Jedro

Pritožnica trdi, da je tožeča stranka sama postavila pogoj, da se prostor izprazni in tudi ni upoštevala vložkov tožene stranke za preureditev prostora. S tem pritožnica očitno misli na lastnika poslovnega prostora in ne na tožečo stranko, ki je le dobaviteljica električne energije. Ker se pogodbenega odnosa med tožečo in toženo stranko ne tičejo, so te pritožbene trditve neutemeljene. Tudi sicer pa pritožnica z njimi napada dejansko stanje izpodbijane sodbe, kar v tem postopku ni dovoljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh od vročitve sodbe plačati 66,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 21,92 EUR od 16. 1. 2019 dalje, od zneska 21,86 EUR od 16. 2. 2019 dalje, od zneska 21,75 EUR od 16. 3. 2019 dalje in od zneska 0,49 EUR od 20. 3. 2019 dalje. Toženi stranki je naložilo tudi, da v 8 dneh tožeči stranki povrne stroške pravdnega postopka v višini 90,94 EUR z obrestno posledico.

2. Zoper sodbo se je brez navedbe pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo pusti v veljavi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Tožeča stranka v tej zadevi zahteva plačilo stroškov za dobavljeno električno energijo od decembra 2018 do 4. 3. 2019. Tožena stranka se je zahtevku upirala, ker naj bi poslovni prostor prenehala uporabljati januarja 2019, zato do marca naj ne bi bilo nobene porabe energije. O tem da je lastnika obvestila, ta pa bi moral tekoče stroške poravnati iz varščine, ki da mu jo je tožena stranka plačala.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta pravdni stranki leta 2018 sklenili pogodbo za nedoločen čas, po kateri se je tožena stranka zavezala dobavljeno elektriko plačevati in sta bili v pogodbenem odnosu do spremembe lastništva merilnega mesta s 1. 3. 2019. Vtoževano plačilo predstavlja obračun dejansko porabljene elektrike do 4. 3. 2019, ko je bila zavedena sprememba na merilnem mestu. Glede na to je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo.

9. Tožena stranka v pritožbi trdi, da so v sodbi navedeni računi, ko sama najetega prostora ni več uporabljala. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo razloge, iz katerih to na pogodbeni odnos med tožečo in toženo stranko ne vpliva. Višje sodišče zato zgolj ponavlja, da dejstvo, da tožena stranka poslovnega prostora po januarju 2019 ni več uporabljala, ni pravno pomembno.

10. Pritožnica nadalje trdi, da je tožeča stranka sama postavila pogoj, da se prostor izprazni in tudi ni upoštevala vložkov tožene stranke za preureditev prostora. S tem pritožnica očitno misli na lastnika poslovnega prostora in ne na tožečo stranko, ki je le dobaviteljica električne energije. Ker se pogodbenega odnosa med tožečo in toženo stranko ne tičejo, so te pritožbene trditve neutemeljene. Tudi sicer pa pritožnica z njimi napada dejansko stanje izpodbijane sodbe, kar v tem postopku, kot je bilo navedeno v 6. točki te sodbe, ni dovoljeno.

11. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).