Jedro

Kolektivno upravljanje sorodne pravice proizvajalcev fonogramov je obvezno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem in stroškovnem delu (točka I. in III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 153422/2013 z dne 1. 10. 2013 v veljavi v 1. točki izreka za plačilo zneskov 225,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2011, 124,00 EUR z obrestmi od 30. 10. 2011, 64,12 EUR z obrestmi od 5. 11. 2011, 64,12 EUR z obrestmi od 18. 10. 2012, 276,22 EUR z obrestmi od 18. 10. 2012 in 368,01 EUR z obrestmi od 18. 10. 2012 naprej ter v točki 3 za izvršilne stroške v višini 74,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2013 naprej (točka I. izreka). Sklep o izvršbi je razveljavilo za znesek 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2013 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (točka II. izreka). Pravdne stroške tožeče stranke v odmerjeni višini 295,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je naložilo v plačilo toženi stranki (točka III. izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v točkah I. in III. in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP(1). Sodišču očita nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja o uporabi fonogramov. Vztraja, da je na prireditvah izvajala le živo avtorsko glasbo. Izvajalci so bili ves čas na odru, kar izhaja iz priložene foto in video dokumentacije. Tožeča stranka ni dokazala, da je glasba izvirala iz komercialno zaščitenih fonogramov. V zapisnikih se pojavlja razlikovanje. Sodišče je napačno uporabilo tudi materialno pravo. Napačna je ugotovitev, da je tožeča stranka kolektivna organizacija, za katero je določeno obvezno kolektivno upravljanje po določbi 147. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP(2) v povezavi s 145. členom istega zakona. Meni in utemeljuje, da je možno prostovoljno kolektivno upravljanje sorodnih pravic in da je namen sorodne pravice proizvajalcev fonogramov dosežen z individualnim upravljanjem. Tožeča stranka po pritožbenih navedbah torej izdaja račune brez pravne podlage. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanih delih ter povrnitev njenih pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po ZASP je fonogram predmet varstva avtorski pravici sorodnih pravic (2. točka prvega odstavka 1. člena ZASP). Gre za vsak materialni nosilec (predmet), na katerem so na kakršen koli način oziroma s kakršno koli metodo posneti kakršnikoli zvoki. Za sekundarno uporabo fonogramov (javne priobčitve fonogramov, izdanih v komercialne namene) uporabnik ne potrebuje posebnega dovoljenja proizvajalca fonograma. Dolžan pa mu je plačati ustrezno nadomestilo (130. člen ZASP).

6. Tožeča stranka je trdila in po ugotovitvah sodišča prve stopnje z dovoljenjem Urada RS za intelektualno lastnino št. 800-9/96 z dne 7. 12. 2000(3) dokazala, da je kolektivna organizacija v smislu 146. člena ZASP in kot taka upravičena zaračunavati nadomestila za uporabo fonogramov. Z navedenim dovoljenjem ji je dovoljeno kolektivno upravljanje pravic na že objavljenih fonogramih v primerih javne priobčitve fonogramov (male glasbene pravice), ki so predmet obravnavanega postopka. S tem je izkazano, da je pridobila dovoljenje pristojnega organa za nastopanje v tem postopku, pa tudi potrebna pooblastila proizvajalcev fonogramov oziroma svojih članov za kolektivno upravljanje njihovih pravic. Slednje obsega tudi pobiranje in izterjavo avtorskih honorarjev in nadomestil od uporabe del oziroma sorodnih pravic (146. člen ZASP). Pritožbeno naziranje, da izdaja račune brez pravne podlage, je zmotno. Za ta spor ni relevantno, ali zakon predpisuje obvezno kolektivno upravljanje sorodnih malih pravic (145. člen ZASP v zvezi s 147. členom ZASP), kot je to navedlo sodišče prve stopnje, ali individualno upravljanje, na kar nakazuje pritožba. Pritožbenemu sodišču so znana različna stališča teorije do tega vprašanja in tudi članek dr. Jorga Sladiča: Obvezno kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov(4). Pritožba dobesedno prepisuje zaključne ugotovitve in stališča iz navedenega članka, ne da bi (vsaj) navedla avtorja in vir. Pri tem prezre, da avtor v članku pravzaprav ugovarja in polemizira s prevladujočim stališčem teorije, ki meni, da je kolektivno upravljanje sorodne pravice proizvajalcev fonogramov obvezno(5), ki ji sodišče (tudi pritožbeno) sledi. Glede na ugotovitve sodišča, da je tožeča stranka svojo aktivno legitimacijo dokazala, na navedene dileme teorije v tem postopku ni treba odgovarjati. Na prvi stopnji pritožnica z ničemer ni ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke. Tudi vprašanja podlage za kolektivno upravljanje sorodnih pravic ni izpostavljala, pa tega v pritožbi ne opraviči. Tudi ugovore materialnopravne narave pa sodišče presoja v okviru trditvene podlage strank.

7. Tožeča stranka je vtoževala neplačano nadomestilo za javno priobčitev fonogramov na šestih prireditvah v avgustu 2011 in v avgustu 2012, ki jih je organizirala tožena stranka, in za katere je tožeča trdila, da je na njih prišlo do javne priobčitve varovanih del – fonogramov. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da nadomestila ni dolžna plačati, ker se je na prireditvah izvajala le avtorska „živa“ glasba, fonogrami pa ne. Pri teh trditvah vztraja tudi v pritožbi. Meni, da tožeča stranka ni dokazala javne priobčitve oziroma uporabe fonogramov in nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je ta ugovor zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti sprejete dokazne ocene. Oporo ima v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, ki ga je predložila tožeča stranka. Z zapisniki o kontrolah vseh prireditev, v katerih so določne ugotovitve o uporabi fonogramov, in z vpogledom posnetkov prireditev na priloženem DVD se je zanesljivo prepričalo, da so bili na prireditvah v organizaciji tožene stranke javno predvajani tudi komercialni fonogrami. Tožena stranka za svoj ugovor ni ponudila nikakršnih dokazov. Ugotovitev zapisnikov z določnimi ugotovitvami o uporabi fonogramov ni niti prerekala, nasprotnih dokazov, ki bi te ugotovitve ovrgli, pa tudi ni ponudila. Na njej je bilo dokazno breme, da trditve tožeče stranke ne držijo (212. člen ZPP), a ga ni zmogla. Zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s predloženimi listinskimi dokazi ob pomanjkanju nasprotnih dokazov tožene stranke, ki bi jih ovrgli, svoje trditve o javni uporabi fonogramov dokazala. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Nestrinjanje tožene stranke s sprejeto dokazno oceno pa tudi ne zadošča za morebitne očitke v smeri kršitve postopka. Sodba tudi ni obremenjena z njo. Dokazna ocena je namreč opravljena upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP in obrazložena s pravilnimi in popolnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Tožbenemu zahtevku za plačilo vtoževanega nadomestila je pravno pravilno ugodeno ob pravilni uporabi 130. člena ZASP, ki neposredno vzpostavlja obveznost plačila nadomestila, določenega z ustrezno tarifo in skupnim sporazumom, sklenjenim med kolektivno organizacijo in reprezentativnimi združenji uporabnikov avtorskih del (156. in 157. člen ZASP).

9. Pritožba ne izpodbija višine zaračunanih oziroma vtoževanih računov. Po ugotovitvah, da so pri vsakem od vtoževanih računov za javno priobčitev fonogramov upoštevane vsakokratne pravilne pravne osnove (tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov(6) in Skupni sporazum za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena)(7), je tožbenemu zahtevku za plačilo vtoževanih nadomestil sodišče v celoti ugodilo. Pri uradnem preizkusu sodbe pritožbeno sodišče v tem delu ne najde napak in kršitev, na katere samo pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Odločitev o višini sprejema kot pravilno v materialnopravnem in procesnem pogledu.

10. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna. Ker sodba tudi ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, jo je pritožbeno sodišče v izpodbijanih delih potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker pritožnica pritožbenih stroškov ni konkretizirano priglasila. Sicer pa do njih tudi ne bi bila upravičena, ker je s pritožbo propadla (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami Op. št. (2): Uradni list RS, št. 21/1995 s spremembami Op. št. (3): Objava v UL RS, št. 110-111/2000, stran 10743 Op. št. (4): Objava v Pravni praski 2013, št. 30, stran 22 Op. št. (5): Primerjaj: Trampuš, M.: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, GV Založba, Ljubljana, 2007, strani 59-60 Op. št. (6): Uradni list RS, št. 68/2005 Op. št. (7): Uradni list RS, št. 51/2012