Jedro

Špediter se ne zaveže, da bo stvar prepeljal v namembni kraj, marveč je njegova zaveza, da bo za naročitelja (pošiljatelja) sklenil prevozno pogodbo in druge pogodbe v zvezi s prevozom.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se odločitev o pravdnih stroških v točki III izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki še pravdne stroške v višini 934,87 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

III. Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v skupnem znesku 783,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 1 z dne 24.9.2013 v veljavi tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 13.766,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.8.2012 dalje ter izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2013 dalje, vse v roku 15 dni. Poleg tega je sodišče prve stopnje omenjeni sklep o izvršbi v preostalem delu razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 573,68 EUR, po poteku paricijskega roka pa tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti do plačila.

Zoper ugodilni del te sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka za toženo stranko organizirala transport blaga iz Ajdovščine do Libije. Tožeča stranka je po nalogu tožene stranke le opravljala prevoze blaga (sokov) h kupcu. Tožeča stranka se je kot prevoznik proti plačilu zavezala za toženo stranko v Libijo prepeljati sokove. To izhaja tudi iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je na naroku za glavno obravnavo 25.11.2014 izpovedal, da je tožeča stranka za toženo stranko opravljala storitev prevoza. Tudi priča E.Z. je na tem naroku izpovedala, da je njen pogovor z M.M. tekel o tem, koliko kontejnerjev bodo prepeljali. Pravno razmerje bi bilo potrebno presojati po pravilih o prevozni pogodbi. Med pravdnima strankama ni bila sklenjena ne skladiščna pogodba, ne pogodba o kontroli blaga, ne zavarovalna pogodba ali kakšna druga pogodba glede pravnih poslov, ki so predmet špedicijske pogodbe. Pravdni stranki se s pogodbo nista dogovorili, da bo opravljeni prevoz tožeči stranki plačala tožena stranka, temveč se je k plačilu prevoza zavezal končni kupec. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke je razvidno, da sta se z M.M. dogovorila tudi, kdo bo plačnik storitve in to naj bi bila družba I.. Tudi priča M.M. je izpovedal, da je bilo na fakturi napisano FCA Ajdovščina. V konkretnem primeru je bila torej obveznost tožene stranke izpolnjena v trenutku, ko je bilo blago naloženo na tovornjak, kupec pa je od tega trenutka dalje dolžan plačati pogodbeno ceno ter vse dodatne stroške, ki so nastali od dobave dalje. Iz izpovedbe priče M.M. tudi izhaja, da je bil potisnjen ob zid in je bil zgolj v izogib nastanku dodatnih stroškov prisiljen poravnati račun iz meseca maja. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je tudi izpovedal, da za transformacijo dogovora o plačilu nima nobene pametne razlage. Tudi priča E.Z. je pojasnila, da so se odločili, da izstavijo račun na F., čeprav ni vedela povedati več kot to. Tožena stranka dolga nikoli ni pripoznala, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožeči stranki je pojasnila, da mora sporno plačilo terjati od kupca, kar je razvidno zlasti iz elektronskega sporočila z dne 18.10.2012 ter iz izpovedb zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi procesno kršitev, ko se ni odzvalo na opozorilo, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke komuniciral s pričama E.Z. in B.N., ki sta bili v nadaljevanju zaslišani na naroku, pri čemer ju je seznanil o izpovedbi prej zaslišane priče M.M. v smeri pritiskov v juliju 2012. Zakoniti zastopnik tožeče stranke tega ni zanikal. Sodišče prve stopnje se do te kršitve ni opredelilo, poleg tega pa je tudi svojo odločitev oprlo na izpovedb prej omenjenih prič.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Zoper odločitev o pravdnih stroških se je pritožila tožeča stranka, ki je opozorila, da bi moralo sodišče glede uspeha v pravdi upoštevati, da je tožeča stranka uspela z deležem 96,49 %. V tej zvezi bi moralo sodišče tudi odmeriti pravdne stroške.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Špedicijsko (851. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ) in prevozno pogodbo (666. člen OZ) povezuje skupni cilj, ki je v tem, da se stvari prepeljejo v namembni kraj. Špediter se ne zaveže, da bo stvar prepeljal v namembni kraj, marveč je njegova zaveza, da bo za naročitelja (pošiljatelja) sklenil prevozno pogodbo in druge pogodbe v zvezi s prevozom. V obravnavanem spornem pravnem razmerju je tudi po oceni pritožbenega sodišča očitno, da tožeča stranka (E. d.o.o.) ni nastopala v vlogi cestnega prevoznika (to je bilo podjetje L. s.p. - CMR v prilogi B3, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), prav tako pa tožena stranka (ki je postavila trditev v tej smeri) ni uspela z ničemer dokazati, da je imela tožeča stranka vlogo ladijskega prevoznika stvari. Prav nasprotno: iz priloženega računa št. 1005/2012 z dne 10.7.2012 (priloga A2) jasno izhaja, da je tožeča stranka nastopala v vlogi špediterja, saj se je zavezala za toženo stranko skleniti pogodbo o cestnem prevozu in pogodbo o pomorskem prevozu stvari iz Ajdovščine v Libijo ter posel v zvezi z zavarovanjem celotnega transporta. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno in celovito ocenilo izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke in izpoved priče E.Z., da je tožeča stranka organizirala transport stvari za toženo stranko iz Ajdovščine do Libije (zato je lahko tudi zadrževala ladijske tovorne liste), pri čemer je pritožbena kritika v tem delu (tožeča stranka bo za toženo stranko opravila storitev prevoza; prepeljala bo določeno število kontejnerjev) iztrgana iz celotnega konteksta posameznih izpovedb, upoštevaje ob tem, da tudi iz izpovedbe priče M.M. ne izhaja jasno in nedvoumno, da sta pravdni stranki glede odpreme stvari iz Ajdovščine v Libijo sklenili pogodbo o cestnem oziroma pomorskem prevozu, v okviru katere je tožeča stranka v razmerju do tožene stranke nastopala kot cestni oziroma pomorski prevoznik stvari.

Prav tako se pritožbeno sodišče pridružuje prepričljivo obrazloženi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki (ki sta v stipulacijski fazi pogodbenega razmerja resda dogovorili klavzulo FCA Ajdovščina, po kateri voznino in povezane stroške plača prejemnik blaga) naknadno (ustno) dogovorili (ker prejemnik blaga teh stroškov tožeči stranki ni hotel pokriti), da bo tožena stranka prevzela nase tudi kritje teh stroškov. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka plačala tožeči stranki račune št. 1043/2012, 1044/2012, 966/2012, 786/2012 in 1045/2012 (priloge A4, A5, A7, A9, A10, A13, A22 in A23), prav tako pa je delno plačala tudi iztoževani račun, in sicer s plačilom računa št. 1374. Pravdni stranki sta se glede plačila iztoževanega računa namreč dogovorili, da bo tožena stranka za vsako nadaljnjo odpremo blaga (za vsak kontejner) tožeči stranki dodatno plačala še znesek 100,00 EUR, namenjen za plačilo iztoževanega računa (izpoved priče B.N.). To odločilno dejstvo je potrdil tudi M.M., zaslišan kot priča (sicer s pristavkom, da je tožena stranka hotela na tak način le pomagati tožeči stranki pri izterjavi njenega dolga), pri čemer iz elektronskega sporočila te priče v prilogi A3 jasno in nedvoumno izhaja, da se bo tožena stranka skušala z uvoznikom dogovoriti, da bi tudi on plačal del spornih transportnih stroškov. Vse to pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je bila med pravdnima strankama vzpostavljena dogovorjena praksa (kljub dogovoru ob sklenitvi pogodbe), da bo tožeči stranki transportne (in povezane) izdatke pokrila neposredno kar tožena stranka sama. V tej zvezi pa tožena stranka ni trdila, da si je pridržala pravico zahtevati ta plačila nazaj, več kot očitno pa je tudi, da večjega števila zaporednih plačil ni izvedla, da bi se izognila sili (191. člen OZ). Zgolj dejstvo, da je tožeča stranka do plačila oziroma delnega plačila zadrževala ladijske tovorne liste, ne predstavlja sile v smislu določbe 191. člena OZ. Zaradi tega je tudi v pritožbi zatrjevana procesna kršitev v smeri, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke priči E.Z. in B.N. pred njunim zaslišanjem seznanil o vsebini izpovedbe prej zaslišane priče M.M., po oceni pritožbenega sodišča ni takšne narave, da bi lahko kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Zaslišani priči B.N. in E.Z. (sicer delavki tožeče stranke, ki sta neposredno sodelovali pri spornem poslu) sta namreč le potrdili tožbene navedbe tožeče stranke, predvsem o tem, da je tožeča stranka pošiljala sporne račune toženi stranki, ki jih je tudi plačala, oziroma je glede iztoževanega računa obljubila, da ga bo plačala postopno v okviru kasnejših plačil. Da bi tožena stranka tožeči stranki karkoli plačala zaradi pritiskov v juliju 2012, pa zaslišani priči nista izpovedali, niti nista bili glede te okoliščine s strani udeležencev postopka sploh karkoli vprašani.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno kritiko, da je tožeča stranka v konkretnem sporu uspela z deležem 96,49 %, toženi stranki pa gre uspeh v deležu 3,51 %. Glede na to, da je sodišče prve stopnje stroške tožeče stranke odmerilo v znesku 1.612,75 EUR, bi tej stranki glede na uspeh pripadal znesek 1.556,14 EUR. Toženi stranki, ki ji je bilo s strani sodišča prve stopnje odmerjeno plačilo izdatkov v višini 1.356,03 EUR, pa bi glede na uspeh pripadalo 47,59 EUR. Po medsebojnem pobotu teh terjatev je torej tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki skupaj stroške v višini 1.508,55 EUR. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu odločitev o pravdnih stroških spremenilo tako, da je naložilo toženi stranki, da je dolžna povrniti tožeči stranki še 934,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne). Ta odločitev temelji na 3. točki 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo tudi stroške za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 716,38 EUR (nagrada za pritožbeni postopek po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) v višini 587,20 EUR in 22 % DDV) ter nagrado za pritožbo zoper stroškovno odločbo po tarifni št. 3220 ZOdvT v višini 50,00 EUR in sodno takso za pritožbo v višini 16,80 EUR, skupaj torej 783,18 EUR.