Jedro

Čeprav je bilo tožniku v odpovedi očitanih 11 kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, utemeljene pa so bile le 4 kršitve, je glede na težo kršitev in glede na to, da so odnosi med strankama skrhani, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se odločitev o stroških postopka spremeni tako, da izrek glasi: „Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške postopka.“ Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu.

Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2007, s katero je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi dne 2. 4. 2007, nezakonita in se razveljavi ter je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo z dnem prenehanja pogodbe o zaposlitvi, na delovno mesto, ki ga je opravljal pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pravdne stroške v znesku 1.544,99 EUR v roku osem dni od prejema sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (2. odstavek). Sodišče je izdalo tudi popravni sklep z dne 19.9.2008 v katerem je v delu obrazložitve sodbe na 8. strani v 2. odstavku navedlo pravilne zneske izplačil za posamezne zaposlene delavce.

Tožnik je vložil pritožbo zoper sodbo s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Navajal je, da je sodišče storilo bistvene kršitve določb postopka, ker so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, prav tako pa o odločilnih dejstvih sodba nima razlogov. Sodišče je napačno ugotovilo, da je bil postopek izveden zakonito, pravočasno ter znotraj prekluzivnih rokov. Zaradi navedenega sodišče ne bi smelo obravnavati pet očitkov po vsebini, kot je to storilo sodišče, pač pa le ugotoviti, da je tožena stranka tožniku nezakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne gre pritrditi sodišču, da je za vse kršitve potrebno uporabljati novi ZDR, ker se v spisu nahajajo poročila o opravljenih revizijah v preteklosti, predvsem pa tudi revizije iz leta 2001, ki je obravnavalo tako poslovanje z družbo F. d.o.o., kakor tudi poslovanje z družbo W. d.o.o., revizijska poročila in pregledi pa so obravnavali tudi izplačila zavarovalnin poslovodnim delavcem. Tožena stranka je poskušala predložiti v spis zgolj tiste listine in dokumentacije, ki so odgovarjali po teku in načinu, da tožnik ne bi mogel dokazati nepravilnosti v postopku oziroma, da sam ni zakrivil kršitev, ki mu jih očitajo. Tožena stranka je pravno mnenje pooblaščenke predložila na koncu, prav tako ni predložila vseh revizijskih poročil iz preteklosti. Tako tožena stranka v letu 2001 ni ugotovila nepravilnosti z družbo F. d.o.o.. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko delodajalec zaradi kršitev s strani delavca odpove pogodbo o zaposlitvi brez odpovednega roka, ker gre za takšne kršitve, da ni mogoče pričakovati, da bi lahko delavec delal do konca odpovednega roka oziroma pogodbe o zaposlitvi. Gre za prekluzivni rok 15-ih dni, v katerem mora delodajalec izpeljati postopek izredne odpovedi. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da naj bi se postopek začel na podlagi opozoril člana nadzornega sveta in delavca OE ..., ki sta bila oba premeščena v drugo OE. Šlo je za osebne zamere s strani navedenih delavcev, prav tako je tožnik izpovedal, da je predsednik uprave na razgovoru dne 22. 6. 2007 imel obsežen fascikel dokumentacije in kazal na to dokumentacijo, da so zbrani dokazi, predsednik pa navedenega ni povsem konkretiziral in pojasnil. Tožena stranka je v postopku navajala, da je postopek lahko začel izvajati šele po tistem, ko se je seznanila z revizijskim poročilom, drugič z ovadbo, itd., vendar pa pregled tako ovadbe, kot poročila kaže, da niso bile vse kršitve zajete v obeh dokumentih. Prav tako kršitve niso bile vse predmet pisne obdolžitve, tako predmet pisne obdolžitve in zagovora ni bilo plačevanje najemnine za stanovanje v ..., katerega je imel v najemu S.F., temveč je bil očitek, da naj bi bilo stanovanje prodano po ceno, to je bilo isto zapisano v izredni odpovedi, res pa je v obrazložitvi razloga bila navedba, da naj ne bi bila do časa odpovedi plačana najemnina. V pisni obdolžitvi tudi ni bilo očitka, da naj k računom W. d.o.o. ne bi bila predložena ustrezna dokumentacija, temveč bi bil očitek, da je družba W. d.o.o. plačevala prenizko najemnino. Tako bi moralo sodišče revizijsko poročilo oceniti, ne pa mu slepo slediti, saj je notranja revizija organ tožene stranke in jo mora o svojih ugotovitvah sproti seznanjati na osnovi pisnih poročil. Tožniku se je očitalo izplačilo zavarovalnine za doživetje po policah, ki so bile sklenjene z delavci s posebnimi pooblastili. Ne drži trditev, da za izplačilo doživetij delavcev s posebnimi pooblastili ni bilo pravne podlage, pri čemer se sodišče sklicuje na izpoved tožene stranke, ne opredeli pa se do izpovedi N.K., ki je na svojem zaslišanju povedala, da je sklep o izplačilih na osnovi doživetij iz managarskih zavarovanj, ki so vključene v individualno pogodbo, sprejela uprava in se je nanašal tudi na območne enote. Sklep uprave iz leta 1997 ni nikoli nihče preklical. Sodba nima razlogov, zakaj je sodišče verjelo N.K., ki je bila edina pristojna sprejeti tovrstni sklep. Tudi druge območne enote so ravnale podobno na podlagi enakega navodila uprave. Sodišče zmotno ugotavlja, da delavci te pravice niso imeli dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi, ravno nasprotno. Izplačila niso bila izplačana na škodo tožene stranke. Za zavarovalno polico življenjskega zavarovanja ne veljajo pravila pogodbenega prava, ampak pravila zavarovalne stroke, ki so določena v Zakonu o zavarovalnicah in zavarovalnih pogojih za življenjsko zavarovanje. Tožnik seveda ne more predložiti nobenega pisnega sklepa uprave, ker ima od 22. 6. 2007 prepovedan vstop v prostore tožene stranke, je pa v interesu tožene stranke, da se takšen sklep ne pojavi in ga zato tudi ni predložila, čeprav je priča N.K. izpovedala, da je takšen sklep sprejela in da ni bil nikoli preklican. Tožnik je bil zato v dobri veri, da dela upravičeno in zakonito, saj je imel v tem času vsa pooblastila. V zvezi s plačilom računa družbi W. d.o.o. je sodišče štelo, da gre za utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnik odobril plačilo računa št. ... brez ustrezne dokumentacije. Postopek v zvezi s tem je bil nezakonit že iz razloga, ker v pisni obdolžitvi in vabilu na zagovor z dne 16. 7. 2007 ni bilo navedenega razloga, temveč je pod točko 7 bil razlog najemno razmerje s podjetnem W. d.o.o. z nizko dogovorjeno najemnino in na upravljanje storitev brez predpisanega predhodnega izbirnega postopka. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pod 8. točko zahtevek modificirala, tako je bil razlog na eni strani skrčen, na drugi strani pa razširjen. Tožena stranka nikoli ni trdila, da vrečke niso bile izdobavljene. Tudi predsednik uprave je pojasnil, da račune zgolj podpisuje, ker so pri toženi stranki ustrezne strokovne službe, katere pregledajo dospelo pošto in ko se ugotovi, da ni zadržkov za podpis posamezne pošte, se pošta izroči direktorju, tako je bilo tudi v OE. Razlog za izredno odpoved mora biti resen in v tem primeru ni bilo podanega resnega razloga za podano odpoved. Če računu ni priložena dobavnica, to ni kaznivo dejanje. Dejstvo, da je račun posredovala hčerka od gospoda V.V., samo po sebi ne predstavlja nobene kršitve. Sicer pa je tožnik tudi predlagal zaslišanje predstavnika družbe W. d.o.o. glede poslovanja opravljenih storitev. V zvezi z očitkom plačila provizije družbi F. d.o.o. je sodišče štelo, da je bila dokumentacija pomanjkljiva v zvezi s poslovanjem družbe F. d.o.o., predvsem pa s plačili navedeni družbi, kateri naj bi bilo opravljeno plačilo brez specifikacije. Sodišče je tožniku očitalo negospodarsko ravnanje in ocenjuje poslovno odločitev ter izkazuje dvome, če so bile storitve sploh opravljene. Tožnik je sledil usmeritvam uprave. Zato je tudi sklenil pogodbo za finančno svetovanje s podjetjem F. d.o.o., ker takrat v poslovnem okolju še niso delovale agencije in brokerji. Tožnik je povedal, kako se je provizija obračunavala. Provizija je bila izplačana v skladu s pogodbo. Tožena stranka tudi ni hotela predložiti podatka, koliko premije je plačala družba M. d.d.. Po oceni sodišča prve stopnje je bil tudi krivdni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s plačilom najemnine glede na sklenjeno najemno pogodbo med S.F. in zavarovalnico za stanovanje v ..., ker ni bila plačana najemnina s strani delavca tožene stranke. Razlog pa naj bi bil v tem, da tožnik ni plačal tri obroke najemnine. V obdolžitvi pa je bil kot razlog navedena prodaja stanovanj brez ustreznih soglasij in pod ocenjeno vrednostjo. Med obrazložitvijo razloga pri prodaji stanovanja pod tržno vrednostjo je bila opazka, da naj najemnina ne bi bila plačana. Tožena stranka bi morala poskrbeti za navedena plačila. Šlo je tudi za stanovanje, ki je bilo več let nezasedeno, kar je območni enoti in Zavarovalnici ... povzročalo stroške, pojavila pa se je tudi potreba S.F., da si zaradi ločitve začasno uredi stanovanje. Za izvedbo prodaje je bila odgovorna centrala Zavarovalnice .... Oškodovanje Zavarovalnice ... za neplačane najemnine se ni zgodilo, ker terjatev še ni zastarana. Tožnik tudi ni naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je skrbel za koristi tožene stranke in sprejemal poslovne odločitve, ki naj bi koristile toženi stranki. Tudi Okrožno državno tožilstvo iz Murske Sobote ne očita tožniku kaznivega dejanja, ki so navedena v sodbi, razen glede izplačila doživetij. Razlog pa je v tem, ker se v predkazenskem postopku na policiji niso izvajali dokazi kot pred naslovnim sodiščem. Tožnik tudi v kazensko-preiskovalnem postopku ni bil zaslišan, tako da meni, da ne bo prišlo do vložitve obtožnice.

Tožnik osebno je vložil pritožbo iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. V zvezi z izplačilom zavarovalne vsote za doživetje nekaterim vodilnim delavcem brez ustrezne pravne podlage, je sodišče zmotno ugotovilo, da je bilo izplačilo opravljeno brez ustrezne pravne podlage, saj je bila pravna podlaga v sklepu uprave tožene stranke iz leta 1997. Veljavna splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti in podjetniška kolektivna pogodba sta določali, da nagrada za (individualno) delovno uspešnost predstavlja sestavni del delavčeve plače, pri čemer pa posamezni delavci nikoli ne sklepajo aneksov k pogodbam o zaposlitvi zaradi izplačil bonitete zaradi delovne uspešnosti (četudi gre za boniteto v obliki doživetja), temveč v skladu z internimi akti, zadostuje sklep, pisna odredba ali celo ustna odredba računovodstvu. Sodišče je tako napačno zaključilo, da tožnik ni imel pooblastil za predmetna izplačila. V zvezi z očitkom glede prekoračitve pooblastil za izplačilo doživetij kot bonitete za delovno uspešnost, se nikoli ni ugotavljalo vsebine teh pooblastil in usmeritev. Sodišče je navedlo, da za ravnanja tožnika ni bilo pravne podlage in to ne glede na kakršnokoli tovrstno prakso pri toženi stranki, kar sodišče ni razčiščevalo, saj to ni predmet tega postopka. Iz navedenega izhaja, da je sodišče vedelo za takšno prakso na drugih področnih enotah tožene stranke, oziroma je glede na izvedene dokaze sklepalo na njen obstoj, vendar pa to ni smatralo za relevantno. Tožena stranka je le tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in podala ovadbo zoper njega, ni pa enako ravnala zoper druge zaposlene direktorje. Razlog za vsebino poročila izredne interne revizije zoper tožnika je bil v tem, da so morali revizorji napisati tisto, kar so od njih zahtevali njihovi nadrejeni. Območna enota ... je imela v spornem obdobju največji tržni delež izmed vseh enot (okoli 80 %), imela je tudi daleč najugodnejšo (najkakovostnejšo) strukturo zavarovanj. Za izplačilo je bilo podano pooblastilo in usmeritve uprave iz leta 1997 in tako je zmoten očitek protipravnega oškodovanja tožene stranke, pač pa so vodilnim delavcem bile izplačane nagrade za njihovo delovno uspešnost. Sodišče je pri tem napravilo tudi logične napake glede višine izplačil vodilnim delavcem. Glede plačila računov brez predložene dokumentacije podjetju W. d.o.o., je tožnik navajal, da je tožena stranka pri podjetju W. d.o.o. resnično kupila 300 reklamnih vreč, ker so ji le-te pošle in so bile zaradi obdarovanja poslovnih partnerjev in zaposlenih zaradi prednovoletnega časa nujno potrebne. Pri tem pa je tožena stranka plačala zanje zgolj pošteno tržno vrednost in nič več. Sicer pa je to objektivno gledano dejanje majhne vrednosti predmetnega naročila in zato ne more iti za kaznivo dejanje po 244. členu Kazenskega zakonika. Tožnik se v postopek nabave dejansko ni spuščal, ker je bila cena povsem razumna. Tožena stranka ima s svojimi internimi akti določeno, da je potrebno tudi za naročila majhne vrednosti dobavitelju predložiti naročilnico, vendar kljub temu glede na vse okoliščine obravnavanega primera ni mogoče zavzeti stališča, da gre za tako hudo kršitev, zaradi katere je mogoče kogarkoli kazensko preganjati, oziroma mu izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Če sam postopek nabave ni bil 100 % izpeljan v skladu z internimi navodili delodajalca, bi lahko za to odgovarjal kvečjemu pomočnik direktorja za trženje, šlo pa je za bagatelno kršitev. Sodišče je tako zavzelo materialnopravno zmotno stališče, da obstajajo znaki kaznivega dejanja v primeru, če faktura ni opremljena z dobavnico ali z naročilnico, kljub temu, da je ustrezno in pravilno specificirana. Vrečke so bile res nabavljene v družbi, ki je bila ustanovljena s strani enega vodilnih delavcev na območni enoti (g. V.), navedeno pa samo po sebi ne predstavlja nobene kršitve. Tožena stranka pa tudi obravnavanega razloga ni navedla v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z očitkom sklenitve najemnega razmerja s S.F., za katerega najemnina ni bila plačana, bi moral nositi odgovornost poslovni sekretar po Poslovniku kakovosti za postopek za najem nepremičnin. Šlo je za stanovanje, ki je bilo prazno od leta 2001 dalje, delavec S.F. pa je podal prošnjo za najem. Za izvedbo prodaje je bila odgovorna centrala tožene stranke, ki je ta postopek na pobudo območne enote tudi izvedla. Pri tem ni nihče na centrali imel nobenih pomislekov ali dvomov glede potrebnosti in gospodarnosti prodaje. Glede očitka, da je tožnik oddal predmetno stanovanje S.F. z namenom, da tako zniža ceno in oškoduje toženo stranko, ta očitek ne more veljati, saj tožena stranka več kot štiri leta ni uspela oddati ali prodati navedenega stanovanja. Glede terjatve pa tožnik nikoli ni bil opozorjen s strani računovodstva in zanjo ni vedel. V zvezi s poslovanjem podjetja F. d.o.o. je bilo tožniku očitano negospodarno ravnanje, sprejem poslovno neustreznih odločitev in sum, da naj bi šlo za fiktivna plačila, saj naj ne bi bile opravljene storitve s strani podjetja F. d.o.o.. Tožnik je sledil usmeritvam uprave, ki so določale, da je potrebno stare obstoječe stranke s kakovostnim obsegom zavarovalnih produktov obdržati. Dejanje naj bi imelo znake kaznivega dejanja po 244. členu KZ, ker se naj ne bi vedelo, za kakšne storitve in katera podjetja je bila plačana provizija podjetju, niti na katero pogodbo se plačila nanašajo. Tožnik ni bil dolžan, niti objektivno ni mogel za vsako večjo poslovno odločitev delati elaboratov, pri tem pa je sledil poslovnim usmeritvam centrale tožene stranke. Sodišče tudi ne bi smelo obravnavati „ugotovitve“ iz internega revizijskega poročila tožene stranke, kot dokaz, saj je imela takšna kršitev za posledico napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja resnih in utemeljenih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je dolžno v skladu z načelom neposrednosti samo izvesti dokaze. Šlo je za profesionalno diskreditacijo in diskvalifikacijo tožnika, kateremu je bilo očitano 13 različnih obtožb. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sklep o stroških zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi. Navajala je, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo polovice stroškov postopka ne glede na to, da je sodišče tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo in svojo odločitev utemeljilo z določili 156. člena ZPP. Izpodbijani sklep je nepravilen in nezakonit. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo s tem, da mora stranka ne glede na izid pravde nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katere stroške pravdnega postopka naj bi tožena stranka povzročila po svoji krivdi, oziroma katere nepravilnosti naj bi med postopkom zagrešila.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prerekala pritožbene navedbe pritožnika in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožnikove navedbe, da so zaključki sodišča prve stopnje, da je bil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonit in ni bil voden znotraj prekluzivnih rokov, so nepravilni in v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Tožena stranka je ves čas zatrjevala, da je bila podlaga za uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izredna revizija poslovanja, ki jo je tožena stranka odredila dne 21. 6. 2007, ko je obravnavala pismo člana nadzornega sveta, v katerem so bile zelo na splošno brez konkretnih dejstev navedene domnevne nepravilnosti, ki naj bi se dogajale v OE .... Ne glede na to, kdaj naj bi se posamezne nepravilnost dogajale, pa so se ugotavljale v času, ko je že veljal novi ZDR, saj iz prehodnih določb zakona izhaja, da se določbe starega ZDR uporabljajo le za postopke uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, ki so se začeli pred uveljavitvijo novega zakona, v predmetni zadevi pa se postopek pred uveljavitvijo novega zakona sploh še ni začel. Postopek redne in izredne revizije poslovanje je podrobno pojasnil direktor službe notranje revizije Z.N., ko je bil zaslišan kot priča, podal pa je tudi še dodatno izjavo. Iz izvedenega dokaznega postopka jasno izhaja, zakaj informacije oziroma pisma člana nadzornega odbora tožene stranke ni mogoče šteti za seznanitev z razlogi za uvedbo postopka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj so tako Z.V., M.D. in A.K. izpovedali, da je bilo v njem zgolj naštevanje nekih domnevnih nepravilnosti, domnevno spornih odločitev tožnika in slabih odnosih, brez konkretnih navedb in dokazov, zaradi česar je bila odrejena izredna revizija, da bi se ugotovilo, ali je sploh kaj res v zvezi z obdolžitvami iz spisa. Domnevne kršitve so bila takrat zelo splošne in nepreverjene. Tako priča Z.V. in A.K. sta izpovedala, da se je postopek revizije opravljal na lokaciji v ... in da se je šele takrat začela zbirati dokumentacija. Tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu je bila v zvezi z vabilom na zagovor posredovana vsa dokumentacija, ki je bila podlaga za odpoved, posebej pa je bilo navedeno, da toženo stranko lahko pokliče, če bo še karkoli potreboval, da lahko morebitno dodatno dokumentacijo dobi tudi na območni enoti. Povsem logično je, da je tožena stranka potrebovala skoraj en mesec, da se je seznanila z razlogi za odpoved, vendar pa je to povsem logično, saj je bilo v pismu člana nadzornega sveta veliko očitkov, ki pa jih je bilo treba skrbno preveriti in pregledati obsežno dokumentacijo iz različnih področjih. Tako je tožena stranka tožniku pravočasno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno z zakonskim rokom in rok je pričel teči z dnem 12. 7. 2007, ko je bilo izdelano poročilo o izredni reviziji in je bila s tem poročilom seznanjena tudi uprava tožene stranke. Šele na podlagi mnenj se je uprava tožene stranke seznanila s kršitvami in takrat je pričel teči 15-dnevni rok. Vmesna poročila temeljijo na trenutnih ugotovitvah in niso dokončna, potrebna so nadaljnja revizijska preverjanja oziroma utemeljitve. Neutemeljene so tudi navedbe tožnika, da pri kršitvah ni šlo za kazniva dejanja, čeprav je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi za vsako kršitev temeljilo, da gre za sum storitve kaznivega dejanja enako tudi v primeru izplačila zavarovalnih premij, saj zastaranje ne more teči od sklenitve zavarovalnih pogodb, ampak od nezakonitih izplačil v škodo tožene stranke. Tožnik je sklepe o določitvi opravičenca za doživetje življenjskega zavarovanja sprejel brez ustrezne pravne podlage. Sicer pa tožnik v pritožbi enkrat navaja, da je v primeru izplačil življenjskega zavarovanja šlo za izplačilo nagrad za uspešnost (zlasti v pritožbi), kar ni res, ker se sklep imenuje „sklep o izplačilu zavarovalne vsote za doživetje“, poleg tega pa se sredstva za uspešnost delavca izplačujejo iz mase sredstev namenjenih za plače in ne iz sredstev za izplačilo škod iz naslova zavarovanj. Drugič pa tožnik govori o tem, da so imeli delavci v pogodbah o zaposlitvi dogovorjeno pravico za plačilo zavarovalne premije. V primeru podjetja W. d.o.o. je tožnik prezrl, da mu je tožena stranka v 8. točki odpovedi očitala, da je bila s tem podjetjem sklenjena pogodba brez predhodnega izbirnega postopka, ki je opisan v 6. točki odpovedi. Čeprav so bili postopki za izbiro dobaviteljev pri toženi stranki določeni, tožnik kot direktor poslovne enote pa je moral imeti strokovni nadzor nad postopki in spremljati izvajanje navodila za delo in dajati predloge za spremembe, tega nadzora v predmetni zadevi ni opravil in je dopustil, da je bilo podjetje izbrano za dobavitelja mimo izbirnega postopka. V zvezi z očitanim sodelovanjem s podjetjem F. d.o.o., je tožena stranka navedla, da je bila očitana kršitev utemeljena, glede prodaje stanovanj brez soglasij pod tržno vrednostjo, pa je tudi bilo ugotovljeno, da je tožnik storil kršitev, saj so bile izvedene tri različne cenitve in je bila posredovana le najnižja cena, kar pomeni, da ni bila posredovana ustrezna dokumentacija, s čemer je bil zmanjšan interes morebitnih kupcev. Sodišče je svojo odločitev oprlo samo na štiri kršitve iz odpovedi, čeprav je sama odpoved vsebovala 13 kršitev, sodišče pa bi moralo obravnavati tudi ostale kršitve, ki vsebuje pravno mnenje pooblaščenke.

Tožena stranka je podala tudi predlog za popravek sodbe, kar je sodišče tudi upoštevalo in izdalo sklep o popravi z dne 19. 9. 2008, ko je navedlo, kako se obrazložitev na strani 8 v 2. odstavku predzadnji stavek pravilno glasi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdne postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - ZPP-UPB3 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

k pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko preizkusilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2007, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi določil 1. (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alinee (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) in sicer je v postopku presojalo skupaj trinajst kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in sicer: izplačilo zavarovalne vsote za doživetje nekaterim vodilnim delavcem iz OE ... brez ustrezne pravne podlage, izplačilo posredniških provizij podjetju P. d.o.o. brez ustrezne pravne podlage, ponareditev poslovnih listin (antidatiranje), neupravičeno izplačilo posredniške provizije, neodplačen prenos pisarniške opreme, oškodovanje delodajalca zaradi opustitve postopka izbire najugodnejšega ponudnika pri nakupu pisarniške opreme, prekoračenje pooblastil pri sodelovanju s C. d.o.o., sklenitev pogodbe s podjetjem W. d.o.o. brez predpisanega predhodnega izbirnega postopka in odobritev izplačila računov brez predložene dokumentacije, neupravičena raba službenega vozila v privatne namene, prodaja stanovanj brez ustreznih soglasij pod tržno vrednostjo: a) stanovanje v .... in b) stanovanje v ..., pomanjkljiva dokumentacija v zvezi s prejemom slik avtorja E.G. na podlagi sklenjenih pogodb, pomanjkljiva dokumentacija glede sodelovanja s podjetjem F. d.o.o., obravnava škodnega primera in odredba za izplačilo škode v nasprotju z veljavnimi splošnimi pogoji.

Sodišče je po obširno izvedenem dokaznem postopku s prečitanjem celotne listinske dokumentacije pod A in B in zaslišanjem prič Z.V., Z.N., Š.B., S.S., J.P., B.F., S.S.L., L.N., B.Š., D.H., V.V., D.S., M.K., J.K., J.H., M.Š., I.S., R.B., R.Š., M.D., B.G., B.B., Z.G. in N.K. ter tožnika in zakonitega zastopnika predsednika uprave tožene stranke A.K., ugotovilo, da so bile določene kršitve podane prepozno po roku iz 2. odstavka 110. člena ZDR, ki določa, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15-ih dneh odkar se izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon. Tako je sodišče ugotovilo kot pravočasno podane in dokazane naštete pogodbene kršitve ali druge obveznosti iz delovnega razmerja: izplačilo zavarovalne vsote za doživetje nekaterim vodilnim delavcem Območne enote ... brez ustrezne pravne podlage; (1. točka odpovedi) odobritev izplačila računov brez priložene dokumentacije podjetju W. d.o.o.; (vsebuje tudi 8. točka odpovedi) sklenitev najemnega razmerja s S.F. za stanovanje v ..., za katerega najemnina ni bila plačana; (delno 10. b točka odpovedi) pomanjkljiva dokumentacija pri poslovanju s podjetjem F. d.o.o.; (12. točka odpovedi).

Za ostale kršitve pogodbenih obveznosti pa je ugotovilo, da izredna odpoved delodajalca ni bila podana pravočasno ali ni bila tožniku podana obdolžitev ali kršitev tožniku ni bila dokazana. Pritožbeno sodišče se sicer v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja, glede na podane pritožbene ugovore pa še ugotavlja: Glede izplačila zavarovalne vsote za doživetje nekaterim vodilnim delavcem tožene stranke v OE ... brez ustrezne pravne podlage, pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene navedbe ugotavlja, da iz predloženih polic za življenjsko zavarovanje izhaja, da je upravičenec za izplačilo Zavarovalnica ... OE ..., pri čemer sprememba upravičenca konkretno na ime določenega vodilnega delavca ni bila podpisana, pri čemer pa je bilo izplačilo zavarovalne vsote izvršeno najprej na ime zavarovalnice nato pa na ime posameznega vodilnega delavca. Tudi če je bila praksa v drugih enotah tožene stranke podobna ali enaka in četudi tožena stranka zoper druge poslovodne delavce, ki so po zatrjevanju tožnika ravnali enako ali podobno, ni sprožila ustreznih postopkov, to tožnika ne odvezuje njegove odgovornosti. Z navedenimi ravnanji pa je tožnik storil očitano kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja po določilih 244. člena KZ in sicer zlorabo položaja in pravic, saj je izrabil svoj položaj in prekoračil pooblastila in vodilnim sodelavcem omogočil pridobitev premoženjske koristi in toženi stranki povzročil škodo. Izplačilo je bilo izvršeno Z.G., D.H., J.K., V.V. in E.R. in sicer v višini od najmanj 2.442.000,00 SIT do največ 3.073.000,00 SIT.

Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da poslovanje s podjetjem W. d.o.o. (katerega lastnica je bila hči vodilnega delavca v OE ... V.V.) ni bilo pravilno, saj je potekalo mimo ustaljenih načinov poslovanja tožene stranke, brez ustreznega izbirnega postopka in plačilo je bilo izvedeno brez ustreznih knjigovodskih listin, izplačilo pa je odobril tožnik osebno, kot to izhaja iz njegovega podpisa na računu. Z navedenim dejanjem je tožnik storil očitano kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja po določilih 244. člena KZ in sicer zlorabo položaja in pravic, saj je izrabil svoj položaj in prekoračil pooblastila in podjetju v lasti hčerke svojega vodilnega delavca, omogočil pridobitev premoženjske koristi in toženi stranki povzročil škodo.

Glede izplačil in v zvezi s pomanjkljivo dokumentacijo v zvezi s poslovanjem s podjetjem F. d.o.o., je bilo pravilno ugotovljeno, da računi niso imeli zraven specifikacije o kakršnemkoli opravljenem delu, niti ni bilo navedeno, kdo ga zastopa, niti ni bilo zraven podpisa z njihove strani, izplačila pa je odobraval tožnik. Z navedenim dejanjem je tožnik storil očitano kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja po določilih 244. člena KZ in sicer zlorabo položaja in pravic, saj je izrabil svoj položaj in prekoračil pooblastila in podjetju omogočil pridobitev premoženjske koristi in toženi stranki povzročil škodo.

Glede pogodbe v zvezi z najemnim razmerjem s S.F. je bilo pravilno ugotovljeno, da pogodba ni bila posredovana v računovodstvo, računi za najemnino niso bili izstavljeni in na ta način ne izterjana najemnina od najemnika. Z navedenim dejanjem je tožnik storil očitano kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja po določilih 244. člena KZ in sicer zlorabo položaja in pravic, saj je izrabil svoj položaj in prekoračil pooblastila in najemniku stanovanja omogočil pridobitev premoženjske koristi in toženi stranki povzročil škodo.

Delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR). ZDR v 82. členu tudi določa, da utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved je dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, v konkretnem primeru torej delodajalec.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni ugovor tožnika, da sodišče ne bi smelo za vse kršitve uporabljati novega ZDR, ker se v spisu nahajajo poročila opravljenih revizij v preteklosti, predvsem tudi revizija iz leta 2001, ki je obravnavala tako poslovanje z družbo F. d.o.o, kakor tudi poslovanje z družbo W. d.o.o., revizijska poročila in pregledi pa so obravnavali tudi izplačila zavarovalnin poslovnim delavcem. Takrat nepravilnosti niso bile ugotovljene. Tako po oceni tožnika ni pravilno, da se postopki lahko vodijo v nedogled in da lahko delodajalec sproži postopka vedno znova za iste kršitve. V vsakem primeru naj bi bili po oceni tožnika kršeni prekluzivni roki za vodenje postopka, saj je izredna odpoved institut, ko delodajalec zaradi kršitev s strani delavca odpove pogodbo brez odpovednega roka, ker gre za takšne kršitve, da ni mogoče pričakovati, da bi lahko delavec delal do konca odpovednega roka oziroma pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izredna odpoved tožniku za kršitve, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, podana v roku iz 2. odstavka 110. člena ZDR in hkrati ugotovljene tudi kršitve obveznosti z znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu Kazenskega zakonika (KZ – Ur. l. RS, št. 95/2004), ki določa, da dejanje stori kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega dejanja. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je razloge za svojo odločitev natančno obrazložilo in pri tem navaja, da 2. odstavek 110. člena ZDR izrecno navaja, da v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15-ih dneh odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Tako tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožnika, da sodišče ne bi smelo uporabiti določila novega ZDR za dejanja storjena v času veljavnosti starega ZDR, saj je tožena stranka kot delodajalec vodila postopek izredne odpovedi v času veljavnosti novega ZDR in pri tem v delu spoštovala roke, ki jih določa zakon za primer izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Ugotovljeno je bilo, da se je tožena stranka v celoti seznanila z zadevo šele dne 12. 7. 2007, ko je izredna interna revizija izdelala poročilo in s poročilom seznanila upravo. Res je, da je tožena stranka določene stvari še raziskovala, kar pa je povsem običajno in celo v kompliciranih zadevah nujno, ko pa je izvedela za vse kršitve pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja, je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej pravočasno za določene kršitve pa je sodišče tudi ugotovilo, da je bila odpoved razmerja podana prepozno. V obravnavanem primeru se kršitve nanašajo na kršitve obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivih dejanj, ko je postopek izredne odpovedi mogoč ves čas, ko je možen kazenski pregon (2. odstavek 110. člena ZDR). Tako bi bila izredna odpoved po določilih 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR res prepozna, v zvezi s kršitvami z znaki kaznivega dejanja pa je bila izredna odpoved podana pravočasno. Takšno stališče je sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije tudi že v zadevi opr. št. VIII Ips 81/2007, ko je sodišče presojalo tudi kršitve storjene v času veljavnosti stare delovnopravne zakonodaje (kršitev z dne 9. 5. 2002) z znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 217. člena KZ, pri čemer pa je v zadevi presojalo postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v času veljavnosti novega ZDR – (dne 23. 9. 2003) in zavzelo stališče, da je v primeru odpovedi iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR pravilen zaključek o pravočasni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi pravilen postopek odpovedi ob uporabi določil novega ZDR in ne določil stare delovnopravne zakonodaje, ki je določala drugačne postopke v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja - disciplinski postopek. Ob navedenem je poudariti tudi, da 233. člen ZDR določa, da se postopki uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, uveden pred dnem uveljavitve tega zakona določajo po prejšnjih predpisih, ostali postopki pa se izvajajo po predpisih novega ZDR. Glede na pritožbene ugovore tožnika je poudariti tudi, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev pogodbenih obveznosti z vsemi znaki kaznivega dejanja, ni potrebno, da je delavec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ali da zoper njega uveden kazenski postopek, pač pa v individualnem delovnem sporu sodišče presoja le, ali ima očitano dejanje oziroma dejanja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR vse znake kaznivega dejanja.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča, da glede na težo dokazanih kršitev pogodbenih obveznosti, nadaljevanje delovnega razmerja zaradi skrhanih odnosov ni mogoče upoštevaje vse okoliščine primera, kar je sodišče še posebej zaznalo ob vodenju postopka in tako je izkazan tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, ki določa, da je za zakonitost izredne odpovedi potrebno izkazati tudi dejstvo, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tako niti ni pomembno, da sodišče ni v celoti sledilo kršitvam pogodbenih obveznosti, ki jih je tožena stranka očitala tožniku (skupaj trinajst), pač pa je vsebinsko ugotovilo le štiri kršitve, vendar je njihov teža tako velika in medsebojno zaupanje tako skrhano, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Sodišče je v svoji obrazložitvi tudi izrecno navedlo, da „bi izredno odpoved potrdilo tudi v primeru, če bi obstajal le en razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi“, kar pomeni, da je šlo po oceni sodišča za zelo hude kršitve pogodbenih obveznosti.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

k pritožbi tožene stranke: Ugotoviti je, da je pritožba tožene stranke glede odmere stroškov postopka utemeljena, pri čemer je sodišče v svoji obrazložitvi navedlo, da je tožnik med postopkom dokazal nepravilnosti, ki jih je tožena stranka zagrešila v odpovedi kljub zavrnilni sodbi, prav tako pa je bil vsaj prvi narok za glavno obravnavo preložen izključno po krivdi tožene stranke. Ugotoviti, da je odločitev glede polovice stroškov nepravilna, saj 156. člen ZPP ureja separatne stroške in določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Tožnik v postopku v zvezi z nezakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti ni uspel in ni pomembno, da je sodišče za določene kršitve pogodbenih obveznosti ugotovilo, da so bile podane prepozno, bistveno pri odmeri stroškov postopka je, ali je tožnik uspel s svojim tožbenim zahtevkom v zvezi z izpodbijanjem izredne odpovedi in ker ni uspel, mora sam kriti svoje stroške postopka, prav tako pa mora svoje stroške postopka kriti tožena stranka, saj gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko po določilih 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec nosi svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi. Glede separatnih stroškov pa je ugotoviti, da jih tožnik ni priglasil, prav tako pa niso tožniku nastali nikakršni stroški v zvezi s predlogom za preložitev poravnalnega naroka, saj tožnik na glavno obravnavo, za katero je sodišče štelo, da je bila preklicana po krivdi tožene stranke niti ni pristopil in le-ta tudi ni bila dejansko opravljena. Tako je pritožbeno sodišče odločilo, da sta stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Odločitev o stroških postopka temelji na določilih 154. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožnik s pritožbo ni uspel, kot že navedeno pa tožena stranka krije svoje stroške postopka, saj gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi z 41. členom ZDSS-1.