Jedro

Pogoji, da se obolenje šteje za poklicno bolezen so, da je zavarovanec delal na delovnem mestu, za katerega je v posebnem seznamu določeno, da se na tem delovnem mestu pojavlja takšna bolezen kot poklicna bolezen, da je zavarovanec obolel za takšno boleznijo, oziroma da izpolnjuje pogoje, da se pri njem šteje takšno obolenje za poklicno bolezen, da je kot taka določena v seznamu poklicnih bolezni, in da obstaja vzročna zveza med daljšim neposrednim vplivom škodljivih agensov na določenem delovnem mestu in boleznijo zavarovanca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Odločba toženca št. ... z dne 23. 10. 2014 v zvezi z odločbo toženca, št. ... z dne 22. 4. 2014 se v delu glede vzroka invalidnosti delno spremeni tako, da se kot vzrok invalidnosti namesto "60 % bolezen" določi "60 % poklicna bolezen".

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 547,27 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 299,63 EUR stroškov pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na spremembo v izreku te sodbe citiranih odločb v delu glede vzroka invalidnosti, tako da se namesto 60 % bolezni določi 60 % poklicna bolezen.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je poklicna bolezen zagotovo obstajala od decembra 2016, ko je bila potrjena z diagnostično metodo, za čas do izdaje izpodbijane dokončne odločbe, pa tega dejstva s potrebnim dokaznim standardom ni mogoče ugotoviti. Že toženec je v predsodnem upravnem postopku kot diagnozo, ki bistveno vpliva na invalidnost, navedel varilska pljuča in kadilski bronhiolitis. Tudi iz sodno izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožniku zaradi eksogene sideroze oziroma varilskih pljuč ugotovljena poklicna bolezen. Po predhodnih ugotovitvah izvedenskega organa predloženi izvidi težav z dihali niso razjasnili v takšni meri, da bi lahko zanesljivo ocenili, ali gre za kadilski bronhiolitis z minimalnim emfizemom ali pa gre res za varilska pljuča, temveč je za potrditev poklicne bolezni potrebna biopsija pljuč. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, je histološko potrjena eksogena sideroza brez funkcionalnih motenj respiratornega sistema kot posledica izpostavljenosti na delovnem mestu. Izvedenski organ je tako ugotovil, da je eksogena sideroza posledica izpostave na delovnem mestu in da gre za poklicno bolezen, poleg tega je bila že v predsodnem upravnem postopku diagnoza varilska pljuča in kadilski bronhiolitis v 60 % razlog za invalidnost. Potrjena sta tako poklicna izpostavljenost zaradi varenja kot čas izpostavljenosti, poklicna bolezen pa je bila tudi histološko potrjena. Ker je izvedenski organ ugotovil obstoj poklicne bolezni zaradi varilskih pljuč, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je invalidnost v 60 % namesto bolezni poklicna bolezen. Ta opredelitev je v domeni sodišča. Tudi izvedenka pulmologinja je potrdila, da gre pri tožniku za poklicno bolezen varilska pljuča. Izpovedala je, da se po tem, ko se bolezen dokaže, ugotavlja, ali gre za poklicno ali nepoklicno bolezen. Bistveno je, da na delovnem mestu ne sme več delati, zato poklicna bolezen vpliva na invalidnost in je prav zaradi tega tudi razvrščen v III. kategorijo. Pojasnila je tudi, da je pri podaji izvedenskega mnenja najprej zmotno izhajala iz telesne okvare. Tudi izvedenec medicine dela je potrdil, da gre za poklicno bolezen. Izpovedal je, da je možno zaključiti, da so bile spremembe že pred decembrom 2016, in obstaja možnost, da je poklicna bolezen obstajala že pred izdajo dokončne odločbe, še zlasti ker od oktobra 2014 do decembra 2016 sploh ni delal kot varilec. Napačno pa je ocenil, da varilska pljuča niso vzrok invalidnosti, ker naj bi šlo za druge bolezni. Diagnostika, ki jo je opravil decembra 2016, ne ugotavlja nobenega stanja, ki ne bi obstajalo že v času odločanja toženca. Poklicna bolezen je bila kasneje zgolj potrjena. Sideroza je uvrščena na Seznam poklicnih bolezni. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev in novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano zavrnilno sodbo ob sicer pravilno in dovolj popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Predmet spora in dejanske okoliščine konkretnega primera

5. V tej zadevi je sporen vzrok invalidnosti. Tožnik je bil v predsodnem upravnem postopku razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami (lahko fizično delo, dvigovanje bremen do 10 kg, brez zahteve po stalnih stereotipnih gibih levega zapestja in potrebe po polni grobi moči levice, v ugodni mikroklimi), s polnim delovnim časom od 26. 2. 2014 dalje. Kot vzrok invalidnosti sta bila določena 40 % poškodba pri delu in 60 % bolezen. Čeprav sta že invalidski komisiji v predsodnem upravnem postopku kot bolezen, ki bistveno vpliva na tožnikovo invalidnost, upoštevali varilska pljuča in kadilski bronhiolitis, je bil 60 % vzrok invalidnosti zaradi pomanjkanja dokazil, da gre za poklicno bolezen, opredeljen kot bolezen.

6. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi z obstojem poklicne bolezni pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete A, Univerze B. (v nadaljevanju Komisija), v kateri sta sodelovala izvedenca pulmologije in medicine dela. Menila je, da sicer obstaja možnost sideroze oziroma t. i. varilskih pljuč, vendar predložena medicinska dokumentacija (klinični izvidi, ugotovljene vrednosti dihalne funkcije in HRCT) vzroka težav z dihali ne razjasni v takšni meri, da bi lahko zanesljivo ocenila, ali gre za kadilski bronhiolitis z minimalnim emfizemom ali varilska pljuča, temveč je za potrditev poklicne bolezni potrebna biopsija pljuč. Po oceni Komisije sta od kriterijev za potrditev poklicne bolezni zagotovo potrjena poklicna izpostavljenost kot varilec in čas izpostavljenosti, vendar dokončna potrditev varilskih pljuč kot poklicne bolezni še ni izpeljana. V dopolnilnem izvedenskem mnenju je Komisija, kljub naknadni histološki potrditvi eksogene sideroze oziroma pljuč varilca brez funkcionalnih motenj respiratornega sistema kot posledice izpostavljenosti na delovnem mestu v decembru 2016, vztrajala, da je v deležu vzroka invalidnosti ustrezna predhodna ocena bolezni, vendar hkrati menila tudi, da je zaradi ugotovljene poklicne bolezni nujna sprememba delovnega mesta. Pojasnila je, da spremembe v pljučnem parenhimu, vidne na histoloških vzorcih, niso vplivale na upad pljučne funkcije.

7. Zaslišana izvedenka pulmologije je izpovedala, da je bila pri tožniku ugotovljena bolezen pljuča varilca oziroma eksogena sideroza, ki se je dokazala kot poklicna bolezen, vendar ne povzroča funkcionalnih motenj v pljučih. Dodatno je izpovedala, da je ta bolezen obstajala ob postavitvi diagnoze, med tem ko za nazaj mnenja o tem ni mogoče podati. Enako je izpovedal izvedenec medicine dela, ki je utemeljeval, da je poklicno bolezen z gotovostjo mogoče ugotoviti šele od decembra 2016 dalje, ko so bile opravljene dodatne preiskave. Vendar je po njegovem mnenju hipotetično mogoče zaključiti, da so podobne spremembe obstajale tudi že prej in vsekakor obstaja možnost, da je poklicna bolezen obstajala že pred datumom dokončne odločbe, še zlasti ker tožnik od oktobra 2014 do decembra 2016 sploh ni delal kot varilec.

8. Takšno mnenje Komisije je sodišče prve stopnje sicer sprejelo, vendar na njegovi podlagi materialno pravno zmotno zaključilo, da je poklicna bolezen pri tožniku zagotovo obstajala šele od decembra 2016, ko je bila potrjena z diagnostično metodo.

Materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

9. Pravna podlaga za pritožbeno rešitve zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)2. Po 68. členu tega zakona so poklicne bolezni bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni, in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister, pristojen za zdravje. Za ugotavljanje obstoja poklicne bolezni se po prehodni določbi 428. člena ZPIZ-2 še naprej uporablja Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (Pravilnik).3

10. Poklicna bolezen je po 2. členu Pravilnika bolezen, povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katerih je oboleli zavarovan, in je navedena v seznamu poklicnih bolezni. Sideroza je v tem seznamu navedena med bolezni dihal, ki jih povzroča vdihavanje določenih snovi, ki niso navedene drugje.4 V postopku ugotavljanja in priznavanja poklicnih bolezni izvedenski organ toženca sodeluje z zavarovančevim osebnim zdravnikom, službo medicine dela, s specialistično službo oziroma z zavodi za usposabljanje invalidnih oseb in z delodajalci. Poklicna bolezen se ugotavlja in dokazuje z zdravstvenim nadzorom delavcev preko preventivnih zdravstvenih pregledov, izpostavljenost obremenitvam se ugotavlja z delovno anamnezo in oceno tveganja obremenitev in škodljivosti, ki naj bi bolezen povzročile. Bolezen oziroma znaki bolezni se ugotavljajo na podlagi klinične slike, laboratorijskih in funkcijskih testov ter ostalih ustreznih diagnostičnih postopkov in preiskav. Upošteva se najkrajši čas in najnižja intenziteta izpostavljenosti, ki po merilih stroke še lahko povzroči poklicno bolezen. Upošteva se latentna doba za nastanek poklicne bolezni (4. člen Pravilnika).

11. Pogoji, da se obolenje šteje za poklicno bolezen torej so, da je zavarovanec delal na delovnem mestu, za katerega je v posebnem seznamu določeno, da se na tem delovnem mestu pojavlja takšna bolezen kot poklicna bolezen, da je zavarovanec obolel za takšno boleznijo, oziroma da izpolnjuje pogoje, da se pri njem šteje takšno obolenje za poklicno bolezen; da je kot taka določena v seznamu poklicnih bolezni in da obstaja vzročna zveza med daljšim neposrednim vplivom škodljivih agensov na določenem delovnem mestu in boleznijo zavarovanca.

12. Čeprav je po sodni praksi in 63. ter 81. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)5 obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu res vezan in s tem tudi omejen na dejansko stanje, podano do izdaje dokončne odločbe toženca, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča6 glede pogoja obstoja poklicne bolezni že zavzeto tudi stališče, da je za opredelitev poklicne bolezni kot vzroka invalidnosti bistven obstoj te bolezni že v času do dokončne odločbe, kljub temu da je bila diagnosticirana šele po njeni dokončnosti. Bistveno torej je, da je zdravstveno stanje, ki je (dejanska) podlaga za (pravno) opredelitev poklicne bolezni podano do izdaje dokončne odločbe. Sodni izvedenec na podlagi 243. člena ZPP pri tem zgolj razjasnjuje dejansko stanje v zvezi s pogoji za opredelitev določenega bolezenskega stanja kot poklicne bolezni, ki jih določa materialno pravo. Ali so pogoji za pravno kvalifikacijo določenega sicer dejanskega zdravstvenega stanja oziroma obolenja kot poklicne bolezni izpolnjeni, pa je v presoji sodišča. Odločitev pritožbenega sodišča

13. Po presoji pritožbenega sodišča mnenje Komisije, ki ga je sodišče prve stopnje torej v izpodbijani sodbi sprejelo, ob pravilno uporabljenem materialnem pravu predstavlja podlago za opredelitev 60 % vzroka invalidnosti kot poklicne bolezni.

14. Po mnenju Komisije sta zagotovo potrjena poklicna izpostavljenost poklicni bolezni kot varilec in čas izpostavljenosti, vendar dokončna potrditev varilskih pljuč kot poklicne bolezni pred dokončnostjo izpodbijane odločbe še ni bila izpeljana. Izpeljana pa je bila kasneje in je nedvomno potrdila, da ima tožnik eksogeno siderozo oziroma varilska pljuča. Čeprav je izvedenec medicine dela utemeljeval, da je poklicno bolezen z gotovostjo mogoče ugotoviti šele od decembra 2016 dalje, ko so bile opravljene dodatne preiskave, je hkrati po njegovem mnenju hipotetično mogoče zaključiti, da so podobne spremembe obstajale tudi že prej in vsekakor obstaja možnost, da je poklicna bolezen obstajala že pred datumom dokončne odločbe, še zlasti ker tožnik od oktobra 2014 do decembra 2016 sploh ni delal kot varilec. Sama diagnoza varilska pljuča je bila upoštevana že v invalidskem postopku pri tožencu, naknadno, oziroma v času po dokončnosti izpodbijane odločbe je bila poklicna bolezen zaradi varilskih pljuč torej zgolj potrjena. To pa glede na navedeno materialno pravno podlago po stališču pritožbenega sodišča lahko pomeni le, da so bili že pred dokončnostjo izpodbijane odločbe izpolnjeni vsi pogoji iz 68. člena ZPIZ-2 za opredelitev 60 % vzroka tožnikove invalidnosti kot poklicne bolezni. Drugačen zaključek sodišča prve stopnje je materialno pravno zmoten in zato nesprejemljiv.

15. Glede na vse predhodno navedeno je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava, na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na temelju 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 spremenilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe. Torej je izpodbijano dokončno odločbo v zvezi s prvostopenjsko odločbo v delu glede vzroka invalidnosti delno spremenilo tako, da se kot vzrok invalidnosti namesto 60 % bolezen določi 60 % poklicna bolezen. Tožnik je torej invalid III. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom od 26. 2. 2014 dalje zaradi poškodbe pri delu (40 %) in poklicne bolezni (60 %).

Stroški postopka

16. Ob spremenjeni prvostopenjski sodbi je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel. Zato je bilo potrebno hkrati odločiti, da mu je toženec v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT)7 dolžan povrniti stroške postopka na prvi stopnji v skupnem znesku 547,27 EUR.

17. Pri odmeri je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 183,30 EUR, za narok po tar. št. 3102 v znesku 169,20 EUR, pavšalne stroške za poštne in telekomunikacijske storitve po tarifni št. 6002 v pavšalnem znesku 20,00 EUR in kilometrino, priglašeno za narok na relaciji Celje - Ljubljana - Celje v znesku 57,35 EUR, torej v znesku 429,85 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 524,41 EUR. Poleg tega je priznalo še potne stroške za tožnika na narok, na katerem je bil zaslišan, na relaciji Šoštanj - Celje - Šoštanj v znesku 22,68 EUR. Drugi niti višje priglašeni stroški niso utemeljeni, zato tožnik do njih ni upravičen. Pritožbeno sodišče ni priznalo nagrade za izdelavo in izročitev dokumentov po tar. št. 6000, ker ti stroški niso niti specificirani niti dokazani, posebej priglašene nagrade za narok 15. 6. 2017, ker je že zajeta v priznani nagradi za narok, in potnih stroškov za tožnika na drugih narokih ter priglašeno parkirnino pooblaščenca, ker ne gre za potrebne stroške po 155. členu ZPP. Priznalo ni niti nagrade za posel po tarifni št. 2200, saj za to ni nobene podlage. Tožnik ni upravičen niti do povračila stroškov, nastalih v upravnem postopku. Ti stroški na podlagi 151. člena ZPP niso del sodnega postopka. Sicer pa tudi po 1. odstavku 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)8 stranka, na katere zahtevo se postopek začne, svoje stroške za zastopanje v predsodnem upravnem postopku krije sama.

18. Ob takšnem pritožbenem izidu, je pritožbeno sodišče tožencu naložilo še plačilo stroškov pritožbe, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe. Torej nagrado za postopek po tarifni št. 3210 ZOdvT v znesku 225,60 EUR in pavšalni znesek za poštne ter telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, skupaj torej 245,60 EUR, kar z 22 % DDV znaša 299,63 EUR. Iz istih razlogov kot v zvezi s stroški postopka na prvi stopnji, pritožbeno sodišče ni priznalo priglašene nagrade za izdelavo in izročitev dokumentov.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 85/2003 s spremembami. 4 Pod zaporedno številko 56. 5 Ur. l. RS, št. 272004 s spremembami. 6 Na primer Psp 668/2009. 7 Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami. 8 Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.