Jedro

Sporazum o priznanju krivde, s katerim sta soglašali obe stranki, je bil predložen sodišču, ki ga je sprejelo. Sodišče prve stopnje zato drugačne kazenske sankcije, vključno z dogovorjeno višino glavne in stranske kazni, sploh ni moglo izreči.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obtoženega D. K. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtožene D. K., A. A., D. S. in E. R. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter obtoženemu D. K. izreklo kazen devet mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 70 dnevnih zneskov, to je 2.280,00 EUR, obtoženemu A. A. pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen devet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, obtoženemu D. S. kazen enega leta in petih mesecev zapora, obtoženemu E. R. pa kazen enega leta in treh mesecev zapora, ki se izvrši na način po tretjem odstavku 86. člena KZ-1B in sicer pod pogojem, da je obdolženi dejansko v delovnem razmerju pri delodajalcu M., s. p., kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 23.11.2012, da torej v času med prestajanjem zaporne kazni še naprej dela pri navedenem delodajalcu, ob koncu pa mora biti v zavodu za prestajanje kazni zapora. Sodišče prve stopnje je vsem obtožencem v izrečene in določene kazni vštelo čas, prestan v priporu in sicer D. K. od 11.5.2012 od 06.05 ure do 18.10.2012, in čas, prestan v hišnem priporu od 18.10.2012 dalje, A. A. od 11.5.2012 od 06.05 ure do 30.8.2012, D. S. od 11.5.2012 od 06.10 ure dalje in E. R. od 11.5.2012 od 06.02 ure do 27.11.2012 do 13.00 ure. Vse obtožence je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in sodne takse, glede potrebnih izdatkov in nagrade zagovornikov po uradni dolžnosti odvetnice L. V. in T. S. pa je odločilo, da ti bremenijo proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je glede obtoženega D. K. pritožila njegova zagovornica iz „vseh pritožbenih razlogov kršitve postopka“, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter odločitve o kazni in predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izrečeno denarno kazen zniža in določi obročno plačilo ter mu omogoči izvršitev kazni zapora v skladu s tretjim odstavkom 86. člena KZ-1, istočasno pa ga naj tudi oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo zagovornice obtoženega D. K. je odgovorila okrožna državna tožilka X. Y. iz Okrožnega državnega tožilstva v Kranju in predlagala, naj jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Povsem pravilna je ugotovitev državne tožilke v odgovoru na pritožbo, da je obtoženi D. K. na tožilstvu 9.10.2012 sklenil sporazum o priznanju krivde, v okviru katerega se je obtoženec tudi strinjal s predlagano kaznijo zapora devetih mesecev in stransko denarno kaznijo v višini 70 dnevnih zneskov ter tako s podpisom sporazuma soglašal z vsem, kar je v tem sporazumu navedeno. Nedvomno pravilna je tudi navedba tožilke, da je tožilstvo privolilo v sklenitev sporazuma samo pod pogoji, ki so bili določeni v sporazumu in če bi sodišče obdolžencu izreklo nižjo denarno kazen, bi to posledično pomenilo, da bi se tožilstvo v takšnem primeru pritožilo. Pravilna je tudi ugotovitev okrožne državne tožilke, da je bil v obravnavanem primeru sporazum o priznanju krivde, s katerim sta soglašali obe stranki, predložen sodišču, ki ga je lahko samo sprejelo ali zavrnilo. Ker ga je v obravnavanem primeru sprejelo, sodišče prve stopnje drugačne kazenske sankcije, vključno z dogovorjeno višino glavne in stranske kazni, sploh ni moglo izreči. 6. V celoti neutemeljene so zato pritožbene navedbe zagovornice obtoženega K., da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga zagovornice na naroku za izrek kazenske sankcije, da se obtožencu omogoči izvršitev zaporne kazni po tretjem odstavku 86. člena KZ-1, da bi lahko v času prestajanja kazni hodil v službo in si s tem tudi omogočil pridobitev denarnih sredstev za plačilo denarne kazni, pa tudi pritožbeni predlog, da se obtožencu denarna kazen zniža ter da se ga oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka. V sporazumu o priznanju krivde način izvršitve zaporne kazni ni bil dogovorjen (obtoženec jo je že prestal v priporu in v hišnem priporu), kot se je to zgodilo v primeru obtoženega E. R., znižanje denarne kazni pa tudi ne pride v poštev, saj sta se obtoženec in njegova zagovornica glede višine stranske denarne kazni dogovorila z državno tožilko in sporazum tudi podpisala. Glede na omenjeni dogovor je tudi neutemeljen predlog pritožnice za obročno plačilo denarne kazni v dveh letih. Ker je obtoženec zaporno kazen že prestal in je glede na svoje navedbe ponovno redno zaposlen, niso podani pogoji za oprostitev plačila stroškov pritožbenega postopka, v kolikor pa mu denarna sredstva ne bodo zadoščala za poplačilo dogovorjene denarne kazni, pa bo ob ustreznih dokazilih svoj predlog o obročnem plačilu lahko ponovil in bo o njem že po pravnomočnosti sodbe odločala predsednica senata sodišča prve stopnje.

7. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in ker v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je izpodbijano sodbo v celoti potrdilo.

8. Ker obtoženčeva zagovornica s svojo pritožbo ni uspela, bo moral obtoženec plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.