Jedro

Če sklene tuje podjetje s pristojnim zavodom za zaposlovanje pogodbo o prostovoljnem zavarovanju, preden delavcu preneha delovno razmerje za določen čas, je to okoliščina, ki vpliva na tek zakonitega roka, v katerem mora biti prijava zavodu za zaposlovanje dana.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo z dne 13.7.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 26.11.1991, s katero je enota Republiškega zavoda za zaposlovanje zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri podjetju ... dne 7.5.1991, pri pristojnem zavodu za zaposlovanje pa se je prijavil 10.8.1991, to je po preteku zakonitega tridesetdnevnega roka, ki se je iztekel 6.6.1991. Ker je glede na 18. člen in 1. odstavek 31. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92) pravočasna prijava osnovni pogoj za pridobitev pravice do denarnega nadomestila, ta pogoj pa v tožnikovem primeru ni izpolnjen, tožena stranka zaključuje, da je organ prve stopnje pravilno odločil, ko je tožnikov zahtevek zavrnil, ni pa moglo vplivati na odločitev, če je v obrazložitvi odločbe prve stopnje naveden še en razlog, ki po mnenju tožene stranke ne obstaja, saj na podlagi pogodbe o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas z dne 29.6.1990, ni mogoče ugotoviti, da je delovno razmerje prenehalo na podlagi pisne izjave ali pisnega sporazuma. Tožena stranka še ugotavlja, da je tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri podjetju sklenil delovno razmerje za določen čas od 8.5.1991 do 11.7.1991 pri drugem podjetju, vendar ta zaposlitev po mnenju tožene stranke ne more vplivati na drugačno odločitev. Ker je bila to zaposlitev v tujini in to v državi, s katero ni sklenjena mednarodna konvencija o brezposelnosti, bi v obravnavanem primeru prišlo v poštev le prostovoljno zavarovanje za primer brezposelnosti, ki pa se po veljavnem zakonu še ne izvaja, ker še ni izdan podzakonski predpis, ki bo določal pogoje za tako zavarovanje. Zato velja, po mnenju tožene stranke, za naše državljane, ki se zaposlijo v tuji državi, s katero ni sklenjena ustrezna konvencija, ureditev, ki je bila predvidena s prejšnjim zakonom (Uradni list SRS, št. 8/78, 27/82 in 48/87), to je zavarovanje za primer brezposelnosti na podlagi pogodbe, sklenjene z zavodom za zaposlovanje (24. člen). Tožena stranka še ugotavlja, da je tako pogodbo tuje podjetje sicer sklenilo, vendar šele z veljavnostjo od 5.7.1991, to je z dnem podpisa obeh pogodbenih strank, in tako prispevkov za tožnika ni plačevalo.

V tožbi tožnik navaja, da dejansko stanje, zlasti glede zadnje zaposlitve pri tujem podjetju ni popolno ugotovljno. Navaja, da je delovno razmerje pri tujem podjetju prenehalo po dnevu začetka veljave pogodbe, s katero se je tuje podjetje zavezalo k plačevanju prispevkov za vsakega delavca od začetka zaposlitve v tujini, plačilo prispevkov na tej podlagi pa ni razčiščeno. Tudi sicer je bil ves čas prepričan, da mu domače ali tuje podjetje v celoti plačuje davke in prispevke, saj je pri domačem podjetju ostal dlje, kot je bilo navedeno v pogodbi o zaposlitvi za določen čas in je bil k tujemu podjetju razporejen s strani domačega podjetja. Meni, da zaradi pravne praznine ne more biti prizadet v svoji človeški pravici do socialne varnosti. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. V dopolnitvi tožbe še navaja, da je tuje podjetje last domačega podjetja, kar izhaja iz potrdila z dne 19.5.1993, ki ga prilaga.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Ko tožena stranka ugotavlja, da se tožnik ni v tridesetih dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavil zavodu za zaposlovanje, kar je eden od pogojev za pridobitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (18. člen in 1. odstavek 31. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti), izhaja iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti in šteje navedeni rok od prenehanja delovnega razmerja pri domačem podjetju. V zvezi z zaposlitvijo pri tujem podjetju, ki se šeje za zaposlitev v tujini (ne glede na lastništvo podjetja), pa pojasnjuje ureditev prostovoljnega zavarovanja in obenem ugotavlja, da je tuje podjetje sklenilo s pristojnim zavodom pogodbo o prostovoljnem zavarovanju, ki pa ne vpliva na odločitev o stvari, ker je bila pogodba sklenjena 5.7.1991 in tako prispevki za tožnika niso bili plačani. Tak sklep o dejanskem stanju tožnik izpodbija in to po presoji sodišča utemeljeno.

Ne da bi se posebej spuščalo v presojo pravne ureditve prostovoljnega zavarovanja za primer brezposelnosti v obdobju, ko natančnejši pogoji za tako zavarovanje še niso bili določeni s posebnim podzakonskim predpisom, je sklenitev pogodbe o prostovoljnem zavarovanju pred prenehanjem tožnikovega delovnega razmerja v tujini, po presoji sodišča, bistvena okoliščina, ki vpliva na začetek teka in sam potek zakonitega materialnega tridesetdnevnega roka, v katerem mora biti prijava zavoda za zaposlovanje dana. Ker je bila v tem primeru po navedbah v obrazložitvi izpodbijane odločbe prijava dana 10.8.1991, torej pred potekom tridesetdnevnega roka od prenehanja delovnega razmerja pri tujem podjetju, ki je ob prenehanju tožnikovega delovnega razmerja za določen čas dne 11.7.1991 že imelo sklenjeno pogodbo o prostovoljnem zavarovanju, sklep o dejanskem stanju, da prijava ni bila dana v zakonitem materialnem roku, ni pravilen zato samo na tej dejanski podlagi ni bilo mogoče zavrniti tožnikove zahteve za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Predloga za oprostitev plačila taks sodišče ni obravnavalo, ker taksna obveznost glede na uspeh v upravnem sporu ni nastala (5. člen zakona o sodnih taksah).