Jedro

Neuporabljenim „ostankom“ filmov kot tudi dokumentarnim posnetkom nekega dogajanja ter dokumentiranjem prireditev in aktualnih dogodkov ni dopustno že na abstraktni ravni odvzeti značaja avtorskega dela in jih označiti zgolj za zaporedje gibljivih slik iz 133. člena ZASP. Ali gre pri navedenih delih za avtorsko delo je potrebno presojati od primera do primera.

51. člen ZASP dovoljuje tudi citiranje avdiovizualnih oziroma filmskih posnetkov.

Pri citiranju gre za izjemo od varstva avtorske pravice, ki pa jo je, tako kot vse izjeme, potrebno interpretirati restriktivno. V primeru citiranja avdiovizualnega dela mora biti že iz samega inserta vidno avtorstvo in vir citata. Če (strogi) pogoji za citiranje (ter tudi za izjemo zaradi pravice do obveščenosti) niso izpolnjeni, potem ne gre za citat (oziroma izjemo zaradi pravice do obveščenosti), temveč za navadno koriščenje tujega avtorskega dela z vsemi pravnimi posledicami. V kolikor pa so pogoji za citiranje (oziroma pogoji za objavo zaradi pravice do obveščenosti) podani, potem se za uporabo tujega avtorskega dela ne plačuje nadomestila.

Obrazložitev

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne glede dela izreka v točki IV. izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje po temelju zavrnilo zahtevek za plačilo honorarja za predvajanje posnetkov, objavljenih v oddaji L..; R. In za A v oddaji M. in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Sicer se pritožbi tožeče in v celoti pritožbi tožene stranke ugodi ter se v preostalem izpodbijanem delu (preostali del točke IV ter v točki I, II in III izreka) sodba sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

O b r a z l o ž i t e v : Z uvodoma navedeno vmesno in delno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, da se toženi stranki prepove uporaba in prodaja oziroma vsakršno razpolaganje s filmi, sekvencami ali posnetki avtorjev in soavtorjev E. (M.) B. in/ali M. B., predvsem pa sledečih filmov: A

B C

D E

F neuporabljenih ostankov za film „E“ v oddaji „G.“, ki so označeni kot ostanki; H

V točki II. in III. izreka izpodbijane sodbe je odločilo o nadaljnjem tožbenem zahtevku, da se toženi stranki prepoveduje v bodoče predvajati določene oddaje in dokumentarne filme, skupaj s posnetki avtorjev E. (M.) in/ali M. B., in sicer tako, da je v točki II. izreka ugodilo navedenemu zahtevku glede oddaj: G, s posnetki iz filmov E. in F J., s posnetki iz filma K medtem ko je v točki III. izreka navedeni zahtevek zavrnilo glede sledečih oddaj in dokumentarnih filmov: L

M s posnetki iz filma A; N, s posnetki filmov „B“, „C.“ in „I.“; O s posnetki iz filma „H.“, katerih avtorja in/ali soavtorja sta M. in M. B.; P s posnetki, katerih avtorja in/ali soavtorja sta M. in M. B.; R;

S. V točki IV. izreka izpodbijane odločbe pa je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo honorarja po temelju utemeljen za predvajanje posnetkov iz filmov E in F v oddaji G, D in B v oddaji N ter za K. v dokumentarni oddaji J. V isti točki izreka je bil po temelju zavrnjen zahtevek za plačilo honorarja za ostale posnetke, objavljene v oddaji L, O, P, R, S ter za A v oddaji M. Hkrati je sodišče prve stopnje v točki VI. izreka odločilo, da bo o zahtevku za plačilo civilne kazni in stroških postopka odločilo s končno odločbo.

Zoper takšno odločitev sta se pravočasno pritožila tako tožeča stranka po svoji pooblaščenki kot tudi tožena stranka. Slednja se izrecno pritožuje glede odločitve v II. točki ter delu IV. točke izreka (v delu kjer je bila ugotovljen temelj za plačilo honorarja), in sicer iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka pa se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (I., III. in del IV. točke izreka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Neizpodbijana ostaja torej zgolj točka VI. izreka izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka v svoji pritožbi predlaga spremembo izpodbijane odločbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma podrejeno, da se izpodbijani del odločbe razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 in nasl., v nadaljevanju ZASP). Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja posamezna dela, za katera je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne predstavljajo avtorskega dela in graja oceno sodišča prve stopnje, da gre pri navedenih posnetkih zgolj za zaporedje gibljivih slik. Glede tega, katera dela se štejejo za avtorskopravno varovana, opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 47/2003, iz katere izhaja, da je avtorsko delo tudi aeroposnetek nekega gostišča. Pritožba opozarja, da v kolikor bi bilo stališče sodišča prve stopnje pravilno, tudi tovrstni fotografski posnetek ne bi mogel uživati avtorskega dela, saj je avtor zgolj zabeležil obstoje neke nepremičnine. Dejstvo, da nekateri posnetki niso bili uporabljeni (ostanki), ne pomeni, da nimajo avtorskopravne zaščite oziroma umetniške, estetske in drugih vrednosti. Tožeča stranka se tudi ne strinja s stališčem, da ZASP omogoča citiranje vizualnih del oziroma filmskih posnetkov in meni, da je citiranje dovoljeno zgolj za dela, ki so taksativno našteta v 51. členu ZASP. Po oceni tožeče stranke zavrnjeni zahtevek v točki I. izreka vsebuje uporabo s citatom, kar pomeni, da ne gre za drug zahtevek, temveč je uporaba s citatom zaobjeta v navedenem zahtevku. Zato bi sodišče prve stopnje lahko zgolj delno ugodilo zahtevku pod točko I. izreka, in sicer tako, da bi toženi stranki naložilo, da mora v primeru citiranja in ob uporabi navedenih posnetkov, navesti avtorja citiranega dela (ne pa da je zavrnilo celotni zahtevek). Glede citiranja tožeča stranka izpostavlja, da je za pravilno citiranje potrebno jasno označiti na posnetku, ki je citiran, kdo je njegov avtor in od kod je posnetek vzet, saj zgolj takšna označitev preprečuje, da bi kasneje drugi avtorji uporabili odlomke iz dokumentarne oddaje, ki je domnevno citirala drugo avtorsko delo. Prav slednje se je namreč zgodilo v primeru, ko je tožena stranka v oddaji T. kot avtorico posnetkov, ki so nesporno posnetki M. in M. B., navedla režiserko dokumentarne oddaje G. Pri citatu je ravno zato potrebno vedno jasno in nedvoumno označiti, od kod je delo vzeto in čigavo je. Tožeča stranka prav tako graja pomanjkljivo dokazno oceno glede avtorstva posnetkov, uporabljenih v oddaji O in v zvezi s tem posebej izpostavlja pomen priložene listinske dokumentacije, ki po mnenju tožeče stranke dokazuje avtorstvo filma H (posledično tudi avtorstvo uporabljenih odlomkov). Tožeča stranka poudarja, da se njen oče ni nikoli kregal in je skušal vsa nesoglasja vedno rešiti mirno in s pogovorom, tudi z dr. S. T. (kateremu je sodišče prve stopnje pripisalo avtorstvo uporabljenih odlomkov v oddaji O) in E. L.. Tožeča stranka nadalje opozarja, da četudi bi bili zastarani posamezni premoženjskopravni zahtevki, ki so bili v citatih objavljeni pred 16.1.2001, prepovedni zahtevek ne zastara, saj so avtorskopravna upravičenja t. i. lastninska upravičenja, zahtevki iz tega naslova pa zato ne zastarajo. Tožeča stranka izrecno izpostavlja še to, da filmi „C.“, „U“, „F in neuporabljeni posnetki iz filma „E“ označeni kot „ostanki“, niso bili nikoli predvajani javno, zato teh posnetkov ni mogoče (dopustno) kopirati.

Tožena stranka v svojem odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke kot neutemeljeno, v svoji pritožbi pa izpostavlja, da je iz predloženega dokaza (pogodbe) razvidno, da je bil lastnik in imetnik avtorskih materialnih in producentskih pravic za film E avtorja M.B., ki je bil uporabljen v TV oddaji G, izključno producent TF. Sicer pa tožena stranka graja dokazno oceno glede (ne)obstoja t. i. „animus citandi“ v navedeni TV oddaji in navaja, da je verjeti avtorici, da je odlomke uporabila z namenom ponazoritve, ilustracije dogodkov v Me. ter da je bil citat potreben in objektivno upravičen, citirano delo pa je v oddaji tudi jasno razpoznavno. Tožena stranka nadalje navaja, da je pri njej veljavno pravilo v praksi glede navedbe citata tako, da avtorji navedbo avtorjev in uporabljenega gradiva napišejo v špici vsake dokončane oddaje in ne pod posnetkom, saj gre za kratke sekundne odlomke in tehnično ni izvedljivo pod sekundni odlomek napisati popolne podatke kot so vir, film, avtorja/avtorje, leto produkcije in še kaj. Tožena stranka meni, da lahko profesionalno oceno uporabe odlomkov v skladu z določili ZASP oziroma ustrezno kritiko v tej zadevi poda izključno strokovnjak filmske stroke. Glede objave odlomka iz dela E. v okviru oddaje T, ko je bila kot avtorica navedena J. H., pa tožeča stranka izpostavlja, da je bil odlomek, dolg 9 sekund, predstavljen z namenom ponazoritve prireditve z naslovom V, ki je tisti večer potekal v Me. in da je bila na koncu objavljenega odlomka iz TV oddaje G napisana avtorica in režiserka oddaje, naslov oddaje in producent. Tožena stranka pravi, da je iz komentarja 48. člena ZASP razvidno, da zadostuje pri uporabi avdiovizualnih del, objavljenih zaradi pridobitve informacije javnega značaja, navedba avtorstva in vira v smislu, da se navede producent in leto izdelave. Tožena stranka opozarja, da je sodišče v točki IV. izreka sodbe izpustilo TV oddajo „N.“ glede katere je zahtevek za nadomestilo prav tako zastaral. Tožena stranka izrecno poudarja, da je stališče sodišča prve stopnje, da pravica do citiranja ne pomeni tudi pravice do brezplačne uporabe, materialnopravno napačno in v nasprotju z 51. členom ZASP, saj je, ob izpolnitvi zakonskih pogojev za citat, navajanje odlomkov prosto materialnega nadomestila. Glede odločitve v zvezi s TV oddajo J pa tožena stranka graja ugotovitev, da so bili v oddaji uporabljeni izključno posnetki avtorja M.B. in izpostavlja pomanjkljivo dokazno oceno glede lastništva filma K Tožena stranka namreč meni, da iz pogodbe med Arhivom RS in pok. gospo M. B. z dne 3.11.1981 izhaja, da je lastnik filma K Arhiv RS in ne tožeča stranka. Tožena stranka prav tako meni, da sodišče prve stopnje nekatere honorarne pogodbe, sklenjene med TF in avtorjema M. ter M. B., napačno tolmači v luči 101. člena ZASP (avtorsko delo iz delovnega razmerja), saj za navedene pogodbe strožje določilo 101. člen ZASP ne velja, upoštevajoč prehodno določbo 190. člena ZASP, ki določa, da se določila zakona ne uporabljajo za pogodbe ali dejanja uporabe, ki so bila sklenjena ali izvršena pred njegovo uveljavitvijo, če ni s tem zakonom drugače urejeno.

Tožeča stranka v odgovoru na vročeno pritožbo tožene stranke predlaga, da naj jo sodišče druge stopnje v celoti zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožene stranke je utemeljena v celoti, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

Razlogi za razveljavitev večjega dela izpodbijane odločbe po pritožbi tožeče in tožene stranke so med seboj povezani, zato sodišče druge stopnje v nadaljevanju najprej podaja razloge glede razveljavljenega dela izpodbijane sodbe v točki 2. izreka, in sicer tako, da podaja obrazložitev za razveljavitev po obeh pritožbah delno hkrati, delno pa za vsako posebej. Obrazložitev glede potrjenega dela izpodbijane sodbe in glede pritožbenih stroškov v točki 1. in 3. izreka pa je podana v nadaljevanju.

Glede razveljavljenega dela izpodbijane sodbe (točka 2. izreka) Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je za rešitev konkretne zadeve najprej potrebno razčistiti vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Konkretno je za odločitev v tej zadevi, upoštevajoč obe pritožbi pravdnih strank, potrebno zavzeti jasno stališče glede sledečih vprašanj:

1. Ali je mogoče neuporabljenim „ostankom“ filmov kot tudi dokumentarnim posnetkom nekega dogajanja ter dokumentiranjem prireditev in aktualnih dogodkov že na abstraktni ravni odvzeti značaj avtorskega dela in jih označiti zgolj za zaporedje gibljivih slik?

2. Ali je mogoče citirati avdiovizualno delo oziroma filmski posnetek in kako mora biti citat označen na avdiovizualnem nosilcu citata, da ga lahko dejansko štejemo za citat?

3. Ali je v primeru, da so izpolnjeni pogoji za citiranje, kljub temu potrebno plačati nadomestilo? Ad 1) V delu Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, avtorji v komentarju 133. člena ZASP navedejo, da se pod pojmom „zaporedje gibljivih slik“ razumejo takšni posnetki, ki niso nastali kot rezultat intelektualnega ustvarjanja posameznika in jim torej manjka tisti individualni, osebni prispevek, ki je nujen konstitutivni element vsakega avtorskega dela. Izpostavijo tudi, da se ti posnetki razlikujejo od drugih avdiovizualnih del, ki imajo značaj avtorskega dela le v odsotnosti te ustvarjalne komponente (ne pa morda v tehnični kakovosti posnetkov ali načinu snemanja), sicer pa je pojem zaporedje gibljivih slik pravni standard in je stvar sodne prakse, da ga tolmači od primera do primera, pri čemer pogosto ne bo lahko potegniti jasno črto ločnico med avdiovizualnim delom in „zgolj“ zaporedjem gibljivih slik (glej: Trampuž et. al., Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1997, str. 320-321).

Slednje se nedvomno kaže tudi v konkretni zadevi. Vendar pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da ni mogoče sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da se filmski posnetki, ki so izločeni, ne morejo šteti niti za osnutek oziroma sestavni del bodočega avtorskega dela, saj so bili iz njega izločeni kot neuporabni in ne pomenijo sami po sebi individualne intelektualne storitve (glej obrazložitev izpodbijane sodbe na str. 16). Takšno stališče vsem „ostankom“ že na abstraktni ravni odvzema značaj individualne intelektualne storitve. Četudi gre za „ostanek“ po oceni sodišče druge stopnje na abstraktni ravni namreč ni mogoče vsem takšnim delom odvzeti značaja avtorskega dela, saj ni izključeno, da sami po sebi ne predstavljajo smiselne celote na podlagi ideje avtorja. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, se v obrazložitvi ni opredelilo do tega ali mogoče kateri od „ostankov“ v konkretni zadevi predstavlja tudi sam zase, čeprav gre za „ostanek“, smiselno celoto na podlagi ideje avtorja. Eden od indicev, da gre pri posameznem ostanku mogoče za več kot zgolj zaporedje gibljivih slik, je vsekakor individualno poimenovanje tega „ostanka“, ključni element pa je, kot izhaja tudi iz zgoraj navedenega komentarja, obstoj ustvarjalne komponente. Slednja se pri avdiovizualnih delih lahko kaže predvsem v izbiri sosledja posameznih kadrov (Kader ali »oživljena fotografija«, »slika v gibanju« je osnovni specifično filmsko-televizijski izrazni element oziroma zapis med enim in drugim rezom. Glej: Matjaž Mrak, Kader, sekvenca, kadriranje, Moj Mikro, 1.10.2006, dostopno na: http://www. mojmikro.si/v_praksi/nauci_se/kader_sekvenca_kadriranje) in njihovi povezavi v sekvenco, ki predstavlja samostojen pripovedni odlomek filma, ki ga sestavlja več prizorov. Analogen oziroma primerljiv pojem kadru in sekvenci sta v prozi stavek in poved, pri čemer je poved pomenska enota, ki je sestavljena iz enega ali več stavkov in je v besedilu zaključena s piko (pika pri avdiovizualnih delih v tej primerjavi predstavlja rez). Tako kot sodišče lahko oceni, ali neka poved predstavlja smiselno celoto na podlagi ideje avtorja, lahko enako stori tudi pri oceni kadrov ali sekvenc pri avdiovizualnih delih.

Upoštevajoč zgoraj navedeno prav tako ni mogoče na abstraktni ravni vsem dokumentarnim posnetkom nekega dogajanja pripisati značaja pasivnega dokumentiranja prireditev in aktualnih dogodkov, kjer ni veznega člena avtorske ideje, kot je to storilo sodišče prve stopnje (glej glej obrazložitev izpodbijane sodbe na str. 16). Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, je dejansko stanje tudi glede posnetkov, delov Obzornikov, filmskih novic in podobno (ibid.) ostalo nepopolno ugotovljeno. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje „od primera do primera“ posebej podati oceno, ali gre pri posameznem insertu za avtorsko delo ali ne, in sicer na tak način, da bo mogoče odločitev sodišča preizkusiti. Navedeno predpostavlja, da se časovno jasno identificira insert na nosilcu glede katerega sodišče opravlja oceno, kar pomeni, da bo sodišče prve stopnje moralo v okviru materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP) predhodno pozvati tožečo stranko, da ustrezno dopolni svoje nepopolne navedbe.

Ad 2) Drugo materialnopravno vprašanje, na katerega je potrebno odgovoriti, je, ali ZASP v 51. členu dopušča tudi citiranje avdiovizualnih del oziroma filmskih posnetkov. Stališče tožeče stranke, da avdiovizualnega dela ni mogoče citirati, kar ponovno navaja v pritožbi, je napačno in sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotavlja, da je dovoljeno citiranje vseh avtorskih del. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče RS: „Že na podlagi gramatikalne razlage besedila prvega odstavka 51. člena ZASP je moč dognati, da ZASP dopušča citiranje vseh kategorij avtorskih del, pri čemer pa mora biti citat bistveno manj obsežen od nosilca citata (odlomki del). Zaradi določitve dovoljenega obsega citata pa so v prvem odstavku 51. člena ZASP še dodatno taksativno naštete kategorije del, in sicer s področja fotografije, likovne umetnosti, arhitekture, uporabne umetnosti, industrijskega oblikovanja in kartografije, kjer je mogoče citirati posamična celotna dela“ (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 276/2006 z dne 8.10.2008).

Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja oziroma povzema komentar 51. člena ZASP, da citiranje omejuje avtorjevo pravico do odločanja o izkoriščanju svojega dela v korist splošnega interesa zaradi intelektualne komunikacije ali konfrontacije in da je v interesu javnosti avtorju naloženo, da tolerira določen, razmeroma manjši poseg v svoje izključne pravice. Slednje dejansko pomeni, da je pravica do citiranja dana mimo in lahko celo proti volji avtorja, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Pri citiranju gre torej za izjemo od varstva avtorske pravice, ki pa jo je, tako kot vse izjeme, potrebno interpretirati restriktivno. Posledično je potrebno določbo drugega odstavka 51. člena ZASP, ki postavlja jasne pogoje glede navedbe vira in avtorstva citata, interpretirati široko, in sicer v smislu, če ob uporabi inserta ni jasno in nedvoumno razvidno, da gre za citat, potem ne moremo govoriti o citatu in izjeme glede uporabe/koriščenja tujega avtorskega dela ni. Sodišče druge stopnje zato v celoti pritrjuje tožeči stranki v delu pritožbe, kjer navaja, da je potrebno za pravilno citiranje jasno označiti na posnetku, ki je citiran, kdo je njegov avtor in od kod je posnetek vzet, ker zgolj takšna označitev preprečuje, da bi kasneje drugi avtorji uporabili „citirane“ odlomke iz oddaje, ki je sama „citirala“ brez navedbe avtorja osnovnega „citata“ (v narekovajih pisano zato, ker dejansko sploh ne gre za citat).

Za tista dela, ki jih bo sodišče prve stopnje ocenilo kot (so)avtorska dela pravnih prednikov tožeče stranke, bo zaradi navedenega relativno enostavno ugotoviti, ali gre za citat ali ne. Če se iz inserta v oddaji/nosilcu, kjer naj bi bilo delo citirano, ne vidi navedbe vira in avtorskega dela (če je navedeno na uporabljenem delu), potem ne gre za citat. Zaradi restriktivne interpretacije izjem ni dovolj, da je navedba virov citatov in njihovih avtorjev navedena zgolj v špici. Nenazadnje je v primeru, da določena oddaja uporabi posnetke več avtorjev, iz same špice nemogoče ugotoviti, kateri posnetek pripada kateremu avtorju, kar pa je zgolj dodaten razlog za to, da mora biti v primeru citiranja avdiovizualnega dela že iz samega inserta vidno avtorstvo in vir citata. Šele če je navedba vira in avtorstva avdiovizualnega citata jasno razvidna, se sodišče spušča v presojo ali so podani ostali pogoji za citat (46. člen ZASP).

Sodišče druge stopnje ob tem opozarja, da enako velja tudi za izjemo zaradi pravice do obveščenosti po 48. členu ZASP. Tretji odstavek 48. člena ZASP namreč tako kot drugi odstavek 51. člena ZASP zahteva, da se navede vir in avtorstvo dela (če je navedeno na uporabljenem delu).

Ad 3) Če pri toženi stranki praksa oblikovanja napisov oziroma navedb glede avtorstva in vira citata odstopa od zgoraj navedenega, je temu tako na njen riziko. Če namreč (strogi) pogoji za citiranje (ter tudi za izjemo zaradi pravice do obveščenosti) niso izpolnjeni, potem ne gre za citat (oziroma izjemo zaradi pravice do obveščenosti), temveč za navadno koriščenje tujega avtorskega dela z vsemi pravnimi posledicami.

V kolikor pa so pogoji za citiranje (oziroma pogoji za objavo zaradi pravice do obveščenosti) podani, potem se za uporabo tujega avtorskega dela ne plačuje nadomestila. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je tudi v primeru posnetkov, ki so bili pravilno citirani potrebno plačati nadomestilo je zato napačno.

Ob navedenem sodišče druge stopnje posebej opozarja, da že iz gramatikalne razlage 51. člena ZASP izhaja, da za neobjavljena avtorska dela izjeme citiranja ni.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti navedene procesne pomanjkljivosti ter dopolniti dokazni postopek ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih izhodišč, ki so relevantna tako z vidika pritožbe tožeče kot tudi tožene stranke. V nadaljevanju obrazložitve razveljavljenega dela izpodbijane sodbe pa sodišče druge stopnje podaja še razloge utemeljenosti razveljavitve izpodbijanih delov, ki so vezani bolj na individualno pritožbo posamezne pravdne stranke.

a. Ostali razlogi glede pritožbe tožene stranke Pritožba tožene stranke tako utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede pogodb iz katerih je razvidno, da je bil lastnik in imetnik avtorskih materialnih in producentskih pravic za film E, izključno producent TF (prilogi B13, B14). Sodba v tem delu nima razlogov, in sicer niti o tem, ali sta bili pogodbi predloženi pravočasno niti o morebitnem pomenu teh pogodb (brez predložitve splošnih pogojev – glej ugovor tožeče stranke na naroku 5.4.2007, listovna številka 117) v kolikor sta bili predloženi pravočasno. Navedeno pomanjkljivost bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odpraviti. Sicer pa je za pritrditi pritožbenim navedbam tožene stranke, da za honorarne pogodbe 101. člen ZASP ne velja.

Ne glede na pritožbene navedbe tožene stranke, sodišče druge stopnje nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je štelo objavo insertov in kršenje moralnih avtorskih pravic v oddaji J. za priznano (glej v zvezi s tem zapisnik o glavni obravnavi z dne 7.12.2006 na listovni številki 70). Nikomur namreč ni dovoljeno, da brez posledic pride v nasprotje s svojimi prejšnjimi procesnimi dejanji (Venire contra factum proprium nulli conceditur). Vendar pa je, predvsem z vidika upravičenosti tožeče stranke do materialnega nadomestila, vseeno potrebno zavzeti jasno stališče, kaj za avtorske pravice pomeni pogodba, ki jo je pravna prednica tožeče stranke sklenila z Arhivom RS 3.11.1981 (del priloge A33). V sklop materiala, ki je bil po navedeni pogodbi predan Arhivu RS sodijo namreč tudi posnetki „K.“. Kljub priznanju kršitve moralnih avtorskih pravic v oddaji J. je sodišče druge stopnje prav tako razveljavilo izrek v točki II., ki se nanaša na bodočo prepoved oddaje J skupaj s posnetki avtorjev iz filma K, saj niti v povezavi z obrazložitvijo izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, v katerem delu gre za avtorskopravno varovane posnetke E. (M.) in/ali M. B. (čas?, trajanje?, glej obrazložitev navedeno zgoraj pod točko Ad 1). Zato je izrek v tem delu nerazumljiv oziroma nejasen (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Prav tako je zgolj iz obsežnih povzetkov trditev tožeče stranke, ne pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje mogoče sklepati, da premoženjsko pravni zahtevek glede posnetkov v oddaji N. ni zastaran (glej str. 4. obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je povzet del navedb tožeče stranke iz katerih izhaja, da je bila TV oddaja N predvajana vsaj še 11.7.2002). V tem delu je torej dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

b. Ostali razlogi glede pritožbe tožeče stranke Poleg tega, da je sodišče prve stopnje za določene posnetke štelo, da ne uživajo avtorskopravnega varstva, glede česar so razlogi za razveljavitev že podani zgoraj (nepravilna uporaba materialnega prava in posledično nepopolna ugotovitev dejanskega stanja), je nosilni razlog za zavrnitev zahtevka v točki I. izreka podan na strani 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tam je sodišče prve stopnje navedlo sledeče: „Ker je pravica do citiranja (pod določenimi pogoji) dana z zakonom, je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, kolikor se je nanašal na generalno bodočo prepoved uporabe filmov, sekvenc ali posnetkov avtorjev M. in M. B..“ Tožeča stranka v svoji pritožbi izrecno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje lahko zgolj delno ugodilo navedenemu tožbenemu zahtevku v točki I. izreka izpodbijane sodbe in s tem ne bi prekoračilo tožbenega zahtevka, ker je uporaba s citatom zaobjeta v navedenem zahtevku, kar pomeni, da ne gre za drug zahtevek.

Sodišče je v skladu z 2. členom ZPP vezano na zahtevek in tožeči stranki ne sme prisoditi več (plus) ali kaj drugega (aliud), vendar pa, kot izhaja tudi iz komentarja 2. člena ZPP, ni ovire, da ji prisodi manj (minus). Delna ugoditev zahtevku je vedno mogoča. Opredelitev, kdaj sodišče prisodi zgolj nekaj manj od zahtevanega, kdaj pa prisodi nekaj drugega, pa ni zmeraj preprosta. Na splošno velja, da mora biti tisto, kar je prisojeno v resnici, del tistega, kar je tožnik s tožbo zahteval (Glej: Aleš Galič, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, Komentar 2. člena ZPP, GV, 2005, str. 33).

V konkretni zadevi iz nosilnega razloga sodišča prve stopnje logično izhaja, da je štelo, da je bodoča prepoved citiranja del zahtevka, pri čemer preostali del zahtevka v točki I. izreka očitno predstavlja drugo uporabo del. Če bi namreč sodišče prve stopnje štelo, da gre pri prepovedi pravici do citiranja za drug zahtevek (da torej ne gre za del zahtevka na generalno bodočo prepoved uporabe spornih posnetkov), potem bi zgoraj navedeni nosilni razlog za zavrnitev zahtevka v točki I. izreka izpodbijane sodbe vseboval logično napako (non sequitur).

Upoštevajoč navedeno, nosilni razlog za zavrnitev zahtevka na generalno bodočo prepoved uporabe spornih posnetkov v točki I. izreka izpodbijane sodbe torej ne zdrži. V odsotnosti drugih razlogov in ker vprašanje avtorskopravnega varstva posameznih posnetkov/del ni ustrezno razčiščeno, je moralo sodišče druge stopnje izrek v točki I. izpodbijane sodbe razveljaviti v celoti.

Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč je bilo potrebno razveljaviti tudi III. točko izreka izpodbijane sodbe. V kolikor se razlogi za zavrnitev zahtevka v točki III. pokrivajo z razlogi za zavrnitev zahtevka v točki I. izreka izpodbijane sodbe, velja enako kot je bilo navedeno že glede razveljavitve točke I. izreka. Tožeča stranka v pritožbi pravilno izpostavlja, da prepovedni zahtevek oziroma zahtevek za predrugačenje (medtem ko je zahtevek o katerem je sodišče prve stopnje odločalo v točki I. čisti prepovedni zahtevek, gre po oceni sodišča druge stopnje pri zahtevku o katerem je odločalo v točki II. in III. za kombinacijo prepovednega in zahtevka za predrugačenje) iz 167. člena ZASP ne zastara v enakem roku kot (premoženjskopravni) zahtevek za plačilo nadomestila. Vendar iz obrazložitve izpodbijane sodbe niti ne izhaja, da bi bil tožbeni zahtevek v točki I. in III. izreka izpodbijane sodbe zavrnjen zaradi zastaranja.

O delu premoženjskopravnega zahtevka v točki IV. izreka, ki je bil zaradi zastaranja pravilno zavrnjen so podani razlogi v naslednjem razdelku, sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka utemeljeno izpodbija tudi zavrnitev njenega premoženjskopravnega zahtevka iz naslova materialne avtorske pravice glede plačila honorarja za posnetke uporabljene v oddajah O, P. in S., katerih (so)avtorja oziroma domnevna (so)avtorja sta pokojna starša tožeče stranke.

Zakaj je sodišče prve stopnje prehitro prišlo do sklepa, da posnetki uporabljeni v oddaji P ne uživajo avtorskopravnega varstva (vključno z varstvom materialne komponente avtorske pravice), je bilo obrazloženo že zgoraj. O tem, zakaj je bil zavrnjen premoženjskopravni (ter tudi zahtevek v točki III: izreka) za posnetke, uporabljene v oddaji S, v izpodbijani sodbi sploh ni razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede razveljavljenega zavrnilnega dela v točki III. in IV izreka izpodbijane sodbe tako ostanejo za pojasnitev zgolj še razlogi za razveljavitev odločitve v delu, ki se nanaša na sporne posnetke objavljene v oddaji O. Sodišče prve stopnje (so)avtorstva posnetkov objavljenih v oddaji O, na podlagi proste presoje dokazov in pravila o dokaznem bremenu, ni priznalo pravnemu predniku tožeče stranke (glej obrazložitev izpodbijane sodbe na str. 19-20), temveč je navedlo, da so izdelek dr. S. T., ker je avtorici oddaje uporabljene sporne posnetke prinesla njegova sorodnica. Tožeča stranka, po oceni sodišča druge stopnje, utemeljeno graja dokazno oceno glede (so)avtorstva spornih posnetkov (o (so)avtorstvu avdiovizualnega dela glej tudi komentar 105. člena sedaj veljavnega ZASP: Trampuž et. al., Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1997, str. 241-245). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni razvidno, kako je sodišče prve stopnje pri svoji dokazni oceni upoštevalo listinsko dokumentacijo, ki jo je tožnica predložila v spis, oziroma zakaj je ni upoštevalo. Navedbe sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka svoje trditve dokazovala le z lastno izpovedbo pa očitno ne držijo.

Sodišče druge stopnje vseh zgoraj navedenih pomanjkljivosti glede na njihovo naravo ni moglo odpraviti, zato je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP oziroma na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v točki I., II., III. in delu točke IV. (razlogi glede potrjenega dela točke 4. sledijo v nadaljevanju obrazložitve) razveljavilo in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navodila, katere pomanjkljivosti je potrebno v ponovljenem postopku odpraviti, so vsebovana v obrazložitvi zgoraj.

Ob navedenem sodišče druge stopnje še dodaja, da bo moralo vse zgoraj navedeno sodišče prve stopnje upoštevati tudi, ko bo odločalo o zahtevku za plačilo honorarja za predvajanje posnetkov naslovljenih „C.“, o katerih v točki IV. izreka izpodbijane delne in vmesne sodbe sodišče prve stopnje še ni odločilo, čeprav je o tem delno podalo razloge v obrazložitvi. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre pri omenjenih posnetkih za avtorskopravno varovano delo, bo moralo upoštevati, da del, ki še niso bila javno objavljena v skladu z 51. členom ZASP ni mogoče citirati.

Glede potrjenega dela izpodbijane sodbe (točka 1. izreka) Sodišče prve stopnje je v delu točke IV. izreka izpodbijane sodbe zaradi zastaranja zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo avtorskega honorarja za posnetke objavljene v oddaji L., R in za A v oddaji M. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je bila tožba v konkretni zadevi vložena 16.1.2006, navedene oddaje pa so bile predvajane pred 16.1.2001 (glej str. 20 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tako po določbi 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl., v nadaljevanju ZOR) kot tudi po določbi 346. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ), za ta del zahtevka potekel 5 letni splošni zastaralni rok.

Ker glede zavrnitve tega dela zahtevka pritožbeni razlogi izrecno niti niso bili podani, čeprav je s strani tožeče stranke izpodbijan celotni zavrnilni del, prav tako pa ne obstajajo razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v obsegu kot izhaja iz 1. točke izreka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s četrtim odstavkom istega člena.