Jedro

Dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, le če sta obe terjatvi zapadli. Le v tem smislu se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Izjava o pobotu, ki je dana v času, ko se še niso stekli pogoji za pobot, tako nima učinkov. Na njuni podlagi torej ne pride do prenehanja obveznosti.

Izrek

I. Pritožba zoper 2. in 4. točko izreka sodbe se zavrže. II.

Pritožbi zoper 3. in 5. točko izreka sodbe se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka po tožbi dolžna tožeči stranki plačati 24.281,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2004 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 28.135,88 EUR za čas od 13. 12. 2003 do 31. 7. 2004, vse v roku 15 dni; 5. točka izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 1.424,80 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila 19.175,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 1.693,33 EUR od 20. 10. 2003 do plačila - 11.953,99 EUR od 10. 1. 2004 do plačila - 1.145,49 EUR od 29. 11. 2003 do plačila - 239,06 EUR od 29. 11. 2003 do plačila - 1.032,30 EUR od 26. 12. 2003 do plačila - 3.129,08 EUR od 26. 12. 2003 do plačila in 123,60 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2004 do plačila Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 530,18 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe (sklep), sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pa je razveljavilo ter predlog štelo za tožbo. Tožbenemu zahtevku tožeče stranke je ugodilo za 3.854,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2004 do plačila (2. točka izreka sodbe). „Vse kar tožeča stranka po tožbi zahteva več“ je zavrnilo (3. točka izreka sodbe). Tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi zaradi plačila 21.281,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2004 do plačila je zavrnilo (4. točka izreka) in še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (5. točka izreka).

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka, uveljavljala je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sodbo v delu, v katerem je tožeča stranka uspela (2. točka izreka) in v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi (4. točka izreka) ni dovoljena.

Če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, je pritožba nedovoljena (4. odstavek 343. člena ZPP). Pritožnik, ki izpodbija sodbo v delu, v katerem je uspel, ne more po zakonu doseči zase bolj ugodne odločitve od odločitve, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Zato ni izkazan njegov pravni interes za pritožbo. Posledično jo je pritožbeno sodišče moralo zavreči (1. odstavek 346. člena ZPP).

Pritožba zoper 3. in 5. točko izreka sodbe je delno utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obravnavalo tožbeni zahtevek tožeče stranke po tožbi (predlogu za izvršbo na podlagi verodostojnih listin) na podlagi zaračunanih dodatnih del v višini 19.175,66 EUR s pripadki in še tožbeni zahtevek za opravljena dela po osnovni pogodbi v višini 28.135,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2003 do plačila.

Tožbenemu zahtevku je ugodilo v višini 3.854,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2004 do plačila. Ugotovilo je, da je imela tožeča stranka do tožene stranke na dan 31. 12. 2003 zapadlo terjatev v višini 28.135,88 EUR, tožena stranka pa do tožeče stranke na dan 1. 8. 2004 zapadlo terjatev v višini 26.859,69 EUR. Zaradi izjave tožene stranke tožeči stranki o pobotu, ki jo je podala v končnem obračunu dne 22. 7. 2004, je zaključilo, da je terjatev tožeče stranke do tožene dne 1. 8. 2004 prenehala v višini 26.859,69 EUR. Tožbenemu zahtevku je zato ugodilo v višini 3.854,20 EUR, ki predstavlja razliko med višino terjatve tožeče stranke na dan 1. 8. 2004 in višino terjatve tožene stranke na isti dan.

Tožena stranka se zoper 2. točko izreka sodbe ni pritožila v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo zamudne obresti vključno do 31. 7. 2004; v odgovoru na pritožbo pa prav tako ne oporeka zaključkom sodišča prve stopnje o zapadlosti terjatve tožene stranke dne 1. 8. 2004. Tožeča stranka pravilno opozarja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je ugotovilo, da je tožena stranka že 22. 7. 2004 podala izjavo o pobotanju zapadle terjatve tožeče stranke s svojo, na ta dan še nezapadlo terjatvijo iz naslova odškodnine, je vsebino listine z dne 22. 7. 2004 zmotno presodilo kot izjavo o pobotu. Končni obračun, v katerem je tožena stranka tožeči stranki obračunala tudi svojo nezapadlo odškodninsko terjatev, nima učinkov izjave o pobotu po določbi 311. člena OZ. Po citirani določbi zakona lahko namreč dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim kar ta terja od njega, le če sta obe terjatvi zapadli. V tem smislu se v skladu z določbo 2. odstavka 312. člena OZ šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Iz navedenega sledi, da izjava o pobotu, ki je dana v času, ko se še niso stekli pogoji za pobot, nima učinkov. Na njeni podlagi torej ne pride do prenehanja obveznosti.

Ker terjatve tožene stranke ob izjavi o pobotu 22. 7. 2004 še niso zapadle, se izkaže, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da končni obračun učinkuje kot izjava o pobotu ter da se terjatve po določbi 2. odstavka 312. člena OZ lahko pobotajo tudi v primeru, če se stečejo pogoji za pobot časovno po izjavi o pobotu. Materialnopravno zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je terjatev tožeče stranke 1. 8. 2004 prenehala na podlagi pobotne izjave z dne 22. 7. 2004. Če pa ni prenehala, jo je tožena stranka dolžna izpolniti. Zaključek pritožbenega sodišča o zmotni uporabi materialnega je narekoval spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP). Ker je sodba v 2. točki izreka postala pravnomočna, je pritožbeno sodišče pri spremembi 5. točke izreka to dejstvo upoštevalo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za zakonske zamudne obresti od zneska 28.135,88 EUR (prej 6.742.483,20 SIT) za čas od 13. 12. 2003 do 31. 7. 2004 ter za glavnico 24.281,68 EUR (razlika med 28.135,88 EUR in 3.854,20 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2004 do plačila. Tako je s spremenjeno 3. točko izreka sodbe, upoštevaje odločitev iz 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke v višini 28.135,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2003 do plačila.

V preostalem delu pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne uspe izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje, da se vsa zaračunana dela nanašajo na obdobje do prevzema zaključenih del, da je tožeča stranka s pogodbo imenovano „Gradbena pogodba“ prevzela vse rizike uničenja in poškodb parketa do prevzema del, da je ta rizik upoštevan pri določitvi cene del in da tožeča stranka ni dokazala, da je med njo in toženo stranko prišlo do sklenitve posebne pogodbe (s soglasno izjavo volj o bistvenih sestavinah pogodbe) o izvedbi del, ki jih je tožeča stranka zaračunala. Navedene razloge je sodišče prve stopnje navedlo za vse obravnavane račune, posebej pa je podkrepilo dokazno oceno še pri petih računih. Res je, da posebej ni obravnavalo računa 1 - 03192, vendar je kljub temu sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti tudi v tem delu, saj po oceni sodišča prve stopnje zadoščajo za presojo utemeljenosti terjatve po navedenem računu tudi razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje za vse vtoževane terjatve iz naslova „dodatnih del“. Zato je tudi v tem delu izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Pravilno je stališče tožeče stranke, da sklenitev pisne pogodbe ni pogoj za veljavnost pogodbe o delu, vendar pa kljub temu tožeča stranka ne uspe izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje, da prav tako ni dokazala, da dela, ki jih je opravila in zaračunala s spornimi računi, ne sodijo v okvir sklenjene osnovne pogodbe. Res je, da je zatrjevala sklenitev ustne pogodbe, vendar s pritožbo ne uspe izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da sklenitve ustne pogodbe o delu ni dokazala. Ob ugotovljenem dogovoru pogodbenih strank, da bosta glede dodatnih del sklenili pisni aneks k pogodbi, je bilo dokazno breme o razlogih, zakaj pogodbeni stranki nista spoštovali sklenjenega dogovora oziroma, da sta ga spremenili in glede okoliščin sklenitve ustnega dogovora o delih, ki naj ne bi sodili v okvir osnovne pogodbe, na tožeči stranki, ki pa mu po oceni sodišča prve stopnje tožeča stranka ni zadostila. S tako dokazno oceno se strinja tudi pritožbeno sodišče. Razlaga pogodbe o prevzemu rizika glede poškodb in uničenju parketa, ki bi se nanašala le na poškodbe, ki bi jih zakrivila sama tožeča stranka, pa je v nasprotju z besedilom in namenom osnovne pogodbe, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. S tem pa pritožnica ne uspe izpodbiti jasnih in logičnih razlogov sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka tudi zaračunano delo opravila v celoti po osnovni pogodbi in da ga ni bila upravičena posebej zaračunati. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo pogodbeno pravo kot avtonomno materialno pravo, ki pogodbeni stranki zavezuje, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Delna sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. (2. odstavek 165. člena ZPP). Uspeh tožeče stranke je pritožbeno sodišče izračunalo glede na dosežen uspeh s tožbo in nasprotno tožbo, v 72% deležu, uspeh tožene stranke pa v 28% deležu. Tožeči stranki je od priglašenih stroškov odmerilo kot potrebne stroške: za sestavljanje vlog in sicer za odgovor na nasprotno tožbo 600 točk po OT, za spremembo tožbe 700 točk po OT ter za eno obrazloženo pripravljalno vlogo 1000 točk po OT; za zastopanje 4 x 250 točk po 3. točki Tar. št. 20 in 1 x 1000 točk po 1. točki Tar. št. 20, za pavšal 53,50 točk po OT (4.353,50 točk po OT), kar povečano za 20% DDV znese 2.397,90 EUR. Poleg tega je tožeči stranki priznalo še kilometrino v višini 102,44 EUR z 20% DDV (122,92 EUR), stroške plačila sodnih taks v višini 404,57 EUR. V stroških zastopanja so upoštevani tudi stroški odvetnika, ki je tožečo stranko zastopal po pooblastilu pooblaščenca; do še dodatnih stroškov substitucije, kot jih je priglasila tožeča stranka, pa ni upravičena. Skupaj je pritožbeno sodišče tožeči stranki odmerilo stroške v višini 2.925,40 EUR. 72% od odmerjenih stroškov znaša 2,106,30 EUR.

Toženi stranki je odmerilo kot potrebne stroške: za nasprotno tožbo 600 točk, za eno pripravljalno vlogo 1000 točk, za zastopanje 4 x 250 točk in 1 x 1000 točk, pavšal 46 točk, kar povečano za 20% DDV znese 2.008,21 EUR. Poleg tega je toženi stranki priznalo še stroške takse za nasprotno tožbo 212,81 EUR in za sodbo 212,81 EUR, skupaj 2.433,83 EUR. 28% od odmerjenih stroškov znaša 681,50 EUR.

Po medsebojnem pobotanju stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.424,80 EUR pravdnih stroškov.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela v 59% deležu, tožena pa z odgovorom na pritožbo v 41% deležu. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo za stroške sestave pritožbe 1125 točk po OT, povečano za 20% DDV (619,65 EUR) in za takso za pritožbo 869,14 EUR, skupaj 1.488,79 EUR (59% je 878,38 EUR).

Toženi stranki je priznalo za sestavo odgovora na pritožbo 1125 točk po OT, za materialne stroške 23,75 EUR, z 20% DDV skupaj 1.378,50 EUR ter za takso za odgovor na pritožbo 216,55 EUR, skupaj 849,28 EUR (41% je 348,20 EUR).

Po medsebojnem pobotanju pritožbenih stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 530,18 EUR pritožbenih stroškov.