Jedro

Tožeča stranka ni zmanjšala zahtevka v skladu s klasičnim umikom tožbe, temveč gre za uskladitev s pogoji prisilne poravnave.

Stranka, ki je razdrtje pogodbe tudi povzročila, je bila zato drugi stranki dolžna vrniti dvojno aro, kar OZ določa kot kazen za neizpolnitev pogodbe – vrniti mora, kar je prejela kot aro in še en tak znesek kot kazen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.661,27 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 75.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 50.000,00 EUR od 12.6.2009 do plačila in od zneska 25.000,00 EUR od 16.7.2009 do plačila, (II.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 15.515,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (23.6.2010) do plačila, (III.) toženi stranki naložilo v plačilo v 1. in 2. točki ugotovljeno terjatev v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave, določenimi v sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ST 911/2010 z dne 20.1.2011, in sicer v višini 30.259,36 EUR, od tega znesek 10.737,19 EUR, ki zapade v plačilo 20.10.2013, in znesek 19.522,17 EUR, ki zapade v plačilo 20.10.2014, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne zamude do plačila, (IV.) toženi stranki pa je naložilo v plačilo stroške tožeče stranke v višini 4.642,92 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v vlogi z dne 17.5.2012 jasno navedla, da njena terjatev na dan začetka postopka prisilne poravnave skupaj z obrestmi znaša 97.610,84 EUR, in predlagala, naj sodišče toženi stranki naloži v plačilo znesek 10.737,19 EUR, ki zapade v plačilo 20.10.2013, in znesek 19.522,17 EUR, ki zapade v plačilo 20.10.2014, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od teh zneskov. Na opozorilo tožene stranke je nato na naroku za glavno obravnavo postavila zahtevek, o katerem je sodišče odločilo. Pri tem je tak zahtevek v skladu z 217. členom ZFPPIPP, ki v primeru, da je bila nad toženo stranko potrjena prisilna poravnava, ki učinkuje na vtoževano terjatev, sodišču nalaga dolžnost, da v odločbi ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve in nato plačilo toženi stranki naloži le pod pogoji, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Že iz vloge tožeče stranke je bilo jasno, da tožeča stranka ni zmanjšala zahtevka v skladu s klasičnim umikom tožbe, ko tožeča stranka dejansko zahteva manj, temveč gre le za uskladitev z 217. členom ZFPPIPP; jasno je torej bilo, koliko znaša celotna terjatev, ki jo vtožuje, in koliko je tožena stranka dolžna plačati glede na potrjeno prisilno poravnavo. Iz navedenega pa je jasno, da je sodišče prve stopnje razsodilo v okviru tožbenega zahtevka, ne pa mimo ali preko zahtevka, njegova obrazložitev, podana v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pa je povsem zadostna.

6. Bistvene sestavine prodajne pogodbe so predvsem plačilo kupnine in izročitev predmeta pogodbe ter roki za izpolnitev obveznosti obeh strank. V kupoprodajni pogodbi sta se pravdni stranki res dogovorili, da bo tožeča stranka pridobila kredit pri točno določeni banki – A. To ji ni uspelo, zato se je dogovorila z drugo banko (B), da ji bo ta omogočila sklenitev kreditne pogodbe, zavarovane s hipoteko na nepremičnini, za kar pa je potrebovala tudi original pogodbe, ki ga je hranila A. Ta dejstva niti niso bila sporna. Neprerekana je ostala trditev tožeče stranke, da je pogodbo sestavila tožena stranka in vanjo tudi vnesla določilo 2. odstavka 3. člena (da bo tožeča stranka za preostanek kupnine najela hipotekarni kredit pri A) in določilo 3. odstavka 7. člena (da se bo pri tej banki deponiral overjeni izvod pogodbe do izvedbe notarskega sporazuma o zavarovanju terjatve). To določilo je bilo očitno v interesu tožene stranke, na kar kaže tudi sodelovanje oziroma omenjanje nepremičninske družbe R d.o.o. v tej pogodbi. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da kljub tem določilom to niso bile bistvene sestavine kupoprodajne pogodbe, katerih nespoštovanje bi lahko pomenilo kršitve tožeče stranke, v kolikor dejansko ne bi sklenila kreditne pogodbe prav s to banko.

7. Prav tako so ostale neprerekane trditve, da tožena stranka sploh ni reagirala na pozive tožeče stranke za predložitev originala pogodbe. Za kaj takega očitno niti ni imela interesa glede na to, da nepremičnina ne do poteka roka za plačilo in izročitev ne do vložitve tožbe sploh ni bila zgrajena. Pri tem je tožeča stranka zatrjevala negativno dejstvo, na toženi stranki pa je bilo, da dokaže, da temu ni tako, kar bi prav lahko dokazala, če bi o tem predložila vsaj osnovno dokumentacijo, na primer uporabno dovoljenje, vendar niti jasne trditve v zvezi s tem ni postavila (ni trdila, da je bila nepremičnina do vložitve tožbe dokončana), zagotovo pa bi predložila ustrezno dokumentacijo, če bi z njo razpolagala. Da bi bilo toženi stranki zapovedano, da lahko prodaja nepremičnine le s pomočjo hipotekarnih kreditov točno določene banke, ni bilo zatrjevano. Tudi kaj takega pa ne bi bila ovira, saj bi se z banko lahko dogovorila, da si bo ta zavarovala morebitne obveznosti tožene stranke do nje tudi tako, da bi morala banka, s katero se je dogovoril tožnik, toženčevi banki nakazati kupnino. Pa tožena stranka na pozive tožeče stranke ni niti zavrnila zahteve za predložitev originala pogodbe, ki ga je tožeča stranka nujno potrebovala, da bi lahko najela hipotekarni kredit, niti ni sodelovala, da bi bilo to možno urediti pri banki A, s tem pa je onemogočila tožeči stranki, da izpolni svojo obveznost plačila preostanka kupnine. Tožeča stranka, ki z banko A ni bila v nobenem odnosu, originala pogodbe z overjenim podpisom brez sodelovanja tožene stranke ni mogla pridobiti. Glede na njeno ravnanje oziroma popolno pasivnost, ob tem, da niti nepremičnina še do vložitve tožbe ni bila sposobna za izročitev tožeči stranki, ker ni bila niti dokončana, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodba razvezana že po samem zakonu (3. odstavek 105. člena OZ v zvezi s 1. odstavkom 104. člena OZ). S tem pa je nastopila dolžnost tožene stranke, da vrne tožeči stranki, kar ji je ta izročila iz naslova kupnine – torej 75.000,00 EUR. Ta njena dolžnost temelji na 2. odstavku 111. člena OZ. Zahtevek za ugotovitev terjatve v višini 75.000,00 EUR je tako utemeljen in mu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo.

8. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi zahtevku za 15.515,00 EUR. V 2. odstavku 3. člena pogodbe je namreč izrecno določeno, da je tožeča stranka poravnala 50.000,00 EUR kot aro. Kaj se zgodi z aro v primeru neizpolnitve pogodbe, pa določa 65. člen OZ, pri čemer se pravdni stranki glede tega nista dogovorili drugače, kot določa zakon. Aro je prejela tožena stranka, zato mora v primeru razdrtja pogodbe vrniti dvojno aro (2. odstavek 65. člena OZ). To določilo pa tožeče stranke ne omejuje na način, kot to trdi tožena stranka. Res je določeno, da sme druga stranka po lastni izbiri zahtevati bodisi izpolnitev pogodbe bodisi vrnitev dvojne are. Vendar je tožeča stranka to izbiro opravila, ko je izjavila, da je pogodba razdrta, najkasneje pa v tožbi, saj je spoznala, da izpolnitev pogodbe glede na nezgrajenost nepremičnine in neodzivnost tožene stranke niti ne bo mogoča, vsaj ne v doglednem času. Najprej se je trudila, da bi lahko plačala kupnino, česar brez sodelovanja tožene stranke ni mogla. Tožena stranka, ki je razdrtje pogodbe po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje tudi povzročila, pa je bila zato tožeči stranki dolžna vrniti dvojno aro, kar OZ določa kot kazen za neizpolnitev pogodbe – vrniti mora, kar je prejela kot aro in še en tak znesek kot kazen. Tožeča stranka je kot aro plačala 50.000,00 EUR. Vrnitev enojnega zneska are je zahtevala že v okviru zahtevka za vrnitev tega, kar je plačala. Razliko do dvojne are pa je uveljavila le v višini 15.515,00 EUR in ne v celotni dogovorjeni višini are, saj je 50.000,00 EUR glede na pogodbeno vrednost nepremičnine dejansko previsok znesek are, zahtevani znesek v višini 10 % pogodbene cene pa je primeren znesek, do katerega je tožeča stranka nedvomno upravičena.

9. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi stroške pritožbenega postopka, in to tako svoje kot tudi stroške tožeče stranke, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.