Jedro

Pravice in obveznosti iz delovnega razmerja se presojajo po delovnopravni zakonodaji, ki velja v Sloveniji, ne glede na to, da je bil tožnik v okviru sklenjenega delovnega razmerja razporejen na delovišče v tujo državo (Nemčijo). Tožnik je upravičen do izplačila regresa za letni dopust ob upoštevanju določb delovnopravnih predpisov, ki so v spornem obdobju veljali na območju R Slovenije.

Če dobi delavec, ki je razporejen na delo v tujino, del regresa za letni dopust izplačanega v tujini, potem mu pripada le razlika do višine regresa za letni dopust, ki je določena s slovenskimi delovnopravnimi predpisi. Delavec ne more utemeljeno zahtevati od delodajalca, da mu še enkrat izplača del že izplačanega regresa, saj bi bil delavec sicer neupravičeno obogaten.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da izplača tožniku neto znesek 48.159,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2000 do plačila v 8 dneh in pod izvršbo in da mu povrne pravdne stroške v znesku 41.811,00 SIT z zakonitimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.2002 do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožnika zavrne kot neutemeljen oz. da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka in ni upoštevalo dejstva, da je tožnik prejel celotno plačilo regresa. Sodišče prve stopnje kljub predlogu tožene stranke ni pridobilo mnenja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Tožena stranka je namreč od navedenega ministrstva dobila telefonično pojasnilo, da je plačilo regresa v Nemčiji v okviru blagajne dodatne preskrbe izenačeno s plačilom regresa v Sloveniji, poleg tega pa tudi ni zaslišalo predlagane priče V. G..

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljavnih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ni storilo, vendar pa je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da se pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, sklenjenega med tožnikom in toženo stranko, presojajo po delovnopravni zakonodaji, ki velja v R Sloveniji, ne glede na to, da je bil tožnik v okviru sklenjenega delovnega razmerja razporejen na delovišče v tujo državo. To pomeni, da je tožnik upravičen do izplačila regresa za letni dopust ob upoštevanju določb delovnopravnih predpisov, ki so v spornem obdobju veljali na območju R Slovenije. V zvezi s tem so neutemeljena zatrjevanja tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je zaradi spremembe nemške zakonodaje (ustanovitev blagajne dodatne preskrbe - ZVK, v okviru katere je bila oblikovana tudi blagajna za izplačevanje denarja za dopust - ULAK) prenehala veljati slovenska zakonodaja in pravilniki tožene stranke.

Tožena stranka pa je v postopku zatrjevala tudi, da je tožniku del regresa za letni dopust za leto 2000 v višini 2,85 % od bruto plače v skladu z v Nemčiji sprejeto novo regulativo nakazala na ULAK. Preko te institucije so bili delavcem direktno izplačevani pripadajoči zneski. V zvezi s tem je tožena stranka vložila v spis obračun dopusta (B 1, B 2) iz katerega naj bi bilo razvidno, da je tožnik del regresa za letni dopust za leto 2000 v dveh zneskih (366,78 DEM in 192,12 DEM) prejel preko blagajne za izplačevanje denarja za dopust (ULAK). Iz prevoda listine, sestavljene v nemškem jeziku (B 2), je razbrati, da pripada delavcu za čas dopusta nadomestilo, katerega višina je odvisna predvsem od trajanja dopusta. Če bo želel delavec že na začetku dopusta razpolagati z nadomestilom, mora zahtevo za nadomestilo dopusta vložiti pravočasno, da bo prejel nakazilo pred pričetkom koriščenja dopusta. Zahteva za nadomestilo za dopust znaša 14,25 % do začetka dopusta zaslužene bruto plače. Nadomestilo za dopust je sestavljeno iz plačila dopusta v višini 11,4 % bruto plače, ki je začel z dopustom namesto plače, in dodatnega regresa v višini 2,85 % bruto plače. 1. odst. 51. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur. l. RS, št. 40/97 - 64/2000, ki je veljala v spornem obdobju) je določal, da pripada delavcu regres za letni dopust enkrat letno in se izplača do konca julija tekočega leta oz. v nelikvidnih organizacijah najkasneje do konca novembra tekočega leta. Regres se lahko izplača v dveh delih, pri čemer se višina regresa določi v tarifni prilogi te kolektivne pogodbe. Z aneksom k tarifni prilogi SKPGD (Ur.l. RS, št. 54/2000) je znašal regres za letni dopust za leto 2000 najmanj 107.712,00 SIT bruto, kar je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Če dobi delavec, ki je razporejen na delo v tujino, del regresa za letni dopust izplačanega v tujini (kar je v predmetni zadevi zatrjevala in dokazovala tudi tožena stranka), potem mu pripada iz naslova regresa za letni dopust le razlika do višine regresa za letni dopust, ki je določena s slovenskimi delovnopravnimi predpisi. Če delodajalec na tak način izpolni svojo obveznost do delavca za izplačilo regresa za letni dopust, potem je potrebno ugotoviti, da je delavec svojo terjatev do delodajalca iz tega naslova dobil poplačano, zaradi česar ne more utemeljeno zahtevati od delodajala, da mu še enkrat izplača del že izplačanega regresa za letni dopust. V takšnem primeru bi namreč delavec neupravičeno prejel višji znesek regresa od pripadajočega, s čimer bi bil glede tega dela neupravičeno obogaten (210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS).

Ker sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje glede zatrjevanega dela izplačanega regresa za letni dopust v višini 2,85 % tožnikove bruto plače v Nemčiji nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dokaznih predlogov strank z ozirom na prilogo B 1 in B 2, iz katerih izhaja, da naj bi bil tožniku poleg nadomestila za dopust izplačan tudi dodatni regres v višini 2,85 % bruto plače v dveh zneskih (366,87 DEM in 192,19 DEM), ugotoviti, ali je tožnik navedene zneske sploh prejel, ali jih je prejel kot del regresa za letni dopust, kot to določajo slovenski delovnopravni predpisi in ali je z ozirom na višino pripadajočega neto regresa za letni dopust in ob upoštevanju dela regresa za letni dopust, ki mu je bil s strani tožene stranke izplačan v RS (A 5), upravičen še do morebitne vtoževane razlike regresa za letni dopust. Ko bo izvedlo postopek v nakazani smeri in razčistilo vsa sporna vprašanja, naj ponovno odloči o utemeljnosti tožnikovega tožbenega zahtevka in o stroških postopka.