Jedro

Pri takšnem delu, kot je bilo dogovorjeno med strankama, gre za atipično pogodbo o delu (podjem). Atipično zato, ker ne gre za obligacijo rezultata, marveč za obligacijo prizadevanja. To je tipično za primer pogodbe o delu, pri katerih je vsebina dolžnikove izpolnitve v goli storitvi. Gre za pogodbeno razmerje, ki navzven spominja na delovno razmerje. Ta podobnost se odraža predvsem v tem, da je nosilec dejavnosti lahko tudi naročnik in ne prevzemnik posla. Če je takšna okoliščina pravne narave v konkretnem primeru ugotovljena, ima pomemben vpliv na vsebino in obseg naročnikove odškodninske odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo odškodninskemu zahtevku tožnika ter mu prisodilo: za strah 300.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.800.000 SIT, za telesne bolečine 800.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 200.000 SIT, skupaj torej 3.100.000 SIT. Toženi stranki je ob tem naložilo tudi, naj povrne tožnikove pravdne stroške v višini 680.776 SIT. Glede toženčevega ugovora, da je za škodo odgovorna družba T. d.o.o., katere edini družbenik je toženec, je sodišče ugotovilo, da do sklenitve delovnega razmerja med družbo in tožnikom ni prišlo, saj do časa nezgode takšne volje s strani družbe še ni bilo. Ugotovilo je, da je bil toženec tisti, ki je organiziral dejavnost (delo na žagi), pri kateri se je tožnik poškodoval. Razmerje med tožnikom in tožencem je opredelilo kot mandatno in na podlagi 760. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR) nato tožniku prisodilo odškodnino. Toženec je v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu v podjem vključil osebe brez ustreznih znanj in kvalifikacij.

Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in takšno sodbo potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v sojenje sodišču prve ali druge stopnje. Revident je mnenja, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Tožnik se je poškodoval na stroju za razrez hlodovine, torej na sredstvu s povečano nevarnostjo. Lastnik tega stroja pa ni toženec, marveč M. d.o.o. Pasivno sta tako legitimirana lastnik stroja - M. d.o.o. in upravljalec stroja - T. d.o.o. Toženec ne more biti pasivno legitimiran zgolj zato, ker je iz računa prvotožene stranke, podjetja T. d.o.o., dvignil denar in ga izročil delavcem. Navsezadnje mora to v imenu pravne osebe tudi nekdo storiti. Toženec izrecno navaja, da je bil tožnik (kakor tudi ostali delavci) v pogodbenem razmerju z družbo T. d.o.o. in ne z njim. Dejstvo tudi je, da ZDR šteje, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi, če to izhaja iz konkludentnih dejanj. Tako je bilo tudi v tej zadevi. Podredno se je tožnik pritožil na sodišče druge stopnje tudi glede višine odškodnine. Ta je bila določena previsoko, saj sodišče ni upoštevalo soodgovornosti tožnika. Ta se je namreč prijel za nezakrite zobnike stroja in se ni poskušal prijeti za bolj varen del. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375 člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

O podlagi odškodninske odgovornosti: Ker je revizija izredno pravno sredstvo, s katero se izpodbija že pravnomočna sodna odločba, so razlogi, iz katerih jo je mogoče vložiti, omejeni. Revizijsko sodišče tako izpodbijano sodbo preizkusi glede na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja. Revizijske navedbe, ki tako ugotovljeno dejansko stanje napadajo, obhajajo ali pa zatrjujejo, da je to nepopolno ugotovljeno, so nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijske navedbe, ki se nanašajo na dejanske okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo, da je bila pogodba sklenjena med tožnikom in tožencem, ne pa družbo T. d.o.o., ter dejanske navedbe, ki skušajo uveljaviti toženčevo odgovornost za nezgodo, so zato neupoštevne in se revizijsko sodišče z njimi ne bo ukvarjalo.

Ob toženčevem ugovoru pasivne legitimacije je v obravnavani zadevi odločilno vprašanje, ali je bil tožnik v obligacijskem razmerju z njim ali z družbo T. d.o.o..

Vprašanje, ali je nastalo določeno pogodbeno razmerje, je vselej najprej predmet dejanske in nato še pravne presoje. Revizijsko sodišče je pristojno presojati le pravne prvine tega vprašanja, vezano pa je, kot že rečeno, na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki pravni sklep o nastanku pogodbenega razmerja omogočajo. Takšni dejanski okoliščini v obravnavani zadevi sta, da pisna pogodba med tožnikom in navedeno družbo ni bila sklenjena ter da s strani družbe T. d.o.o. tudi volje za sklenitev pogodbe ni bilo. Ugotovitev, ki bi omogočala sklep, da je do sklenitve pogodbe med tožnikom in družbo prišlo s konkludentnimi ravnanji, v tej zadevi ni. Tožnik je bil v stiku s tožencem. Ta je po eni strani fizična oseba, po drugi strani pa personalni substrat družbe T. d.o.o., vendar pa ta njegova lastnost navzven ni vidna. Navzen zaznavna pa je, nasprotno, njegova lastnost fizične osebe. Kakšne druge dejanske okoliščine, ki bi se nanaša le na razmerje med tožnikom in tožencem, v tej pravdi niso bile ugotovljene. Takšna dejanska podlaga zato ne daje podlage za sklep, da bi bilo med tožnikom in družbo T. d.o.o. vzpostavljeno kakršnokoli obligacijsko razmerje, marveč omogočajo pravni sklep,da je bil tožnik v pravnoposlovnem razmerju s tožencem kot fizično osebo.

Za odgovor na vprašanje, ali je toženec dolžan povrniti tožniku škodo, ki mu je nastala pri opravljanju pogodbenega dela, pa ne zadošča gola ugotovitev, da sta bili stranki v pogodbenem razmerju. Odločilnega pomena je sama vsebina tega pogodbenega razmerja. V obravnavani zadevi se zastavlja vprašanje, kakšne so odškodninske razsežnosti tako vzpostavljenega obligacijskega razmerja. Stališče nižjih sodišč, ki sta toženčevo odškodninsko odgovornost oprli na določbo 760. člena ZOR, je napačno.

Obravnavanega pogodbenega razmerja namreč ni mogoče opredeliti kot mandatno. S pogodbo o naročilu (mandatu) se prevzemnik posla naročitelju zavezuje, da bo zanj opravil določene posle (prvi odstavek 749. člena ZOR). Tak posel je največkrat pravni posel. Od tod se je mandatna pogodba v našem pravu tudi razvila. Občni državljanski zakonik (ODZ) tako ni poznal mandatne pogodbe, marveč je urejal le pooblastilno pogodbo (paragraf 1002). ZOR je pojem posel razširil. Tako ne le, da je je uvedel pojem (splošne) mandatne pogodbe, marveč je uredil tudi posamezne izoblikovane tipe mandatnih pogodb (komisija, pogodba o trgovskem zastopanju, posredovanje, špedicija itd.). Navzlic temu, da ZOR pojma posel ne veže na pravni posel, pa tega pojma vseeno ni mogoče razumeti tako široko, da bi obsegal tudi delo na žagi, kot v konkretnem primeru. Pri takšnem delu, kot je bilo dogovorjeno med strankama, gre za atipično pogodbo o delu (podjem). Atipično zato, ker ne gre za obligacijo rezultata, marveč za obligacijo prizadevanja. To je tipično za primere pogodbe o delu, pri katerih je vsebina dolžnikove izpolnitve v goli storitvi. Gre za pogodbeno razmerje, ki navzven spominja na delovno razmerje. Ta podobnost se odraža predvsem v tem, da je nosilec dejavnosti lahko tudi naročnik in ne prevzemnik posla. Če je takšna okoliščina pravne narave v konkretnem primeru ugotovljena, ima pomemben vpliv na vsebino in obseg naročnikove odškodninske odgovornosti.

Dejstva, ugotovljena v tej pravdi, omogočajo pravni zaključek, da je delo na žagi v konkretnem primeru šteti za toženčevo dejavnost(1). Odškodninske posledice takšne ugotovitve se odražajo tako na področju objektivne kot krivdne odgovornosti. Objektivna odgovornost ga zadene v primeru, če je takšno dejavnost mogoče šteti za nevarno v smislu 173. člena ZOR, krivdna pa v primeru, če delovnega procesa ne organizira v skladu z merili skrbnosti iz 18. člena ZOR ter je takšna opustitev skrbnega ravnanja obenem vzrok škodne posledice. Prav tako pa je toženca šteti tudi za drugo osebo v smislu 171. člena ZOR, zaradi česar odgovarja za škodo, ki so jo povzročili delavci, ki so delali pri njem. Nobenega dvoma ni, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi obratovanja žage, torej pri opravljanju toženčeve dejavnosti. Ob tem je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi: Zagozdenega lesa večjih dimenzij ni mogoče odstraniti drugače, kakor je storil tožnik. Način, na katerega je tožnik ob nezgodi izstopil iz jaška, je najenostavnejši in najlažji. Naslonitev roke na zobnik pa v tistem trenutku ni bila nevarna, saj je ta miroval. Poškodbo tožnika je povzročil brentist D., ki je očitno pritisnil na napačen gumb.

Prvi dve dejstvi izključujeta, da bi bil za nezgodo kakorkoli (so)odgovoren sam tožnik, tretja dejanska ugotovitev pa izključuje možnost, da bi bila škoda posledica višje sile. Navedena ugotovitev obenem izključuje tudi možnost, da bi bila škoda posledica naključja. Upravljanje brentista s komandno ploščo žage pač ne more oz. ne sme biti naključno.

Čim pa je tako, za škodo v vsakem primeru odgovarja toženec. Če delavcu D. ni mogoče očitati, da bi v danih razmerah ne ravnal tako, kot je bilo treba (gre za vprašanje, s katerim se sodišči nista ukvarjali), potem je dejavnost, kakor je bil organizirana, pač nevarna, nastala škoda pa ravno posledica takšne povečane nevarnosti.(2) Če pa je delavcu D. tak očitek, nasprotno, mogoče naprtiti, pa za tako nastalo škodo spet odgovarja toženec. Zaradi pravila prvega odstavka 171. člena ZOR ni mogoče uporabiti določb o oprostitvi odgovornosti (prvi in četrti odstavek 177. člena ZOR). V skladu s pravilom prvega odstavka 171. člena ZOR namreč za škodljivo ravnanje svojega delavca (kar je D. bil) spet odgovarja toženec.

Dejstva, ugotovljena na prvih dveh stopnjah, ne nudijo zanesljivega zaključka, po kateri pravni podlagi odgovarja toženec. Vendar pa omogočajo povsem zanesljiv zaključek, da toženec za škodo odgovarja, saj so vse ostale možnosti, kot je bilo obrazloženo, izključene.

Dejstvo, ki ga poudarja revident, češ da je lastnik žage družba M. d.o.o., je za vprašanje odškodninske odgovornosti v obravnavani zadevi irelevantno. Tisto, kar je nevarno, je namreč dejavnost - delovni proces na žagi, ne pa žaga sama po sebi. Že zato lastništvo žage ni relevantna navezna okoliščina za odločitev o objektivni odgovornosti. Odločilno je to, čigava je bila dejavnost. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je pritožbeno sodišče sprejelo, je, da je bil organizator dela toženec.

O višini prisojene odškodnine: Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. člen ZOR). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Revizija odločitve o višini prisojene odškodnine ni opredeljeno napadla. Revizijsko sodišče lahko zato samo ugotovi, da sodišči nižjih stopenj zgoraj navedenih načel nista uporabili v revidentovo škodo. Prisojena odškodnina, upoštevaje podobne primere iz sodne prakse,(3) nikakor ni previsoka.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo, saj niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena, ne razlogi, na katere je dolžno revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Op. št.(1): Na četrti strani sodbe je ugotovitev, da je bil toženec tisti, ki je bil iniciator dela ter je tega tudi organiziral in vodil. On je bil tisti, ki je O.D. naročil, naj priskrbi ljudi, ki bodo opravljali delo. Op. št. (2): Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat ugotovilo, da je bilo delo na žagi nevarno. Prim. npr. Odločbe: II Ips 522/97 (delujoča motorna žaga kot nevarna stvar), II Ips 459/2000 (krožna žaga kot nevarna stvar), II Ips 91/2001 (krožna žaga), II Ips 281/2003, II Ips 695/2003. Op. št. (3): Prim. sodno prakso zbrano v: Jadek-Pensa in ostali: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001, str. 210-230.