pretehta tožničino odgovornost za njegovo izbiro. Še posebej, če so zaradi njegovega dela zanjo nastale škodljive posledice v višini glavnice 90.474,14 EUR, ki jih tožnica ni sposobna odplačati in je ogrožen njen obstoj. Zato tudi ni pravilno stališče toženke, da dokazil in pojasnil, ki jih stranka ni predložila po lastni krivdi, ker ni sodelovala v postopku, ni mogoče upoštevati.

11. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri razlogih iz obrazložitve odločbe. Med drugim navaja, da je iz tožbenih navedb razvidno, da tožnica priznava, da ji je bil sklep o začetku DIN vročen. Da bi morala biti tožnica obveščena, da ji bodo pisanja vročena preko portala eDavki, pa zakon ne določa. Poudarja, da obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP pride v poštev le, ko stranki ni bila dana možnost sodelovati v postopku, ne pa v primeru, ko je bila stranki dana možnost sodelovanja v postopku, pa so ji bile pri tem kršene pravice, in se sklcuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1244/2003 z dne 13. 11. 2003. 12. Tožba ni utemeljena.

13. V zadevi je sporna ugotovitev toženke, da tožnica v predlogu za obnovo postopka ni izkazala uveljavljanih obnovitvenih razlogov, in sicer razlogov iz 1. in 9. točke 260. člena ZUP. Tožnica v tožbi pavšalno navede, da je v predlogu za obnovo uveljavljala tudi razlog iz 10. točke 260. člena ZUP, česar pa ne utemelji.

14. Sodišče pritrjuje toženki, da tožnica uvljeljavljanih obnovitvenih razlogov ni izkazala.

15. Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, se po 9. točki 260. člena ZUP obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Sodišče pritrjuje toženki, da je navedeni obnovitveni razlog podan z dejstvom, da organ, ki je vodil postopek, sam vanj ni vključil osebe, ki se ga imela pravico udeleževati kot stranka. Ni pa navedeni obnovitveni razlog podan, če oseba, ki je bila kot stranka udeležena v rednem upravnem postopku, vendar ji v tem postopku ni bila dana možnost, da bi se v konkretni upravni zadevi izjavila o dejstvih ali okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V tem primeru gre za kršitev temeljnega načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP)1, kar lahko stranka uveljavlja v pritožbi zoper odločbo. Napake vročitve aktov, torej tudi odločbe z dne 12. 12. 2017, lahko v obravnavnem primeru tožnica uspešno uveljavlja v pritožbi zoper navedeno odločbo. Dokler stranki odločba ni pravilno vročena, namreč pravno ne učinkuje, kar pomeni, da tudi pritožbeni rok še ne začne teči2. 16. Tožnica torej z navajanjem razlogov, iz katerih izhaja, da ji je bila zaradi nepravilnega vročanja pisanj onemogočena udeležba v postopku, navedenega obnovitvenega razloga ni izkazala. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnica, je bila iz leta 1995, in je bila kasneje spremenjena, na primer že s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1244/2003 z dne 13. 11. 2003, na katero se sklicuje toženka.

17. Prav tako pa iz razlogov, ki jih pravilno navaja drugostopenjski organ, ni izkazala razloga za obnovo postopka iz 1. točke 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Sodišče razlogom drugostopenjskega organa sledi, zato svojih ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

18. Pravilna pa je tudi navedba drugostopenjskega organa, da je za napake računovodske družbe v davčnem smislu odgovorna tožnica, kar je drugostopenjski organ pravilno pojasnil. Povrnitev morebitne škodo, ki je tožnici nastala zaradi opustitve dolžnega ravnanja te družbe in posledici v smislu nepravočasno vloženega pravnega sredstva zoper davčno odločbo ter posledično neutemeljenega plačila davka, pa bo lahko od računovodske družbe zahtevala v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti.

19. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, ni sporno, je sodišče odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

20. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Tako Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, GV, Ljubljana 2017, str. 437 in 438. 2 Tako Andrujna, Kerševan, Upravno procesno pravo, GV, Ljubljana 2017, str. 184.