Jedro

Tožnikov ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, vložen po letu in pol od prenehanja delovnega razmerja, je izven razumnega roka za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Zaradi tega ni podana procesna predpostavka za vodenje delovnega spora glede na določbo 83. člena ZTPDR, ter se tožnikova tožba zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika zoper toženo stranko in sklenilo, da stranki sami krijeta svoje stroške sodnega postopka. Ugotovilo je, da tožnik zoper odločbo o prenehanju delovnega razmerja z dne 2.9.1997 ni pravočasno zahteval varstva pravic pri toženi stranki, zato niso podani pogoji za sodno varstvo.

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter naloži toženi stranki plačilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po takrat veljavnem 2. odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijanim sklepom in njegovimi razlogi. Tožnik zoper odločbo tožene stranke z dne 2.9.1997 o prenehanju delovnega razmerja sklenjenega za določen čas ni ugovarjal v roku 8 dni, to je v roku kot je bil določen v pravnem pouku v tej odločbi, pa tudi ne v 15 dnevnem pravilnem roku za ugovor, temveč šele 12.4.1999. Tožnik je ugovarjal navedeni odločbi, ko je ta glede na določbe 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) že postala dokončna in pravnomočna. Tožnikov ugovor je vložen po letu in pol od prenehanja delovnega razmerja, kar je izven vsakega razumnega roka za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Zato dejstva, da tožena stranka nanj ni hotela odgovoriti, ni mogoče šteti za tako kršitev postopka, ki bi sicer dovoljevala odločanje o ugovoru in s tem o zakonitosti odločbe z dne 2.9.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni podana procesna predpostavka za vodenje delovnega spora glede na določbo 83. člena ZTPDR ter je zato tožnikovo tožbo z dne 25.5.1999 zavrglo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena v povezavi z 166. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.