Jedro

Subjektivni rok za obnovo postopka teče od dneva vročitve sodbe oziroma od dneva pravnomočnosti sodbe, če ni bilo vloženo pravno sredstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se predlog za obnovo postopka zavrže. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške postopka v zvezi z obnovo postopka v znesku 117.150,00 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožene stranke za obnovo postopka in je zato razveljavilo zamudno sodbo in odločilo, da bo o stroških postopka odločeno v končnem postopku.

Proti tej odločitvi sodišča prve stopnje je pritožbo vložila tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je bila vročena pooblaščencu tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je tožena stranka kot pravni naslednik prvotne tožene stranke A. d.o.o. (je bila izbrisana iz sodnega registra dne 18.7.2003) vložila dne 27.5.2005 predlog za obnovo postopka in da je v predlogu za obnovo postopka trdila, da je sodišče prve stopnje postopalo nezakonito, saj toženi stranki ni vročilo ne tožbe in tudi ne sodbe, ki je bila izdana dne 26.6.2002, in da je trdila, da je za sodbo izvedela šele dne 19.5.2005, ko je bila seznanjena s sklepom o izvršbi z dne 3.5.2005, ki je temeljil na prej navedeni sodbi.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da tožena stranka predlog za obnovo postopka temelji na trditvi, da toženi stranki z opustitvijo vročitve tožbe ni bila dana možnost obravnavanja in da s tem uveljavlja obnovitveni razlog iz 2. točke 1. odstavka 394. člena ZPP. Predpostavka, ki mora biti izpolnjena za obnovitev postopka, je poleg obnovitvenega razloga tudi ta, da stranka predlaga obnovo postopka v roku, ki je predpisan za obnovo postopka, sicer s predlogom za obnovo postopka ne more biti uspešna (2. odstavek 397. člena ZPP). V 396. členu ZPP so določeni roki za vložitev predloga za obnovo postopka in sicer je za vsak obnovitveni razlog posebej določeno, kdaj začne teči subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka. Stranka mora v predlogu za obnovo navesti okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog za obnovo pravočasen in mora za to tudi predložiti dokaze. Za obnovitveni razlog po 2. točki 1. odstavka 394. člena ZPP začne teči stranki 30-dnevni subjektivni rok z dnem, ko je bila stranki odločba vročena (glej 2. točka 1. odstavka 396. člena ZPP) oziroma z dnem pravnomočnosti sodbe (2. odstavek 396. člena ZPP), če zoper sodbo ni bila vložena pritožba. Sodišče mora zato najprej razpravljati, ali so podane predpostavke za obnovo postopka, torej ali je predlog za obnovo vložen pravočasno in ali je dovoljen (1. odstavek 398. člena ZPP).

V tem primeru je sodišče prve stopnje očitno štelo, da je bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno, ker je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da zamudna sodba toženi stranki oziroma pravnemu predniku sedanje tožene stranke ni bila pravilno vročena oziroma, da fikcija vročitve ni bila pravilna in je zato očitno štelo, da je tožena stranka bila z zamudno sodbo seznanjena šele z dnem, ki ga je tožena stranka navedla v predlogu za obnovo postopka. Zato je štelo, da je predlog vložen pravočasno in je o njem vsebinsko odločalo.

Kot razlog za to, da je štelo, da je predlog za obnovo postopka pravočasen, pa je navedlo, da zamudna sodba pravnemu predniku tožene stranke ni bila pravilno vročena. S tem je torej zaključilo, da ji ni bila vročena dne 29.6.2002, kot izhaja iz vročilnice oziroma obvestila o prispelem pismu na list. št. 20. Pri tem je v izpodbijani sodbi navedlo, da obvestili o prispelem pismu, ki naj bi dokazovali vročitev sodbe, nista izpolnjeni v delu, kjer naj bi vročevalec sporočal, kje je pustil obvestili in zaključilo, da po določbah ZPP, ki so veljale v času, ko se je sodba vročala, ni bilo dovolj, da vročevalec le napiše, da je bilo stranki puščeno obvestilo.

Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da je zmotno zaključilo, da zamudna sodba ni bila pravilno vročena. Pritožbeno sodišče se takemu stališču pridružuje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da dodatek k vročilnici, ki ga je pri fikciji vročitve šteti kot sestavni del vročilnice, ni izpolnjen v celoti oziroma, da ni izpolnjen v delu, kjer naj bi bil vročevalec dolžan navesti, kje je obvestilo pustil, je zmoten. Iz obvestil o prispelem sodnem pisanju (na list. št. 20) je razvidno, da sta izpolnjeni v vseh postavkah, v katerih ju je vročevalec bil dolžan izpolniti in zato zaključek sodišča prve stopnje, da ti dve obvestili v določenem delu nista izpolnjeni, ni pravilen. Ni tudi res, da je v tistem času (leta 2002) moral vročevalec na obvestilu navesti, kje je obvestilo pustil. Taka oblika obvestila je bila predpisana šele s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem in kazenskem postopku (Ur. l. št. RS, št. 75/2003), ki je stopil v veljavo šele 30.7.2003 (17. člen prej citiranega pravilnika), pri čemer so se prejšnje ovojnice uporabljale še šest mesecev po uveljavitvi novega pravilnika (16. člen prej citiranega pravilnika). Iz obvestil o vročitvi zamudne sodbe izhaja, da je bilo prvo obvestilo puščeno na naslovu, ki ga je pravni prednik imel vpisanega v sodnem registru, to je v C. ulici 1, L., dne 28.6.2002 in da je drugo obvestilo bilo puščeno dne 29.6.2002. Ker sta obvestili (vročilnica) pravilno izpolnjeni (v njej je sporočeno naslovniku tudi, kje lahko prevzame sodno pisanje), kot javni listini dokazujeta, da je bila vročitev zamudne sodbe opravljena pravilno in skladno s takrat veljavnimi določili 1. in 2. odstavka 141. člena ZPP v zvezi s 5. odstavkom 142. člena ZPP.

Glede vročitve sodbe sodišče prve stopnje ni ugotovilo takih okoliščin, kot jih je ugotovilo glede vročitve tožbe, zato je zmotno in nepravilno zaključilo, da vročitev zamudne sodbe dne 29.6.2002 ni bila pravilno opravljena. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno štelo, kot da ni prišlo do vročitve zamudne sodbe.

Čim pa je izkazano, da je bila toženi stranki oziroma pravnemu predniku tožene stranke zamudna sodba pravilno vročena (vročitev s fikcijo ima enake učinke kot dejanska vročitev, če pri tem ne gre za nepravilnosti) dne 29.6.2002, potem je predlog za obnovo postopka, ki je bil vložen šele dne 27.5.2005, bil vložen prepozno, saj je bil vložen po preteku subjektivnega roka iz 2. točke 1. odstavka 396. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 396. člena ZPP.

Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da toženi stranki zamudna sodba ni bila vročena dne 29.6.2002 in je zato nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je predlog za obnovo postopka pravočasen in ga je zato tudi neutemeljeno vsebinsko obravnavalo.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, sklep sodišča prve stopnje, s katerim je le to razveljavilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje, razveljavilo in predlog za obnovo postopka zavrglo (398.člen ZPP).

S tem pa odpade nadaljnje razpravljanje o tem, ali je utemeljen obnovitveni razlog, ki ga je tožena stranka uveljavljala, to pa je, da toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena, saj bi se s tem vprašanjem bilo treba ukvarjati le v primeru, če bi bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno. Sodišče druge stopnje se zato ni ukvarjalo z nadaljnjimi pritožbenimi trditvami tožeče stranke, ki so se nanašale na pravilnost ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi z vročitvijo tožbe.

Ker je predlog za obnovo postopka bil zavržen in je bila pritožba tožeče stranke utemeljena, je sodišče druge stopnje toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki stroške v zvezi s predlogom za obnovo postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Ti predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na predlog za obnovo postopka (3. tč. 21 Tar. št. OT), nagrado za zastopanje na naroku (po 3. tč. 20 Tar. št. OT) in nagrado za sestavo pritožbe (po 1. tč. 21 Tar. št. OT), skupaj z 2 % materialnimi stroški in 20 % DDV.