Jedro

Tožba je tudi po pozivu na odpravo pomanjkljivosti, ostala nerazumljiva, nepopolna, nejasna in bistveno pomanjkljiva, in sicer tako, da je sodišče ne more obravnavati. Tožnik predvsem ni določno navedel upravnega akta, ki ga izpodbija v upravnem sporu, tega tudi ni mogoče razbrati iz navedb v tožbi, prav tako pa ga tudi ni predložil.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 22. 5. 2018 vložil tožbo zoper „odločbo Ministrstva za finance, v nadaljevanju Finančne uprave Republike Slovenije kot podsistema druge stopnje, Ministrstva za finance in hkrati retroaktivno zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva“. V tožbi med drugim pojasnjuje, da se je zadeva A. vodila popolnoma napačno pod opr. št. VL 105555/2012, saj kot taka niti ne obstaja, prav tako ne obstaja terjatev za plačilo takse in tudi ne sklep o izvršbi davčne uprave RS. Tožbi je priložil odločbo Ministrstva za finance DT-498-2-230/2017-2 z dne 18. 4. 2018 in odgovor Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Koper št. DT 4933-149223/2014-25, z dne 13. 2. 2018. 2. Po prvem odstavku 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba v tožbi navesti tožnikovo ime in priimek ter prebivališče oziroma njegovo ime in sedež, naziv toženca, upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, razložiti, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost. V zadevah, kjer je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, mora biti v tožbi določena tudi vrednost spornega predmeta. Tožbi je treba priložiti tudi izpodbijani akt v izvirniku, prepisu ali kopiji.

3. Ob predhodnem preizkusu tožbe je sodišče ugotovilo, da je ta bistveno pomanjkljiva. Tožnik v tožbi ni navedel tožene stranke in tožbenega predloga. Prav tako ni navedel in predložil akta, ki ga s tožbo izpodbija.

4. Glede na navedeno je sodišče tožnika pozvalo k odpravi pomanjkljivosti tožbe in ga pri tem poučilo kako naj tožbo dopolni oziroma popravi. Tožnik je bil tudi opozorjen na pravne posledice, če tožbe v postavljenem roku ne bo dopolnil oziroma popravil skladno z napotilom sodišča. 5. Iz vročilnice je razvidno, da je bila osebna vročitev poziva tožniku opravljena dne 14. 12. 2018. Naslednjega dne, torej 15. 12. 2018, je začel teči 5-dnevni rok za dopolnitev tožbe v upravnem sporu, ki je iztekel dne 19. 12. 2018. Tožnik je dne 19. 12. 2018 sodišču sicer poslal dopis, v katerem pa le pojasnjuje, da bo sodišču po telefonu podal „rekonstrukcijo sinteze dopolnitve tožbenega akta in zadevo strokovno dogradil“. Sodišče je po poteku roka za dopolnitev tožbe dne 11. 1. 2019 prejelo še eno vlogo tožnika, v kateri vztraja pri svojih navedbah iz tožbe, tožbe pa še vedno ne dopolni v skladu s pozivom sodišča o odpravi pomanjkljivosti.

6. Postopanje sodišča v zvezi z nepopolno in nejasno tožbo ureja 31. člen ZUS-1. Če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva predsednica oziroma predsednik senata od tožnika, da v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, ter ga opozoriti na posledice, če tega ne stori. Če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen. V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da je tožba tudi po pozivu na odpravo pomanjkljivosti, ostala nerazumljiva, nepopolna, nejasna in bistveno pomanjkljiva, in sicer tako, da je sodišče sploh ne more obravnavati. Tožnik predvsem ni določno navedel upravnega akta, ki ga izpodbija v upravnem sporu, tega tudi ni mogoče razbrati iz navedb v tožbi, prav tako pa ga tudi ni predložil. 7. Ker tožnik tožbe v postavljenem roku ni popravil in dopolnil skladno s pozivom, sodišče pa ocenjuje, da je tožba do tolikšne mere nerazumljiva, da je ne more obravnavati, jo je skladno z drugim odstavkom 31. člena ZUS-1 zavrglo.

8. Sodišče je na podlagi 3. točke 46. člena ZUS-1 odločilo po predsednici senata.